Z glasbo je povezan že vse življenje: v mlajših letih je priznanja in nagrade osvajal kot pianist, zdaj jih osvaja kot dirigent. Po končani Srednji glasbeni in baletni šoli ter Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je študiral glasbeno pedagogiko, se je odpravil na magistrski študij zborovskega dirigiranja na Visoki šoli za glasbeno in uprizarjajočo umetnost v Gradcu. Od leta 2006 je asistent za zborovsko dirigiranje na ljubljanski akademiji za glasbo, vodi komorni zbor Obala Koper, zadnjih pet let pa je vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, s katerim je osvojil številna priznanja doma in v tujini.

Seveda se nismo izognili tudi vprašanju ukinitve finančne pomoči ministrstva APZ-ju Tone Tomšič, kar je zamajalo delovanje zbora z 90-letno tradicijo. "Vsekakor se v teh mesecih ni spremenilo popolnoma nič, čeprav so bila raznovrstna dogovarjanja pri ministru," pravi, a to pevcev ni ustavilo.

Pred kratkim je zbor slavil zmago na Naši pesmi 2014, prejeli so posebno nagrado za najboljšo izvedbo skladbe, napisane v 19. stoletju, sam pa je prejel priznanje za najboljšega dirigenta in za najboljšo izbiro programa. Kot pravi, vodenje tako kakovostnega zbora, kot je APZ Tone Tomšič, zahteva celega človeka, "24 ur na dan, sedem dni v tednu". Ker čuti, da potrebuje spremembo, se je po petih letih odločil, da prekine vodenje zbora. "Eno leto ne bom vodil nobenega novega zbora in se posvetil drugim stvarem, predvsem delu na akademiji za glasbo in pisanju priročnika o zborovskem upevanju," je dejal. Z njim smo se pogovarjali, ko so se še zbirali vtisi po navdušujočem letnem koncertu, ki ga je imel zbor nekaj dni prej.

Za vami je letni koncert, na katerem ste izvedli Ajdno Lojzeta Lebiča.

Tokrat je bila izvedena drugič v celoti. Prvič je bila izvedena leta 1996 s komornim zborom RTV Slovenija pod vodstvom Matjaža Ščeka. Tako se je po skoraj dveh desetletjih ponovno postavilo delo, ki sodi v sam vrh slovenske glasbene zborovske poustvarjalnosti. Poleg tega je 80-letnica Lojzeta Lebiča, akademika, tako da smo se odločili, da bo naš letni koncert v malo drugačnem konceptu kot v preteklih letih. Zaenkrat so odzivi, ki so prišli do mene, zelo pozitivni. Gre za delo, ki je enovita celota, traja eno uro, brez presledka, tako da zahteva od poslušalca visoko stopnjo koncentracije.

Torej ste zdaj na počitnicah?

Vsekakor ne (smeh). Vaje imamo dvakrat tedensko, ob ponedeljkih in četrtkih, in glede na to, da smo se prejšnji teden, ko je bil koncert, srečevali vsak dan, smo včerajšnjo vajo izpustili. Pevci temu rečejo "dan brez", a kljub temu se oni dobijo na pijači, ne morejo drug brez drugega.

Zdaj nas čakajo snemanja v radijski hiši, ker se pripravlja nova zgoščenka s samimi slovenskimi avtorji, potem pa imamo ponovitev koncerta na Prevaljah, kjer je bila krstna izvedba in od koder je tudi skladatelj, Prevalje so njegovo rojstno mesto. Potem imamo julija še turnejo v Perugio, kjer bomo imeli dva, tri koncerta, s 1. septembrom pa se potem poslavljam.

Zbor ste prevzeli pred petimi leti. Zdaj ravno poteka razpis za zborovodjo. Ste se prijavili? Kako ste zadovoljni s svojim mandatom?

