Nomadske jurte v Kirgiziji. Foto: Mirko Bijuklič
Nomadske jurte v Kirgiziji. Foto: Mirko Bijuklič
Že naprednejše stranišče s streho - moški desno, ženske levo. Foto: Staša Lepej Bašelj
WC pri nomadih, ograjen le z odejami. Foto: Staša Lepej Bašelj
Nomadsko stranišče. Foto: Staša Lepej Bašelj
WC na planoti, daleč od jurt. Foto: Staša Lepej Bašelj
Vodnjak pri jezeru Son Kol. Foto: Mirko Bijuklič
Umivalnik v nomadskem naselju ob jezeru Son Kol. Foto: Staša Lepej Bašelj
Stranišče ob jezeru Son Kol. Foto: Mirko Bijuklič
Skupinski WC v hostlu v Biškeku - lulanje je družabni dogodek. Foto: Staša Lepej Bašelj
Priprava kosila pri jezeru Son Kol. Foto: Mirko Bijuklič
Pokrajina v Kirgiziji. Foto: Mirko Bijuklič
Lepota Kirgizije. Foto: Mirko Bijuklič
Osamljeni jezdec. Foto: Mirko Bijuklič
Popotniški biser. Foto: Mirko Bijuklič
Perilo se suši. Foto: Mirko Bijuklič

Odločitev, da imajo stranišča svoj praznik v letu, je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov dne 24. 7. 2013, ki zaskrbljeno opaža, da ima pomanjkanje sanitarij resne posledice za zdravje ljudi, za dobro počutje in za osnovno človeško dostojanstvo. Letošnje geslo svetovne kampanje ob svetovnem dnevu stranišč, katere organizator je World Toilet Organization (WTO) s sedežem v Singapurju, ima naslov Ljudje, ki ne moremo čakati.

Varno in čisto stranišče bi moralo biti temeljna pravica vsakogar, številke pa povedo drugače. 2,5 milijard ljudi na svetu, približno 1/3 svetovnega prebivalstva, nima dostopa do varnih, čistih in zasebnih sanitarij, še posebej so ogrožene ženske. 1,1 milijarda ljudi ali 15 % svetovnega prebivalstva opravlja te potrebe na prostem. Vsako leto umre 500.000 otrok zaradi driske in slabih higienskih razmer. Te žrtve so nepotrebne, še zlasti, ker nam statistika pove, da ima na svetu več ljudi prenosni telefon kot stranišče!

Malokateri izum na svetu je rešil več življenj kot izum stranišča. Evropejcem in drugih razvitejšim narodom so stranišča samoumevna in vsakdanja dobrina in niti ne pomislijo, da nekje na drugi strani sveta prinašajo človeku dostojanstvo, zasebnost, varnost in zdravje.

Kulturni šok v Aziji
Prvi stik evropskega popotnika z Azijo je običajno kulturni šok. Posebej silovit je ta kontrast kultur in življenja v Indiji, v Nepalu, malo manj na Tajskem, ki se zaradi navala turistov vedno bolj globalizira. V osrednji Aziji, ki jo sestavljajo stani, države, katerih imena se končajo na končnico – stan (Afgani-stan , Kazah-stan, Kirgizi-stan, Paki-stan, Tadžiki-stan, Turkmeni-stan in Uzbeki-stan), se je čas ustavil z osamosvojitvijo večine teh držav izpod nekdanje Sovjetske zveze. To je bil do nedavnega še zaprt del sveta, ujet med Vzhodom in Zahodom, čeprav z dragoceno preteklostjo in slavo nekdanje trgovske poti velike svilne ceste.

In smo spet pri straniščih, pri straniščih osrednje Azije, konkretno Kirgizije. Podobno pa je po vsej osrednji Aziji, pa tudi v Indiji, na Kitajskem in še kje.

Gostinski lokali in javni prostori v Kirgiziji in po vsej osrednji Aziji praviloma nimajo lastnih sanitarij, temveč se uporabljajo skupna stranišča za več lokalov ali kar za celo vas hkrati. Sanitarije so kulturni šok in nočna mora marsikaterega popotnika, ki ga sicer prevzamejo osupljive naravne lepote te dežele, stisnjene med visoke gore. Popotnik, ki se odpravi v Azijo, mora prestopiti iz udobja lastnega doma in navad in se za čas potovanja prilagoditi drugim običajem. Tistemu, ki potuje na backpacking način, z nahrbtnikom, se merila higiene močno znižajo. Nedvomno pa ugotovi, kako luksuzne so domače kopalnice in da v nekaterih delih sveta niso nekaj samoumevnega. Ne dovolite, da bi vam predsodki pokvarili potovanje.

