Tadej Troha (1979) je doktor filozofije. Deluje na Filozofskem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja. Foto: Osebni arhiv
Tadej Troha (1979) je doktor filozofije. Deluje na Filozofskem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja. Foto: Osebni arhiv

Recimo, imamo predsednika vlade, ki počasi že lahko šteje kot kronski primer te krize, torej kot človek, ki krši vrednote poštenosti (korupcija), iskrenosti (laži), dialoškosti (obnašanje na novinarskih konferencah), spoštovanja do starejših (strici in pajaci) itd. itd. A kdo je zdaj tukaj problem? On sam? Ali mogoče prej Angela Merkel, ki ga v vsem tem času podpira in ga očitno še zdaj ne zna poklicati ter mu elegantno namigniti, da bi se počasi pa res že lahko umaknil, sicer bodo SDS izključili iz Evropske ljudske stranke. Je tudi ona pokvarjena?

Tribuna v Cankarjevem domu
Od imaginarnih delitev do imaginarnega poenotenja? (Na fotografiji prizor s tribune DSP-ja.) Foto: BoBo

Videti je, da razmišljajo takole: če se režiser prijavlja na razpise, je očitno še živ, tako da bi bila vsaka skrb za njegovo eksistenco odveč.

O pogledu financerjev na kulturniške "parazite"
3. vseslovenska vstaja v Ljubljani, 8. 2. 2013
So protesti res znak, da se v državi nekaj premika? Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Produktivno poenotenje se lahko zgodi samo na radikalnih izhodiščih, ki bodo sistemske probleme in rešitve hkrati iskala "ožje", na ravni politične mikrosfere, ter "širše", na ravni evropske in globalne situacije. In v bistvu je prav ta hkratnost ožjega in širšega pogleda jedro tiste radikalnosti, ki je govorance o narodu, osamosvojitvi in navezavi na osemdeseta ne morejo prebaviti.

Protestnike je nujno obravnavati kot množico, kot kolektivno politično telo. In v tem smislu so kolektivno utelešenje nekega problema in neke zahteve. Zato tudi nikjer ne piše, da bi stranke morale vabiti posameznike, ki se na protestih eksponirajo. Ne gre za nove obraze, novi obrazi obstajajo že dolgo, samo stranke jih nočejo videti.