Ljudje so me spraševali, zakaj se poslavljam in kako se poslavljam. Meni se poraja vprašanje: kdaj je pravi čas za slovo? Ni pravega časa za slovo. Razpis za mojega naslednika še poteka, tričlanska komisija bo predlagala kandidata v nadaljnje razgovore z izvršnim odborom. Kako poteka izbor, ne vem, ker sem se distanciral od tega. Zdi se mi, da je pet let lepa doba, sploh v takem tempu, kot ga zahteva APZ Tone Tomšič, ki zahteva celega človeka, 24 ur v dnevu, sedem dni v tednu. S 1. septembrom se potem moj mandat zaključi. Na tem mestu bi javnosti rad povedal, da se ne poslavljam zaradi tega, ker je APZ TT UL ostal brez financiranja in me v prihodnosti ne bi več plačeval. Je pa zanimivo slišati vse vzroke, ki jih napletejo ljudje, zakaj se poslavljam od zbora …

Vseskozi ste tudi asistent na akademiji za glasbo.

Več energije in fokusa bom usmeril v poučevanje mladega kadra, kar me izredno veseli. Zaključil sem namreč študij glasbene pedagogike in pedagoško delo me zelo veseli, sploh na taki stopnji. Tu je še komorni zbor Obala Koper, ki tudi zahteva svoj čas in projekte, tako da mislim, da mi dela ne bo zmanjkalo. Poleg tega me že štiri leta čaka tudi pisanje priročnika o zborovskem upevanju, in mogoče bo končno prišel ta čas, ko se bom lahko temu posvetil.

Letos je bil APZ, poleg vseh mogočih tekmovanj in priznanj, v medijih največkrat omenjen v povezavi z ukinitvijo državne finančne pomoči. Kako zdaj, po nekaj mesecih, gledate na takratno dogajanje in kaj se je od takrat zgodilo v povezavi s tem? Je bil šok velik?

Šok je vsekakor bil in pretresel je, kljub vsemu, celo sezono, in v takšni sezoni, kakršna je bila letos, ko se moraš ukvarjati s postranskimi stvarmi, ki neposredno ne vplivajo na moje delo, je bil zato fokus razdrobljen. Navkljub vsemu, moram reči in pri tem pohvaliti vse pevce. Mislim, da toliko entuziazma, požrtvovalnosti in pripravljenosti, kot jih je bilo letošnjo sezono, ne premore noben drug zbor. Tu se pokaže ta zavednost in pripadnost ansamblu, kjer ni prostora za politiko in razna financiranja.

Vsekakor se v teh mesecih ni spremenilo popolnoma nič, čeprav so bila raznovrstna dogovarjanja pri ministru. Eno leto bo naokoli in mi smo na isti točki, kot smo bili takrat, ko smo dobili odločbo, da zbor štiri leta ne bo financiran. Veliko je govorjenja, dejanj pa ni. Tresla se je gora, rodila se je miš, oziroma v bistvu se tudi ta ni.

Velik del sredstev je namenjen za zborovodjo, ki predstavlja enega ključnih členov uspešnega delovanja zbora. Vaš naslednik bo imel s finančnega vidika torej še težjo nalogo pripraviti zbor.

Močno upam, da se to ne bo zgodilo. Če pa se bo, to pomeni še bolj okrnjeno delovanje zbora v prihodnosti. Kljub vsemu denar ni vse, a v dandanašnjem času ne moreš preživeti, če si profesionalni glasbenik in od tega živiš. Tak zbor, kot je APZ, potrebuje profesionalca na najvišji ravni, in temu primerno mora biti tudi plačilo. To je moje mnenje.

Ali je v zadnjih petih letih, ko ste vi vodili zbor, kriza že vplivala na vaše delovanje? Ste že čutili resne družbene razmere, čeprav ste imeli financiranje še urejeno?

Kriza se kaže predvsem v samih povabilih na koncerte v Sloveniji. Namreč ni več denarja, da bi sploh dobili povabilo na koncerte. Organizatorji stremijo predvsem k temu, da napolnijo dvorane, in tu pridejo v poštev zabavnejše zvrsti. Klasična glasba in repertoar, ki ga izvaja APZ, je vseeno namenjen manjšemu krogu ljudi, vsekakor pa je pomembno, da se poskuša izobraziti ta krog ljudi in ga seveda tudi razširiti. Če ne bomo negovali, razvijali in imeli odgovornosti do slovenske glasbene zapuščine, potem ne vem, kje bo narod pristal čez nekaj let.

Kako vzgojiti mlade, da bodo znali ceniti tudi tovrstno glasbo?

