36-letna Kočevka, ki živi v Ljubljani, si je namreč zadala svojevrsten cilj. Že dve leti in pol po dolgem in počez kolesari in teče po Sloveniji, da bi našla kar največ majhnih in velikih, lahko in težko dostopnih, urejenih in zapuščenih jezer, ribnikov, mlak, bajerjev, mokrišč ... skratka, stoječih voda. Konec oktobra je njen projekt Moja jezera – ne, ne projekt, ampak način življenja, kot pravi sama, doživel prav posebno obletnico, saj je našla, fotografirala in popisala že kar tisoče jezero v Sloveniji.

A pri tej številki se ne bo ustavila, saj že išče, si označuje in preučuje nove "modre pike" na Googlovem zemljevidu Slovenije, do katerih se bo nato podala peš ali na kolesu. Svoje podvige duhovito, sproščeno, izvirno in domiselno predstavlja tudi na spletni strani Moja jezera in na družbenih omrežjih, s katerimi je tudi poslovno neločljivo povezana, saj se ukvarja z digitalnim marketingom. Delovna, zagnana, vztrajna in radovedna kot je, pa se je podala še v en neznani svet – marca prihodnje leto bo v slovenskem in angleškem jeziku izšla tudi njena knjiga The Slovenia Lakes, v kateri bo mesto našlo 101 jezero po njenem izboru. Le kako jih izbrati izmed 1.001? Kaj vse je Manca v tem času že doživela, pa v spodnjem intervjuju.

Zakaj ravno jezera in ne recimo gradovi ali gore?
Nikoli me ni privlačilo morje, ampak imam že od nekdaj rada manjše stoječe vode. Vedno sem imela poseben odnos do jezer. Morda tudi zato, ker sem doma iz Kočevja in tam imamo veliko spominov na Kočevsko jezero – ob njem smo žurali, se šli romantiko. Včasih je bil tam tudi rudnik rjavega premoga in njegov direktor je bil moj stari oče. Ko sem začela raziskovati, koliko jezer v Sloveniji sploh je, sem bila presenečena, na kako neraziskano turistično-geografsko področje sem posegla. Do začetka projekta tudi sama ogromno jezer nisem poznala, vsi večinoma poznamo samo tista največja. Pri jezeru mi je všeč tudi to, da ga lahko vidimo celega, da imamo občutek, da ga lahko objamemo. Pri morju to ni mogoče.

Jezera so nekaj mirnega, samotnega (no, Blejsko ravno ne), sami pa se opisujete kot energični, odštekani, "z brenclji v riti." Bolj sem mislila, da boste raziskovali divje, bučne slapove ...
Da, razumem. A jezera so drugi pol mene. Sem energična, živahna, kar naprej "norim", a po drugi strani sem že od majhnega tudi zelo samotarski tip človeka. Zelo rada sem sama. Prek družbenih omrežij se predstavljam kot zelo aktivna, jezera pa predstavljajo mojo drugo stran, tihi del mene, ki je tudi zelo prisoten.

Do zdaj ste obiskali 1.001 jezero in čisto k vsakemu ste prišli s kolesom ali peš?
Da – ali pa sem tekla.

Ampak niste do vseh prikolesarili prav iz Ljubljane, kjer živite?
Ne, ne, to bi bilo nemogoče. Na začetku sem šla s kolesom najprej do jezer okoli Ljubljane, prvo je bilo seveda Kočevsko. Sprva sem torej obdelala okoliška jezera, nato pa sem začela bolj planirati obiske. Še vedno tako delam. Z avtomobilom se odpeljem do, recimo, Maribora, tam si naredim načrt, katera jezera želim videti, in opravim kolesarsko ali tekaško turo.

Kakšen kriterij imate – katera "luža" je še vredna vašega obiska? In kako najdete vso to stoječo vodo?
Imam dva vira oziroma tri. Prvi je Googlov zemljevid. Če ste pozorni, boste videli, da je na njem veliko vode (smeh). Drugi je program, ki sem ga dobila prek instituta za vode in na njem je označenih več kot 10.000 stoječih voda. Tretji pa je knjiga Vsa slovenska jezera iz leta 2001, a njo za načrtovanje le še redko uporabljam. Občasno tudi sama najdem kakšno manjše jezero, ki ga ni na nobenem izmed teh zemljevidov. Postala sem prava mojstrica za načrtovanje kolesarskih tur – kje voziti, da bom čim bolj optimalno prišla od enega jezera do drugega. V tem načrtovanju izredno uživam. Ure in ure lahko strmim v Googlov zemljevid in preučujem "modre pike" (smeh).

