Podjetje Insol, ki se ukvarja z raziskavami in inovacijami na področju zelenih tehnologij ter ponuja tudi svetovalne storitve pri razvoju okoljskih tehnologij ter upravljanju odpadkov in nevarnih kemikalij, je leta 2004 ustanovil znanstvenik in podjetnik Marko Likon, ki se je po doktoratu raje kot za akademsko odločil za podjetniško kariero, tudi zato ker je želel, da bi bili njegovi izumi in inovacije dostopni na trgu.

Podjetje Insol se lahko v zadnjih letih pohvali s številnimi prestižnimi nagradami na področju zelenih tehnologij, ki jih je prejelo na primer za tehnologijo, ki omogoča predelavo biorazgradljivih odpadkov in biološkega blata iz čistilnih naprav v gradbene kompozite, ali za projekt pretvorbe papirniških odpadkov (mulja) v absorbente za čiščenje razlitij goriv v vodi.

Še več navdušenja je požel projekt izrabe topolovih vlaken, ki se lahko uporabljajo za čiščenje oljnih razlitij in tudi za naravno izolacijo pri gradnji pasivnih hiš. Topolova vlakna imajo kot nanocevke prihodnost tudi v medicini, saj bi jih lahko uporabljali za prenos zdravil po telesu, za kar se zanimajo številni svetovni vlagatelji.

Insol je lani decembra na Dunaju prejel prestižno nagrado European Award for Best Practices 2013, ki jo podeljuje Evropsko združenje za raziskave. V Insolu pa ne počivajo na lovorikah in se posvečajo novim projektom. Med njimi so sončne celice za pridobivanje električne energije, ki bodo omogočale pridobivanje sončne energije tudi v deževnem vremenu.

Lani decembra ste prejeli nagrado European Award for Best Practices 2013, ki jo podeljuje Evropsko združenje za raziskave, to pa je le ena od številnih nagrad, ki ste jih prejeli v zadnjih letih. Kaj vam pomenijo te nagrade in kaj pomenijo za preboj vašega podjetja na globalnem tržišču? Kakšno je zanimanje vlagateljev?

Navezali smo mnogo koristnih stikov s priznanimi podjetji in tudi mednarodnimi bankami, kar je za nas nova poslovna priložnost in priložnost prodora na mednarodni trg. Konkretno se za izsledke naših raziskav na področju izkoriščanja topolovih vlaken za proizvodnjo naprednih materialov zanimajo v ZDA, na Portugalskem, preko predstavnikov OPEC pa tudi države Bližnjega vzhoda in Afrike. Nagrada European Award for Best Practices 2013 je bila za nas popolno presenečenje in hkrati priznanje ter dodatna vzpodbuda, da nadaljujemo svoje delo na področju razvoja ter uvajanja kakovosti na področju razvoja in raziskav. Ob podelitvi smo ugotovili, da smo bili najmanjše podjetje oziroma edino mikropodjetje, ki je prejelo to nagrado. Organizatorji so nas obravnavali enakovredno kot nagrajena podjetja, ki so imela tudi do milijonkrat večje prihodke in dobiček kot mi. Moram priznati, da so nas tudi drugi nagrajenci obravnavali kot sebi enake partnerje.

Omenjeno nagrado ste prejeli za uporabo topolovih nanovlaken za proizvodnjo naprednih vlaken. Za kaj gre pri tem projektu in kje vse se lahko uporabljajo? Koliko je zanimanja za vaš patent?

Podjetje Insol se je že dalj časa ukvarjalo s predelavo odpadkov v absorbente za čiščenje oljnih razitij. Idejo za uporabo topolovih vlaken je predlagala Ines Likon pri opazovanju lebdečih vlaken, ki so se nabirala na avtomobilih. Ker smo ravno imeli vso potrebno opremo, smo vlakna testirali. Presenečeni smo ugotovili, da absorpcijske lastnosti vlaken presegajo absorpcijske lastnosti do zdaj znanih absorbentov in da so primerljive s tistimi, ki ji dosegajo sintetični nanomateriali. Poleg tega so se vlakna izkazala kot izjemen zvočno- in toplotnoizolacijski material. Nadaljnje raziskave so pokazale, da topolova vlakna v bistvu predstavljajo celulozne nanocevke, prevlečene z monomolekularno plastjo naravnega voska, ki izboljšuje hidrofobnost in kemijsko stabilnost teh vlaken.

Ideja je trenutno patentirana v Sloveniji, preko organizacije WIPO in na Kitajskem. Zanimanje pa obstaja predvsem za celoten projekt, ne samo za prodajo patentov. Kot sem že omenil, se omenjena nagrada navezuje na izrabo topolovih vlaken za proizvodnjo naprednih materialov. Pravzaprav se je zgodba začela z objavo rezultatov naših rezultatov v "Journal of Environmetal Management". Organizatorji mednarodnega kongresa o uporabi naravnih vlaken so nas povabili, naj se prijavimo na tekmovanje za "Fibrenamics Award 2013". Po prijavi je mednarodna žirija naš projekt uvrstila med 17 finalistov s celega sveta. Junija 2013 smo bili povabljeni v Guiamaraes, da omenjeni žiriji v okviru kongresa tudi praktično prikažemo izvedbo projekta. Projekt je bil nazadnje nagrajen s "Fibrenamics Award 2013". Takoj po podelitvi so k nam pristopili predstavniki mednarodne korporacije Kimberly Clarck in izrazili interes za sodelovanje. Interes za sodelovanje je izrazila tudi šanghajska univerza, ki se ukvarja z razvojem nanoceluloznih vlaken za medicinske namene.