Kar se tiče vzgajanja mladih pevcev, je velika odgovornost že na začetku, v vrtcih. Zelo pomembno je, da ima vzgojiteljica dober posluh in da igra kak instrument. Tako se začne. V osnovnih šolah je sam sistem izobraževanja zdaj zelo nenaklonjen zborovskim sestavam, predvsem v tem, da morajo prilagajati svoje urnike drugim predmetom. In potem so vaje ob pol osmih zjutraj, ali pa potem pozno popoldne, ko so vse druge dejavnosti že zaključene. In vemo, koliko motivacije takrat še ostane. To je glavni problem v osnovnošolskem izobraževanju.

Ob prehodu v srednje šole se število pevskih zborov prepolovi. Nimajo vse gimnazije svojih zborov. Osip je velik. In še vedno je miselnost, predvsem pri fantih, da je pevski zbor nekaj ženstvenega, in to se odraža tudi v pomanjkanju moških glasov v odraslih zborih. Tu pomembno vlogo igra JSKD, ki spodbuja in organizira tekmovanja ter revije, že pri mladinskih zborih in kasneje v srednješolskih zborih.

Pred leti je bilo ukvarjanje z glasbo tudi med sovrstniki v osnovnih šolah zelo cenjeno, zdaj pa je veliko bolj v ospredju šport, kar je do določene mere razumljivo.

Enako kot za šport bi lahko rekli tudi za petje: zdrav duh v zdravem telesu. Sicer petje ni tako fizično, vendar pa tudi ne popolnoma ničelno, se pa pri petju predvsem krepi duh. Pri telesni vadbi in pri petju se sproščajo beta endorfini, ki zmanjšujejo bolečino ter povzročijo občutek udobja in sproščenosti. Zaradi petja smo bolj sproščeni in zadovoljni.

Naj izpostavim en problem, ki se pojavlja. Vsi pevci, ki pojejo v APZ-ju, imajo status kulturnega umetnika, ki ga je podelilo ministrstvo za kulturo. In določene fakultete to upoštevajo, spet drugih pa to čisto nič ne briga. Če imamo recimo turnejo in je v tem času ravno kolokvij, izpit, bi bilo prav, da bi imel pevec možnost dobiti izredni izpitni rok. Ker je vsak pevec pomemben, ker je upad pevcev in je velik boj vsako leto znova sestaviti zbor. Fluktuacija je drugačna, veliko večja kot pred leti, saj se vsako leto zamenja 20 pevcev od 50. Tudi v tem se kaže princip delovanja sveta v tem hipu: nekaj instant, na hitro, nikjer ni več vztrajnosti, pripadnosti, odgovornosti za skupino. Veliko je individualizma. Razmišlja se v stilu: "Aha, to sem poskusil, zdaj grem dalje."

Kako ocenjujete dela, ki zdaj nastajajo za zbore?

Eno izmed glavnih poslanstev, ki jih ima zbor, je ravno razvijanje in naročanje novih del. To smo ohranili tudi letos, čeprav v manjšem obsegu kot v preteklih letih. Imamo veliko dobrih skladateljev. Pri tem pa naj dodam, da ločim skladatelje, ki pišejo za 'instrumental', in skladatelje, ki se spoznajo na vokal. Vsak skladatelj ne more pisati za zborovske sestave, če ni od vsega pričetka svoje skladateljske poti dobro vpet v en zborovski sestav, da res razume celotno naravo človeškega glasu. Česa je človeški glas zmožen in česa ne. Imamo nekaj super skladateljev, ki eksperimentirajo z novimi principi, in to je zanimivo tako za pevca kot dojemljivo za poslušalca.

Lebič je imel pred sobotnim koncertom pogovor, v katerem je lepo dejal, da so skladatelji, ki pišejo veliko, in so skladatelji, ki pišejo malo. Veliko del tistih, ki pišejo veliko, potone v pozabo, dela tistih, ki pišejo malo in premišljeno, pa ostajajo v prihodnosti na repertoarjih. Tudi poslanstvo, ki ga nosi APZ, je sproduciralo veliko skladb, ki se utrdijo in so potem v prihodnjih letih na dirigentskih pultih drugih zborov. Rekel bi, da nam glede novih stvaritev ni treba skrbeti. Naši skladatelji so popolnoma primerljivi s tujimi.

