V vinskem svetu velja Decanterjevo ocenjevanje vinskih vzorcev za eno izmed najprestižnejših na svetu, prav gotovo pa številka ena v Evropi. Ocenjevanje vsako leto poteka v Londonu, v strokovni žiriji je bilo letos zbranih 244 strogih strokovnih sodnikov, med njimi tudi 69 "Masters of wine". Ocenjevali so več kot 16.000 prijavljenih vzorcev z vsega sveta, seveda pa so bili vzorci razporejeni v ustrezne kategorije.

Ob ameriških Spectatorju, Wine & Spirits Magazine in še nekaterih podobnih je priznanje, ki ga prejmeš na takšnih tekmovanjih, kamor prispejo vzorci z vsega sveta in jih ocenjujejo najstrožji vinski poznavalci, gotovo velika čast in potrditev za vinarja. Slovenski vinarji v zadnjih letih dobivajo svoj ugled na mnogih svetovnih vinskih ocenjevanjih, vinarju Jakončiču iz Kozane v Brdih pa je letos na Decanterjevem ocenjevanju uspel tako imenovani "vinski jackpot". Od dveh poslanih vzorcev je prejel dve zlati medalji v kategoriji belih vin. Poleg tega pa je ena izmed teh zlatih medalj postala tudi vinska trofeja, kar pomeni, da je bilo to najboljše vino v celotni regiji (Sloveniji).

Z Aljošo Jakončičem smo opravili krajši intervju.

Letos ste torej dvakratni zlati Decanterjev zmagovalec. In to ne za rdečo carolino, po kateri je vaša klet gotovo najbolj poznana, ampak ste na ocenjevanje poslali samo bela vina!
Ja, res je. Večkrat nam kdo reče, zakaj se pogosteje ne prijavljamo na vinska ocenjevanja, in letos smo se odločili, da na Decanterjevo ocenjevanje pošljemo Carolino Rebulo, letnik 2013, in Belo Carolino 2012. In kaj se je zgodilo? Pri obeh vzorcih smo dobili 95 % točk, čisti jackpot oziroma sreča polna, če se tako izrazim! S tem, da je Carolina Rebula dobila še trofejo, kar pomeni, da je bil ta vzorec najboljši izmed belih vin v konkurenci! Zakaj pravim, da je to nekako čisti zadetek - ker lahko samo eno vino prejme trofejo. Zlatih medalj lahko kot vinar prejmeš več, 95 točk lahko torej dobi več vin istega vinarja, trofeja je pa za vinarja lahko samo ena. Torej statistično gledano, smo bili najboljši oz. smo pobrali vse medalje in priznanja, kar je pač za dva vzorca mogoče.

Ste pa na Decantjerju pred leti že prejemali priznanja.
Leta 2005 smo za Belo Carolino dobili srebro, 2006 prav tako za Carolino Rebulo srebro in potem še 2007 trofejo za Belo Carolino. Zelo se mi zdi zanimivo, da je letos dobila trofejo rebula, ki jo nekateri imajo za, recimo, "vsakdanje vino." Za cela Brda in vse pridelovalce rebule je to en velik poklon. Zakaj? Ker je veljal nekakšen nenapisan zadržek do te sorte, rekoč, da to ni »naj« vino. Kar nekaj truda je treba, da se spremeni miselnost in doseže spoznanje, da je to v bistvu odlično vino in izjemna sorta. Brici smo v rebulo spoštljivo verjeli in kar nekaj let trdo delali, da smo to sorto pripeljali do popolnosti in pridobili tisto kakovost vina, ki smo jo želeli, da je danes prepoznavna na mednarodni ravni. Rebula namreč zna biti muhasta in zahtevna za pridelavo. Zdaj pa je res pokazala rezultate velikega vina.