Patentirali ste številne postopke, ki ste jih razvili, na primer uporabo papirniškega mulja kot absorbenta za odstranjevanje hidrofobnih snovi, postopek za energetsko in tehnološko oskrbo pristanišč z izrabo notranjih pristaniških virov ... Koliko vaših patentov se že uporablja v praksi oz. se bodo v bližnji prihodnosti?

Ta trenutek vzdržujemo devet patentov. Največ uspeha smo imeli pri prodoru tehnologij, povezanih s področjem industrijske ekosimbioze. Posebej smo se specializirali za predelavo in uporabo muljev in blat, ki nastajajo kot stranski proizvod pri industrijski proizvodnji ali zaradi modernega načina življenja. Trenutno sta v industrijskem merilu zaživela dva patenta. Za prispevek upravljanja blat in muljev smo leta 2011 prejeli tudi priznanje Energy Globe National Award, ki ga podeljuje Energy Globe Foundation. Projekt predelave papirniškega mulja je doživel polindustrijsko realizacijo v Evropi in je bil podprt s sredstvi Eco Innovation.

Zanimivo je, da je pravi "bum" doživel v ZDA, Braziliji ter v zadnjem času na Daljnem vzhodu, v Indiji in na Tajskem. Kot podjetje se z industrijsko realizacijo tega projekta nismo posebej ukvarjali, vendar smo v zadnjem času dobili števila vprašanja in povpraševanja o prenosu tehnologije. V ZDA so odprti celo javni forumi, na katerih se intenzivno debatira o tej rešitvi. Zaradi velikega povpraševanja smo se osredotočili na objavo strokovnih komentarjev v literaturi in presenečeni smo bili nad odzivom, saj smo od izdajatelja knjige dobili obvestilo, da je bila monografija v letu in pol citirana več kot 4000-krat.

V podjetju smo se osredotočili na projekt predelave biorazgradljivih blat v gradbene kompozite (projekt BACOM). V bistvu gre za tehnologijo shranjevanja organskega ogljika in njegovo koristno izrabo. Tudi ta projekt je bil sofinanciran s sredstvi Eco Innovation. Zaradi velikega obsega dela smo se s podjetji Ekorec, d. o. o., in MZK, d. o. o., združili v konzorcij IME, ki se zdaj ukvarja z razvojem, proizvodnjo in prodajo tehnoloških rešitev predelave biorazgradljivih blat. Odločitev se je izkazala za pravilno. Trenutno že deluje naprava v Novem mestu, v pripravi sta dve napravi za Slovenijo in ena za Avstrijo. Konzorcij je tudi pred podpisom dveh pogodb na Hrvaškem ter v resnih pogovorih za postavitev dodatnih tehnologij v Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem. Pri tem dodatnih trgov še nismo obravnavali.

Konkretno konzorcij vstopa na trg tudi z razvojem naprednih materialov iz topolovih vlaken za biomedicinske namene, za katere že potekajo konkretni pogovori z investitorji iz tujine.

Raje kot za akademsko ste se odločili za podjetniško kariero. V Sloveniji se vse prevečkrat zdi, da gresta gospodarstvo in akademsko-raziskovalna dejavnost vsak svojo pot. Zakaj - kljub nenehnemu opozarjanju na to anomalijo - nikakor ni uspešnejšega medsebojnega sodelovanja?

Pravzaprav je to vprašanje za milijon dolarjev. Vlaganje v razvoj in raziskave je finančno zahtevna investicija, izid pa negotov. Javne raziskovalne institucije se ogromno ukvarjajo s t. i. bazičnimi raziskavami, ki so dolgoročno nedvomno pomembne, industrija oziroma podjetja pa po drugi strani potrebujejo rešitve za manjše tehnološke težave (na primer optimizacijo proizvodnih procesov). Potrebujejo hitre, neposredne in v najkrajšem možnem času uresničljive rešitve. Na žalost slovenska raziskovalna sfera tega ne premore in zato s svojim znanjem ni sposobna prodreti na tržišče.

Sam sem privrženec ovrednotenja projekta na podlagi tehnološke, prodajne in cenovne učinkovitosti. V Sloveniji pa se vse preveč poudarka daje referencam, ki v osnovi koristijo osebni promociji raziskovalca, medtem ko industriji ne prinašajo dodane vrednosti. Osebno pisanje akademskih esejev uporabljam kot brezplačno oglaševanje našega dela. Mislim, da bi morala raziskovala sfera del svojega časa in sredstev nameniti učinkovitim rešitvam v industriji, zaslužen denar pa reinvestirati v nadaljnji razvoj.