Popotniške fobije
Pravijo, da obstajata dva največja strahova ljudi, ki veliko potujejo po svetu: tuja hrana in stranišča. Pri azijskih straniščih ni toliko problem higiena, ampak odsotnost zasebnosti. Predniki Kirgizov so bili nomadi in nomadi so še danes, kar v njihovi kulturi pomeni popolnoma drugačne pogoje zasebnosti v primerjavi z zahodnim svetom. Njihovo domovanje so širne stepe in pašniki in prostrana narava, od vekomaj živijo v velikih šotorih, imenovanih jurte, drug drugemu na očeh, vse njihovo življenje se dogaja v javnosti, pred očmi drugih nomadov. Svoje je pripomoglo tudi skromno in trdo življenje. Družine si niso mogle privoščiti lastne kuhinje in lastnih sanitarij, zato so kuhali in jedli skupaj, za celo naselje jurt so nemalokrat gradili skupna stranišča. Beseda "gradili" je morda malce pretiran izraz za luknjo v tleh, za silo obdano s pregrado, ki komajda varuje pred radovednimi očmi.

Nekateri sodobnejši hoteli pa se ponašajo s skupinskimi stranišči, katerim se je nedavno hahljal na OI v Sočiju ves svet. V ozkem prostoru sta dve wc-školjki, ena ob drugi, brez vmesne pregrade. Verjetno zaradi družabnosti.

Menda so skupna stranišča del sovjetske politike kolektivizacije, katere cilj je bil uničiti vso zasebnost človeka.
Leta 2012 so v južni Kirgiziji umrli štirje ljudje, potem ko so se udrla tla v javnem stranišču, na nekem drugem koncu države pa je bilo ob podobni nesreči ranjenih 15 ljudi.

Kumis - vir zdravja
Popotnik, ki potuje po Kirgiziji, opazi, da so WC-ji precej daleč stran od jurt. WC je običajno v tla skopana luknja, ki jo obdaja pregrada iz desk, odej, kartona ali pločevine, včasih pokrita s streho ali pa tudi ne. Nekatera modernejša stranišča so na zunaj podobna našim nekdanjim straniščem na štrbunk. Nepredstavljivo je, kako takšna stranišča delujejo v zimskem času, ko se temperature spustijo do –40 stopinj Celzija. Kirgiška tradicionalna pijača je kumis, fermentirano kobilje mleko, za katerega nomadi verjamejo, da je vir zdravja in energije. Pri pitju kumisa pa se svetuje previdnost - po nekaj kozarcih kumisa bo lastnika evropskega želodca zanimalo le še, kje je najbližje stranišče.

Azijska stranišča pri neazijskem popotniku največkrat povzročijo temeljit premislek, ali je klic narave že dovolj močan ali pa lahko še malo potrpi. Razlog za takšno razmišljanje so skupinski odprti wc-ji! Vstopiš v stavbo s sanitarijami. Tam največkrat sedi ženska, šefinja stranišča, ki pobere pristojbino 5 somov (0,07 EUR) in te usmeri levo ali desno, odvisno, kakšnega spola si. Na srečo so moški in ženski prostori ločeni. V stranišču je drug ob drugem več boksov, ki so med seboj pregrajeni z nizkim zidom in – brez vrat. Pravo razkošje intimnosti je, če ima prostor le dva ali tri wc-je. Zelo pogosto jih ima deset ali celo več, nanizani so drug ob drugem in obiskovalec ima že od vrat dober pregled na vse čepeče uporabnike.

Vedno v čepečem položaju
Stranišča so seveda čučavci oz. počepniki, celo v boljših hotelih so angleška stranišča redkost. Za Azijce je čepeč položaj domala način življenja, predvsem nomadi večino opravil opravijo v čepe. Med čakanjem na avtobus čepijo, ženske čepe pripravljajo kosilo, režejo krompir, mešajo v kotlih. Čepeči položaj menda bolje vpliva na prebavo in zmanjšuje možnosti nastanka hemoroidov. Počepnike je lažje čistiti in porabijo manj vode.

Cevi in odtoki, narejeni v času Sovjetske zveze, ne zmorejo odplakovati neorganskih stvari, tudi papirja ne (ki ga v kirgiških straniščih tako in tako ni, če pa mogoče je, je podoben smirkovemu papirju!). V vsakem wc-ju je zato koš za smeti, v katerega gredo vsi odpadki, od papirja, robčkov, higienskih vložkov in plenic dalje. Osnovno pravilo vedenja na straniščih je, da tisto, kar ni prišlo iz tvojega telesa, ne gre v stranišče, temveč v koš.

Zid do pasu
Postavite se v vlogo evropske popotnice, ki vstopi v azijsko javno stranišče. "O, moj bog!" osuplo zre v niz odprtih boksov, kjer je vsak vsakemu na ogled. Sprva si naivno domišlja in upa, da bi počakala, da pridejo vse ženske, ki že opravljajo svoje potrebe, ven in bi bila v prostoru sama. A vrsta za njo ji da vedeti, da je to misija nemogoče. Z obrazom, obrnjenim proč, se torej napoti čim bolj neopazno in diskretno mimo vseh tistih čepečih sotrpink in mimo nekaj praznih boksov do zadnjega, v katerem bo sama. Japajade. Vanjo se zazre trpeč obraz starejše domačinke. Opraviči se in kaj ji ostane drugega, kot da si izbere drugje svoj intimni kotiček, saj je zadnji v vrsti že zaseden.