Kaj je za vas "veliko vino"?
Vsi si na primer predstavljajo, da mora veliko vino zelo dišati, da mora biti zelo bogato, kot kakšen hamburger, ki ima veliko paradižnikove omake, majoneze, da je zelo masten, obilen, da imaš potem čim bolj poln želodec. Tako bi si lahko nekdo, tudi jaz morda, če bi bil laik, predstavljal, da gre za "veliko zadevo". Gledano globlje, je pa bit nekje drugje. Bistvo velikega vina je v njegovi brezčasnosti. Ko ti ponudiš vino in z njim komponento časa, takrat vino postane veliko vino. To pomeni, da počasneje zori in ostaja dobre kakovosti. To je vizija vina, ki ga zagovarjamo! Res je, da smo se kar nekaj dolgih let trudili za našo rebulo, vendar je zdaj ves trud poplačan. Uspeva na posebni zemlji, ki ji v Brdih pravimo opoka, in je bila na poseben način obrana, večkrat in postopoma. To pa zato, da lahko doseže pravo ravnovesje kisline, arome, okusa in da to vino postane res harmonično in okusno. To ni tako, kot če vidiš določen prostor in ti je takoj všeč, a se ga čez 15 minut naveličaš. Pravi prostor in prave stvari pridejo za tabo. Tako je tudi pri vinu, pomembna je njegova brezčasnost, polnost in da vedno znova izzove presenečenja.

Kako to, da se na slovenskih vinsko-kulinaričnih sejmih in festivalih ne pojavljate pogosteje?
V zadnjem času se res ne prijavljamo na sejme in festivale. To nas tudi ljudje in organizatorji večkrat sprašujejo. Ampak, nekako je v obilici dela in vsestranskih obveznosti do kupcev in širjenja trga postal položaj takšen, da se nismo pogosteje pojavljali. Trenutno uresničujemo strategijo unikatnih vin, ki morda zahteva bolj oseben pristop. Velja pa tudi omeniti, da kadar koli se prijavimo na kakšno ocenjevanje, vedno kaj dobimo. Tudi na primer na ameriški Finger Lakes smo se letos in dobili bron. V veselje in ponos nam je to, da vedno, ko se kam prijavimo, poberemo priznanja. To nam daje še poseben zagon do dela in nove izzive.

Kaj vam pravzaprav pomenijo vse te medalje in priznanja?
Absolutno je to za vinarja in enologa potrditev, da je na pravi poti in, kot prej omenjeno, vsako priznanje je izziv za napredek in rast. Vedeti moramo namreč, da dejansko samo majhen odstotek vseh vin dobi medaljo, zlato medaljo pa se manj. Priznanja in medalje so fantastično priznanje za vinarja, še vedno pa ne smemo pozabiti, da je treba vino prodati, ker se od medalj ne da živeti. Običajnim porabnikom navadno priznanja ne pomenijo veliko, za stroko in za tiste, ki res cenijo dobro vino, pa je to prav gotovo posebnost in drugačnost od povrečja. Predvsem so pa na to pozorni na tujih trgih.

Zadnje čase slovenski vinarji izjemno uspevate na tujih trgih. Imate občutek, da je slovensko vino v tujini res bolj cenjeno kot doma?
Na Kitajskem imamo precej ljudi, ki obožujejo Jakončičeva vina, odpiramo pa tudi trge v Ameriki in seveda Zahodni Evropi. Imamo sicer relativno dokaj visoko ceno za steklenico in s tem se osredotočamo na nov segment občinstva. Tako da se naša najdražja vina v Sloveniji skorajda ne prodajajo. Tudi ta rebula, ki je letos dobila trofejo, se precej malo proda v Sloveniji, ker je malce višji cenovni razred. Nekako opažam, da če ljudje želijo nekaj več, so za to pripravljeni tudi plačati več, in ti ljudje nas tudi poiščejo in pokličejo. Če namreč želiš neko ekskluzivnost, se ti zoži ciljna skupina. To je tako kot pri potovanju - moj cilj je vedno v določeni državi obiskati najboljšo restavracijo in piti najboljše vino. Želim poskusiti najboljše, ker če ne, imam občutek, da izgubljam čas. Nekako vsi v družini vedno želimo poskusiti najboljše, ker je to postala že naša profesionalna dolžnost in del izobraževanja. Tudi ko predstavljamo vina, jih želimo predstaviti v kar se da najboljših restavracijah, kjer imajo profesionalen odnos, spoštovanje in znanje do unikatnih vin. Zadnje čase spoznavam, da mora biti vino veliko, polno, steklenica mora biti prava, embalaža, dizajn, predstavitev, vse šteje. Zato tisti, ki gledajo z določenimi pričakovanji, res to znajo videti in pač vidijo to, kar je "top!". S tem tudi pri sebi izražajo neko zanesljivost, unikatnost.