Vaša želja je, da bi podjetje Insol postalo vodilno v osrednji in jugovzhodni Evropi na področju razvoja napredenih okoljskih tehnologij in svetovanja za zagotavljanje trajnostnega razvoja malih in srednjih podjetij. Kako je razvoju okoljskih tehnologij sploh naklonjena omenjena regija, tako gospodarstvo kot države?

Pri ustanavljanju podjetja je bilo naše vodilo postati vodilno na področju razvoja okoljskih tehnologij. V nasprotju s pričakovanji smo našo prepoznavnost uveljavili v mednarodnem prostoru, ni pa se nam najbolj posrečilo s prodorom na tržišča jugovzhodne Evrope, čeprav imamo kar nekaj referenc na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Na zahodu, v Indiji in na Kitajskem smo prepoznavnost povečali predvsem po zaslugi strokovnih prispevkov in podeljenih priznanj, medtem ko smo na območju nekdanje Jugoslavije postali prepoznavni z osebno udeležbo na simpozijih in sejmih. V vseh teh državah, vključno s Slovenijo, se podjetja zavedajo pomena novih okoljskih tehnologij, vendar še vedno dajejo prednost uvoženemu znanju pred domačim razvojem.

Poleg inovacij se vaše podjetje ukvarja tudi svetovanjem na področju razvoja do okolja prijaznih postopkov in tehnologij kot tudi glede okoljske zakonodaje. Glede na dejstvo, da je slovensko gospodarstvo že več kot pet let v recesiji, večina podjetij pa je tudi prezadolžena - koliko je zanimanja za razvoj zelenih tehnologij? Ali bi morale po vašem mnenju postati prioriteta, če bi Slovenija želela ostati oz. postati globalno konkurenčna?

Področje industrijske ekosimbioze je hitro razvijajoče se področje. Zaradi finančne krize je povpraševanje malo zastalo, vendar se povsod po svetu pojavljajo zahteve po uveljavitvi teh standardov. Večje multinacionalke že zahtevajo izjave dobaviteljev, da delujejo po načelih dobrega gospodarja in industrijske simbioze. Ena takih priložnosti za slovenska podjetja je tržna niša določitve življenjskega cikla proizvodov, tehnologij in storitev. To priložnost smo v podjetju dobro izkoristili. Tudi zanimanje za zelene tehnologije obstaja, kajti v podjetjih se zavedajo, da je treba procese tako tehnološko kot cenovno optimizirati.

Lep primer je projekt pretvorbe papirniškega mulja v absorbente. Namesto plačevanja za odvoz odpadka se le-tega z minimalnimi stroški predela v izdelek z visoko dodano vrednostjo, papirnica pa razširi portfelj proizvodov. Zanimanje za tovrsten razvoj na globalni ravni ostaja. Zanimivo pri tem pa je, da ni treba služiti s samo prodajo tehnologije. Lepa tržna niša je prenos znanja in trženje servisiranja za to znanje.

V enem izmed pogovorov ste dejali, da ste zgolj enkrat skušali priti do nepovratnih državnih sredstev, na razpisu javne agencije za raziskovalno dejavnost, vendar so vas zavrnili zaradi birokratskih napak. Ali gre v Sloveniji torej za težavo, da državni uradniki ne prepoznavajo pomembnih in potencialno uspešnih, ali se za tem skrivajo kakšne druge zgodbe?

To se nam ni zgodilo samo enkrat, vendar je bil najbolj očiten primer projekt predelave biološkega blata v gradbene kompozite. ARRS je projekt gladko zavrnil. Mi smo ta projekt s popolnoma enako vsebino priredili pogojem razpisa na Eco Innovation in v prvem krogu pridobili nepovratna evropska sredstva. Podobno se dogaja z raziskavami topolovih vlaken. Tu je šlo za prošnjo za inkubiranje, vendar smo bili zavrnjeni z utemeljitvijo, da to ni raziskovalni projekt. Ne bi špekuliral, zakaj se je to zgodilo, vendar smo nad prijavami na državne razpise obupali in se raje prijavljamo neposredno v Bruselj. Iz pogovorov z drugimi malimi podjetji pa smo razbrali, da še zdaleč nismo edini.

Kateri so vaši prihodnji projekti? Eden takšnih naj bi bili tudi solarni paneli, ki proizvajajo električno energijo celo, ko dežuje?

Idej je kar precej. Smo malo podjetje, ki mora skrbeti tudi za komercialno plat delovanja, in se z razvojem ukvarjamo omejeno, zato smo se tudi povezali v konzorcij IME, ki nam nudi več prostora za razvoj. Ena od idej je razvoj t. i. deževnega panela. Porodila se je ideja, da bi predelali solarne panele na način, da bodo izkoriščali tudi kinetično energijo deževnih kapljic. Trenutno smo pri koncu preučevanja literature in referenc in smo pri vzpostavljanju stikov z mednarodnimi strokovnjaki na tem področju. Tehnološko rešitev pričakujemo konec naslednjega leta.