Obstaja sploh statistika, koliko stoječih voda imamo v Sloveniji?
Ne, najbolj uradna številka je od 900 do 1.300. To je ogromna razlika do 10.000 jezer, kot sem dobila podatek pred dvema letoma. Takrat se mi je kar zameglilo pred očmi (smeh). A kakor sem razumela, gre pri številki 10.000 za surove, neprečiščene podatke s satelitov. Jezera so zelo živa stvar. Zdaj veliko sodelujem z biologom Petrom Firbasom, ki me je naučil ogromno stvari, med drugim tudi to, da bo vsako jezero nekoč izginilo. Bohinjsko jezero se je na primer v zadnjih 9.000 letih znižalo za 16 metrov, kar je zelo veliko. Ker so jezera tako živa, je nemogoče določiti njihovo natančno številko. Vzemimo za primer tudi Pivška jezera, ki so ali pa jih ni.

Med stoječe vode sodijo jezera, bajerji, ribniki, kalmi in lokve. Malo geografije za poduk – kakšna je razlika med temi imeni?
Iskreno povedano ne bi znala čisto natančno povedati. Mlaka, recimo, je nizka, zanjo ni značilna plastovitost vode. To je Petrova šola (smeh). Jezero je globlje, ko se v njem kopamo, zaznamo, da je pri nogah voda bolj mrzla. Za bajer ne vem, če obstaja kakšna definicija. Včasih poimenujemo vodo glede na nastanek. Ko sama najdem jezero, ki še nima imena, ga, iskreno, poimenujem kar po svoje. Včasih mu rečem jezero, včasih ribnik, če vidim, da so ob njem ribiči. Običajno ga poimenujem po kraju, ki leži zraven.

Sporočilo mojega projekta je "Pojdimo nekam drugam, pojdimo spoznavat nove kraje!" Pustimo Gorenjsko, tam že vse poznamo, pojdimo raje v Posavje, tam je čudo stvari, pojdimo v Podčetrtek, presunjena sem bila, kaj vse si tam lahko ogledamo.

Manca Korelc

Se pri jezeru srečate tudi s kakšnim domačinom, da izveste vse podatke, ki jih nato zapišete na spletno stran?
Na začetku sem res veliko spraševala domačine in veliko bolj preverjala podatke. Zdaj bolj kot ne samo "šibam" mimo teh jezer in jih na hitro popišem. (smeh). Včasih preverim v Petrovi knjigi, tudi on je nekaj jezer kar sam poimenoval. Nekdo pač to mora narediti in na tak način se ime pogosto obdrži. Petra so namreč pogosto citirali in ime je obstalo. Ne postavljam se v vlogo, da je vse strokovno in pravilno napisano. Konec koncev pišem za spletno stran, ne pišem leksikona. Nekajkrat se je tudi zgodilo, da so ljudje videli kakšno jezero na moji spletni strani in mi nato pisali, da ime ni pravo in naj ga spremenim. Seveda sem ga. Ne postavljam se v vlogo, da zapisujem res lastna imena, ampak vodo poimenujem "iz glave", na primer jezero pri Dupleku.

Ima vsako svojo številko?
Različno. Pri Mariboru ležijo Rački ribniki, ampak tam je skupno 17 jezer, tako da sem jih dala pod isto številko. Sicer pa ima večinoma vsako svojo številko.

Manca "v civilu" – ob koncih tedna kolesari, med tednom predava podjetjem o komunikaciji na družbenih omrežjih, predvsem na LinkedInu. Foto: MMC RTV SLO

Številko ena ima torej Kočevsko jezero, katero pa ima "posebni" številki 1.000 in 1.001?
Tik pred tisočim jezerom sem obiskala Ribniško jezero pri Mariboru, tam se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Ko sem lezla po "rovtah" skorajda na koncu Slovenije, čisto na samem, sem hodila ob jezeru, ki sem ga imela narisanega na načrtu. A nato sem nepričakovano odkrila še eno jezero, ki ga ni bilo na nobenem zemljevidu, v nobenih podatkih. Tisto je tako postalo jezero številka 999. Skoraj sem se zjokala od navdušenja in sreče nad svojim odkritjem! Res mi je všeč, kam vse pridem in v kakšne neobljudene koščke Slovenije vse zaidem. Za tisoče jezero pa sem si rekla, da mora biti nekaj posebnega. Do njega sem se odpravila 25. oktobra, ko imam rojstni dan in zadala sem si, da v enem dnevu prekolesarim od svojega prvega do zadnjega in tako sem naredila 250 kilometrov. Moj bog, to je bila res res dolga tura! Iz Kočevja, Brežic, Rogaške Slatine, Ptuja, Murske Sobote sem prišla do Hodoškega jezera, uspelo mi je ob 21.45, da sem še prišla na rojstni dan, kar je bil moj cilj. 18 ur bruto vožnje v enem dnevu, s seboj sem imela tudi tisoč čokoladk, ki sem jih vmes delila ljudem. To kolesarjenje se mi je zdelo primerno obeležje za mojih prvih tisoč jezer. Nekje pri Ptuju sem komaj še živela, ampak sem si kar naprej prigovarjala: "Manca, teraj, teraj!"