Zidovi, ki ločujejo posamezne bokse, so visoki kak meter. Evropejke, ki smo praviloma višjih postav od Azijk, skrije zid komaj do višine pasu. Seveda v wc-ju ni obešalnika, kljukice, držala ali kar koli, kamor bi odložila torbico. Ves čas se boji, da ji bodo padla iz žepov očala, telefon, potni list ali ključi. Posebno vprašanje je, v katero smer se obrniti pri tem opravilu. Postaviti zadnjico na ogled vesoljnemu občestvu ali se obrniti s hrbtom proti steni? Poleti se hodi naokrog večinoma v japonkah in odprtih sandalih, tla so mokra in umazana in običajno poplavljena z urinom in fekalijami. Pravi koktajl vseh mogočih bakterij. Vsi ljudje pač ne obvladajo tehnike uporabe azijskega wc-ja ali pa jim je vseeno, kaj pustijo za seboj. Dodaten problem so dolga krila in hlače. Po eni strani dolgo krilo malo zakrije pogled na dogajanje, ampak kako ga ujeti (in zraven držati torbico, očala …), da ne bi z njim pometla še mokrih in umazanih tal ali ga celo namočila v tisto luknjo? Kako mučno je šele to opravilo, če imaš poškodovana kolena in se nimaš česa oprijeti!

Na spletu obstajajo celo navodila obnašanja v azijskih oz. vzhodnih straniščih:

1. Pred vstopom v stranišče izprazni žepe, da ti stvari iz njih ne padejo na umazana tla ali celo v straniščno odprtino.
2. Namesti se s hrbtom proti (neobstoječim) vratom stranišča.
3. Če si moški, spusti hlače do kolen, a pazi, da ti ne zdrsnejo na tla; če si ženska in nosiš hlače, je postopek enak, nekaj težav boš imela, če nosiš pod hlačami hlačne nogavice. Če nosiš dolgo krilo, si ga visoko spodrecaj in poskušaj, da z njim ne pobrišeš mokrih tal.
4. Z nogami se razkorači nad odprtino in pokrči kolena v položaj alpskega smučarja, v tej drži se ti bodo okrepile stegenske, golenske in trebušne mišice, mišice medeničnega dna, vezi in kite.
5. Pazi na ravnotežje in obdrži pod nadzorom spuščene hlače ali krilo, oprijeti se tako in tako nimaš kam.

6. Po končanem opravilu se očedi, papirja navadno ni, zato uporabi pipo z razpršilom ali vedro z vodo, v katerem je zajemalka, obvezna zapoved: umiva se z levo roko, ja, z roko – stran s predsodki!
7. Po umivanju se nekako posuši. Ker že veš, da toaletnega papirja ni, počakaj minuto, da se mokra površina kože posuši in izhlapi, nepotrpežljive persone pa si lahko navlečejo hlače/krilo na mokro zadnjico.
8. Za seboj počisti prostor. Kako, je prepuščeno tvoji domišljiji. Lahko z metlico, če obstaja, sicer pa s pljuski vodi iz vedra ali pipe. Mogoče, da ni niti metlice in ne vode. Pazi, da si ne zmočiš nog.

9. Če imaš srečo, je v stranišču voda in si umij roke, po vsej verjetnosti pa vode ni, počakaj do prve vode, do takrat pa pri rokovanju in hranjenju uporabljal desno roko.

Lažje za moške
Moškim je vsekakor lažje, ki so kolektivnega lulanja že vajeni. Ženska pa mora sama sebe prepričati, da je to pač klic narave, da vsakdo to počne in da ni nič narobe, če to opravilo združi z druženjem. Zadevo si lahko olajša, če je zadnji boks v vrsti prazen in te gleda manj ljudi. Če je vrsta predolga, pa se je bolje obrniti in poskušati najti manj frekventno stranišče. Domačini seveda tovrstnih travm ne poznajo, njim je normalno in življenjsko. Ampak čez čas se človek vsega navadi. Ne škodi pa kanček črnega humorja, ki pomaga odmisliti neljube vonjave, roje muh in boleča kolena.

Stranišča so bila že v časih rimskega imperija družaben in socialen prostor, kjer si lahko poklepetal s prijatelji, izvedel kaj novega. Šele doma se zaveš, kakšno udobje in užitek se je zapreti v kopalnico, obrniti ključ na vratih, vzeti v roke časopis in opravljati tiste stvari brez družbe tujih ljudi, pa najsi bodo še kako prijetni in prijazni.

Na kirgiških straniščih ti pač ne pade na pamet, da bi tam bral časopis ali celo knjigo. Če bi dlje časa živela v Aziji, bi pa morda čez čas lahko tudi s stranišča poslala sms ali celo selfi na družabno omrežje.

Staša Lepej Bašelj
Fotografije: Staša Lepej Bašelj in Mirko Bijuklič