Vaša kmetija ima dolgo tradicijo. Tudi vi kot vinar in enolog ga pridelujete z ljubeznijo, je to dejansko ključ do uspeha, kljub izjemno veliki konkurenci?
Proizvajati vino je ena velika ljubezen, veliko prej je to kot pa tržniški prijem. Če želiš zares obogateti v smislu številke na bančnem računu, vinarstvo skorajda ni prava odločitev. Da vino postane izjemno, ga res moraš delati z ljubeznijo in strastjo. Opažam, da Slovenci imamo to v sebi in se to prenaša iz roda v rod. Mi se nekako ne zavedamo, da imamo najstarejšo trto na svetu. In ne samo, da bi se morali vprašati, ali je mogoče še bolje iztržiti, dejansko se ne zavedamo, kako pomembno tradicijo in odnos do vina imamo. Zato imamo dobesedno nalogo, da mi, slovenski vinarji, svetu pokažemo, da smo popolnoma enakovredni vsem Italijanom in Francozom in drugim "velikim vinskim državam". Tukaj ne gre za denar, ampak neke vrste ponos in potrditev, nekaj, kar pač imamo v sebi. Kot opažam, se zdaj svet obrača k nam, k slovenskim vinom. Res so nas opazili! Mogoče bodo naslednje generacije začele v tem še bolj uživati. Zdaj smo nekako zorali ledino in gre vse lažje tudi po zaslugi naših staršev, ki so postavili osnovo za uspeh.

Glavnino vin pa vendarle izvozite?
Ja, res je, veliko smo naredili pri prodaji in prepoznavnosti naših vin v tujini. Dober trg je trenutno Italija in Hrvaška, razvijamo pa vedno bolj prodajo v Srbiji, Amsterdamu, Londonu in v Pragi, Ameriki. V Rusiji komaj začenjamo in se koncentriramo bolj na velika mesta, saj je za prepoznavnost potrebnih kar nekaj finančnih sredstev, kjer smo omejeni in seveda delamo, kolikor si lahko privoščimo. Od vseh trgov nam pa največ pomeni Azija, saj na Kitajsko prodamo kar veliko vina, odpira se nam pa vedno večje povpraševanje na Japonskem in Maleziji. Tam je stičišče ljudi, ki so za vino pripravljeni plačati več. Sicer pa tudi to, da nekdo ni pripravljen plačati več, ni nič slabega. Zato, ker vinarja takšen trg opomni na to, da se sooči s konkurenco in resničnostjo. Mi, ki smo majhni proizvajalci, tukaj mislim na celotno Slovenijo, mi v celotnem svetu ne pomenimo skoraj nič. Ampak, kot rečeno, zadnje čase nas v svetu na veliko opažajo, kar je potrditev, da ne delamo nekih povprečnih vin, ampak vrhunska vina. V povprečju je že sama osnovna raven zelo visoka. Globalizacija je danes prinesla nešteto produktov, nešteto vin. In to, kako dobiti nekaj, kar te v poplavi vsega še vedno osupne; to je tisto pravo - kako dobiti pravi kos mesa, pravi sir, pravo vino. Sicer se pa kot vinar, moraš roditi za to. To je poslanstvo s katerim moraš živeti in midva z bratom to poslanstvo zelo resno in odgovorno opravljava. Želeti si moraš, da si drugačen in da živiš z zemljo, s trto, s tem grozdjem. Izjemno sem hvaležen staršem, ki so me v to usmerjali in mi dajali neprecenljive nasvete.