Moje tisoče jezero je torej Hodoško, načrtno sem ga izbrala. Ko sem se pred leti odpravila na kolesarsko diagonalo iz Hodoša v Piran, sem šla dan prej do Hodoškega jezera po energijo. To je eden izmed razlogov, da sem ga izbrala. Drugi je ta, da mi je Pomurje zelo ljubo, saj je kot jezero, tako mirno. Na Bledu se na primer ne počutim dobro, saj ne maram gneče. Tretji razlog pa je ta, da v resnici Hodoško jezero ni nič posebnega, voda kot voda. Ampak zakaj bi pa moralo biti nekaj posebnega? Ni in to mi je "kul". Sporočilo mojega projekta je namreč "Pojdimo nekam drugam, pojdimo spoznavat nove kraje!" Pustimo Gorenjsko, tam že vse poznamo, pojdimo raje v Posavje, tam je čudo stvari, pojdimo v Podčetrtek, presunjena sem bila, kaj vse si tam lahko ogledamo. Hodoško jezero zato pooseblja ta projekt, za povrh pa ima še obliko kapljice. Pa še ravno prav daleč je, da sem se morala od prvega do zadnjega res potruditi! (smeh).

Se vam je med raziskovanjem zgodila tudi kakšna nesreča ali neljubi pripetljaj?
Seveda, pri Kočevskem jezeru sem do kolen zagazila v vodo, na omenjeni turi do Hodoškega jezera pa me je skoraj povozil avtomobil. Res ne priporočam kolesarjenja, ko je človek izčrpan. Več kot dve leti nisem bila na tako dolgi turi. Telo se že spomni občutkov, glava pa ne zmore. Pri Radencih sem se spuščala po klancu, avtomobil, ki je vozil v nasprotni smeri, pa je sekal ovinek. Imela sem močno luč, ampak verjamem, da ni pričakoval kolesarja ob tako pozni uri. Bila sem tako izčrpana, da moje telo sploh ni reagiralo, še srce mi ni začelo hitreje biti, le pomislila sem: "O, avto gre. Lahko me zbije." K sreči je bil voznik priseben in je pravočasno zavil. Enkrat pa se mi je zgodilo, ko sem tekla do nekega jezera v okolici Vranskega, da sem dobila občutek, da sem v nevarnosti in moram samo čim prej stran.

Kako Slovenci skrbimo za svojo naravo? Verjetno ste videli marsikaj.
Pogosto vidim smeti in se jezim na ribiče, saj točno vem, da so konzerve od koruze pustili oni. Razmere so različne. Tam, kjer je jezero upravljano, je poskrbljeno za čistočo. Če pa je jezero samo sebi namen, pa je pogosto onesnaženo. Žalosten primer tega je Ivarčko jezero na Koroškem. Včasih je bil biser turizma, ob njem je bilo po 2.000 ljudi na dan, danes je zapuščeno, v vodi so alge. Sama na to sicer redko opozarjam, saj projektu Moja jezera ne želim dati negativne konotacije.

Za tisoče jezero sem si rekla, da mora biti nekaj posebnega. Do njega sem se odpravila 25. oktobra, ko imam rojstni dan in zadala sem si, da v enem dnevu prekolesarim od svojega prvega do zadnjega in tako sem naredila 250 kilometrov. Moj bog, to je bila res res dolga tura! Iz Kočevja prek Brežic, Rogaške Slatine, Ptuja in Murske Sobote sem prišla do Hodoškega jezera. 18 ur bruto vožnje v enem dnevu.

Manca Korelc

Projekt ste začeli spomladi leta 2017, pravite, da ga sploh nikoli ne boste končali. Če malo preračunamo, ugotovimo, da ste v dveh letih in pol obiskali 1.000 jezer, kar je, recimo, 400 jezer na leto, torej v povprečju več kot eno na dan. Kako si razporedite obiske, kdaj si vzamete čas?
Moja jezera niso projekt, postala so moj življenjski slog in do njih bom verjetno kolesarila večno. Nimajo konca. Sem samostojna podjetnica in med tednom se posvečam delu, jezera pa obiskujem ob koncih tedna. En konec tedna, torej v dveh dneh, sem obiskala celo sto jezer, ampak sem prav namerno izbrala tako turo, da jih je bilo veliko skupaj. Do takrat sem točno vedela, ko sem pogledala na zemljevid, katero jezero sem že obiskala in kako je videti, tisti konec tedna pa so se podatki in fotografije v moji glavi začeli mešati, sistem se mi je porušil. Tisoč jezer je očitno za moje možgane preveč, sproti pozabljam, kje in kdaj sem kje bila. Projekt res vzame veliko časa, saj ima več etap – prva je načrtovanje poti, druga samo kolesarjenje, tretja pa urejanje množice fotografij, pisanje in objavljanje. Zdaj jih obiskujem bolj počasi, saj me nihče ne preganja.