Na Naši pesmi ste z zborom pometli s konkurenco, kar je bil še en odličen odgovor, ki je pokazal na nenavadnost odločitve ministrstva. Hkrati pa ste tudi vi osebno dobili nagrado za izbor programa. Kako se lotite izbiranja programa, ki se začne že daleč pred začetkom sezone? Se kaj posvetujete tudi s kolegi?

70 odstotkov dela je narejenega, še preden prideš na vajo, 30 odstotkov pa potem na vajah. Vsako leto se porajajo vprašanja glede programa. Sprašuješ se, česa bo zbor zmožen. Do januarja v bistvu ne veš, kako se ti bo zasedba sploh razvila. Menjava generacij je oktobra, kar pomeni, da sredi oktobra pridejo novi pevci, ki jih izberemo na avdiciji. Smernice postavim že čez poletje, a je potem vprašanje, kaj je možno z zasedbo, ki ti nastane, sploh narediti. Nikoli ne želim na zboru gojiti svojih programskih ambicij, ampak to, česar je zbor sposoben.

Pomembno je tudi, da ima program vzgojno noto. V zboru so različni pevci: nekateri so se šele odločili, da bodo peli v zboru, drugi imajo že veliko izkušenj, nekateri imajo glasbeno izobrazbo, drugi so brez nje. In potem moraš poiskati zlato sredino. Pri samem programu je zato treba biti previden in atraktiven, prinašati v slovenski prostor nekaj svežega, kar se tiče repertoarja.

Programi so različni: za tekmovanja so določene smernice že postavljene, na koncertih po Sloveniji in tujini mora biti program, ki je razumljiv širšemu poslušalstvu. Potem je tu letošnji letni koncert, ki je bil čisto drugačna zaključena celota, kjer je bilo poleg petja še scensko delo. Pevci so se morali na pamet naučiti 40 minut programa, eno najtežjih partitur v slovenski glasbeni poustvarjalnosti, da so bili lahko potem osredotočeni na samo igro in potek dela. Res je bilo pestro.

Študirali ste tudi v tujini. Kako ste gledali na pedagoški proces v tujini? Je za kulturnega ustvarjalca potrebno, da gre ven, da si širi obzorje, da napreduje?

Dirigent nikoli ne sme izobraževati sam sebe, in popolnoma nič ni narobe, da ima tudi po veliko letih aktivnega dela še vedno mentorja, ki ga spremlja. Seveda moraš tisti osebi zaupati. Jaz imam svojega profesorja v Gradcu in tu v Sloveniji prvega mentorja, Marka Vatovca.

Tu so potem tudi še zborovski kolegiji, kjer tudi lahko poiščeš nasvet. Odhod v tujino pa te utrdi v več pogledih: najprej te nauči samostojnega življenja in s tem tudi mišljenja. Razširiš si obzorja, poslušaš koncerte. Vzemimo za primer Dunaj, ki je prestolnica vrhunske kulture, kjer lahko spremljaš vrhunske dirigente na vajah in koncertih.

Ob tem naj povem, da v tistem obdobju, ko sem odšel na študij v Gradec, v Sloveniji še nismo imeli študija zborovskega dirigiranja, zdaj ga imamo. Kar se tiče samega sistema izobraževanja, pa popolnoma nič ne zaostajamo za tujino. Imamo druge težave, kot so prostorske in finančne stiske.

Koliko študentov imate na študiju zborovskega dirigiranja?

Imamo pet študentov, kar je za velikost Slovenije odlično, ni bojazni za prihodnost.

Bi si želeli dirigirati kakšnemu točno določenemu zboru?

Težko izpostavim en zbor, pred katerim bi želel stati. Ogromno je kvalitetnih zborov, in tu

še enkrat poudarjam, da imamo v Sloveniji veliko kvalitetnih zborov. Če izpostavim državno tekmovanje, naj povem, da so vsi, ki pridejo poslušat naše državno tekmovanje, fascinirani nad nivojem, ki je primerljiv z mednarodnimi tekmovanji. Pa je to “samo” državno tekmovanje.

Kar se tiče dela, ki bi ga želel dirigirati, pa je na prvem mestu Verdijev Rekviem.