Ampak ste vseeno obremenjeni s tem, da morate iskati in obiskovati vedno nova, čeprav to počnete prostovoljno?
Da.

Manca je v oddaji Dobro jutro gostovala že petkrat, zadnjič oktobra letos

Pa ni to pehanje, hitenje, lovljenje še nedoseženega v nasprotju z mirnostjo, spokojnostjo jezer in narave?
Je. In spet smo pri dvojnem polu mene. Načeloma sem zelo energična, ko pa pridem k jezeru, se za trenutek le uspem ustaviti in malo zamisliti. Čeprav veliko časa pri vsaki vodi tako ali tako nimam. Če moram obiskati 50 jezer v enem dnevu, samo hitim od ene do druge vode. Včasih pa si tudi vzamem čas. To se je zgodilo pri akumulacijskem jezeru na Zvohu, to je bila posebna zgodba. Do njega sem šla s kolesom, nato peš do vrha. Bilo je edino jezero, ki sem ga morala tisti dan obiskati – in pri njemu sem se zadržala tri ure. To je bilo božansko, ker se mi ni mudilo nikamor drugam. Uživala sem, res sem doživela to jezero, ga opazovala.

Kolesarjenje je med Slovenci v porastu, morda zaradi spodbujanja zdravega načina življenja, ki se vse bolj uveljavlja, morda ima celo kaj pri tem Primož Roglič. Opažate, da vse več Slovencev kolesari?
Opažam in tega sem res vesela. S kolesom lahko mnogo več vidimo, tek nikoli ne more biti tako turistično obarvan, saj večina ljudi ostaja na razdaljah pet ali deset kilometrov. Kolesarjenje pa lahko združimo s turizmom in to je tudi moj dolgoročni cilj, da sestavim turo okoli jezer ali kaj podobnega. S kolesom lahko gremo po mnogih poteh, poleg tega je tudi oprema cenovno dosegljiva. Svoje so naredili tudi družbeni mediji, za povrh so prišla električna kolesa, ki so super, saj izgine izgovor, da kakšne poti ne bomo zmogli. Sama med tednom sicer tečem, kolesarim pa običajno le, če grem do jezer, sicer ne.

Zelo ste prisotni na digitalnih kanalih. Kakšen je vaš recept, kako se prebiti med ljudi? Je vse samo v kakovosti objav ali se poslužujete tudi kakšnih trikov, ki jih poznate iz poslovnega sveta?
Najpomembnejša stvar pri objavljanju na omrežjih je, da si konsistenten – konsistenten pa si lahko le, če imaš to, kar delaš in objavljaš, res rad. Če pol leta ne bi objavljala, bi me ljudje kmalu pozabili. Fotografije tudi morajo biti, pri sebi vidim, da se ljudje najbolj odzivajo na fotografije jezer, na katerih sem tudi sama, saj sledijo meni, ne samo jezerom. Sama kombiniram – imam objave, na katerih so samo jezera, in druge, na katerih sem tudi sama. V objave skušam dati sebe, jih pa obvezno planiram vnaprej, da poskrbim za redno objavljanje. Jezera so res postala del mene, brez njih ne znam več živeti. Iz poslovnega vidika vem, da število sledilcev nima prav nobene veze, ne gre mi zato. V dveh letih in pol sem zbrala nekaj več kot 3.500 sledilcev, kar je veliko ali pa tudi ne. Seveda mi je všeč, da imam veliko sledilcev, saj to pomeni, da več ljudi ve zame in za moj projekt, a predvsem izhajam iz sebe. Že v prvem letu projekta me je čisto spontano našlo tudi medijev, kar mi je prav tako pomagalo pri odmevnosti in prepoznavnosti. V tem projektu se predstavljam kot neka nora, energična športnica, ki gre do konca sveta, da najde vodo, in to je moje sporočilo. Upam, da ljudem veliko dam, recimo ideje za izlet in navdih, da gredo raje s kolesom kot z avtomobilom. Ljudi želim spodbujati h gibanju.