V CD-ju se ravnokar začenja javna tribuna Društva slovenskih pisateljev (DSP), naslovljena Slovenska kultura sredi razpada vrednot. "Politika Republike Slovenije je zašla v slepo ulico moralne krize in s svojimi odločitvami ogroža socialne, kulturne, etične vrednote, na katere je bila postavljena država ..." so organizatorji zapisali v vabilu. Pred dnevi pa so se udeleženci debatnega večera Slovenskega centra PEN strinjali, da izhod iz krize vidijo v prebuditvi etike, povezanosti z naravo in svojim telesom. "Če ne bomo izboljšali etičnega stanja v družbi, potem bomo drveli samo še navzdol," je med drugim dejal Miro Cerar ml. Kakšna je pot do takšnega izboljšanja, jo je sploh mogoče jasno začrtati? Je vrednote možno "zakrpati"?
To vprašanje bi morali nasloviti na tiste, ki sploh želijo razmišljati v teh lepodušniških okvirih, torej na tiste, ki mislijo, da so s tem, ko razglašajo krizo vrednot, povedali nekaj velikega. Sam sem prepričan, da ima ta govor sicer precej natančno sistemsko funkcijo, da pa ima z reševanjem trenutne situacije približno toliko skupnega, kot imajo »ukrepi za zagotavljanje novih delovnih mest« skupnega z novimi delovnimi mesti – v najboljšem primeru nič, realno pa gre prej za negativno korelacijo. Da bi videli, kolikšen je domet te diagnoze, lahko za hip poskusimo izhajati iz nje in preverimo, kam nas pripelje. Recimo, imamo predsednika vlade, ki počasi že lahko šteje kot kronski primer te krize, torej kot človek, ki krši vrednote poštenosti (korupcija), iskrenosti (laži), dialoškosti (obnašanje na novinarskih konferencah), spoštovanja do starejših (strici in pajaci) itd. itd. A kdo je zdaj tukaj problem? On sam? Ali mogoče prej Angela Merkel, ki ga v vsem tem času podpira in ga očitno še zdaj ne zna poklicati ter mu elegantno namigniti, da bi se počasi pa res že lahko umaknil, sicer bodo SDS izključili iz Evropske ljudske stranke. Je tudi ona pokvarjena? Gre tudi tu še za krizo vrednot – ali gre, nasprotno, pri tej toleranci do ekscesov za nekoliko bolj kompleksne interese, pri čemer počasi že ne bomo mogli izključiti možnosti, da so vrhovom evropske politike takšne lokalne figure prav po godu. Če ostanejo, je dobro, če jih odnese, pa je tudi v redu, saj jih v tem primeru nadomestijo poslušni tehnokrati.
Ostanimo še malo pri pojmu "slovenska kultura". Na predvečer praznika in vnovične ljudske vstaje je letošnja proslava pred kulturnim praznikom minila v znamenju neurejenih razmer na tem področju, režiserka Ivana Djilas se je odločila dati priložnost izključno samozaposlenim v kulturi in jim za sodelovanje - za razliko od lani - zagotoviti honorar. So kulturniki prevečkrat napačno razumljeni kot "paraziti", za katere naj bi bila zadostna "nagrada" že to, da imajo to srečo, da so nadarjeni in imajo svoje delo radi?
Vprašanje je retorično – in retoričen je tudi moj prvi odgovor: da. Pri tem pa ne gre le za to, da so zneski večinoma smešni in žaljivi. Problematična je že načelna predpostavka financiranja (predvsem »samozaposlene«) kulture, ki ni od včeraj. Recimo: režiser prijavi projekt gledališke predstave, dobi določen znesek, z njim pa pokrije stroške najema dvorane, tehnike, scene, kostumov, igralcev ipd., pri čemer je jasno, da so postavke, ki pridejo na vrsto proti koncu, že blizu minimuma. Torej, režiser je projekt izvedel, a koliko dobi sam? Če je ekstremno požrtvovalen, lahko tudi nič. A od česa živi? S čim se prehranjuje? To financerjev ne zanima. Videti je, da razmišljajo takole: če se režiser prijavlja na razpise, je očitno še živ, tako da bi bila vsaka skrb za njegovo eksistenco odveč.
Tudi dela raziskovalca najverjetneje ni mogoče opravljati, če ga nimaš rad. Vi ste zaposleni na ZRC SAZU. S čim se trenutno (največ) ukvarjate?
Trenutno se ukvarjam s problemom »konca«, pri čemer bi težko rekel, da je raziskava tako sistematična, kot sem si sprva želel. Sedanji čas je – vsaj iz mojega vidika – enostavno prenaporen in prenervozen za kaj takega. Tako da ima vprašanje konca bolj status nekakšne stalne podlage, stalnega ozadja, ki mi ga v določenih trenutkih uspe speti s tematiko, s katero se ukvarjam na površini.
Če pa dodam še komentar k začetku vašega vprašanja... Verjamem, da obstajajo tudi takšni, ki imajo svoje delo radi – zase bi raje rekel, da sem po osnovni strukturi nagnjen k lenobi in dela ne maram. A ker k sreči tudi ne zdržim v brezdelju, torej v stanju, ko razmišljam samo o tem, da bi moral delati, vendarle kdaj kaj naredim. In včasih, v določenih trenutkih, bi lahko celo rekel, da imam to delo rad. Na nek način bi se lahko podpisal tudi pod tisto znano športno floskulo, ki pravi, da se v teh trenutkih »povrne ves trud«. Le da trud, ki se povrne, ni trud trdega dela, temveč prej trud trdega in nadvse napornega brezdelja.
Se varčevalni ukrepi in nižanja sredstev, namenjena kulturi, kako poznajo tudi pri vašem delu?
Raziskave so sicer financirane iz druge postavke, a dejstvo je, da imata pod to vlado znanost in kultura skoraj identičen status. Obe sta odvisni od tiste miloščine, od tistega drobiža, ki ga oblast oddvoji ali pa tudi ne. In da se stvari ne poznajo neposredno, moraš imeti precejšnjo srečo, čemur se tako v znanosti kot kulturi reče: »dobiti projekt«. A če ga ne dobiš ali če si celo nekdo, ki se na institucijo ni prebil niti toliko, da bi lahko prek nje formalno prijavljal projekt – potem si v grozljivih težavah. Lahko, recimo, prevajaš – a kaj ko se zaradi rezov v kulturi zmanjšuje denar za znanstveno literaturo in je tudi tega dela vse manj.
Bi se strinjali z očitki, da ministrstvo pod pretvezo varčevanja odreka finančno podporo zgolj ali predvsem umetnikom, ki so do oblasti kritični, medtem ko je do drugih umetnikov oziroma institucij prizanesljivejša?
Če bi bilo to res, bi se utegnilo zgoditi, da bo denarja za kulturo kar naenkrat preveč – ker bo namreč zmanjkalo ustreznih kandidatov za sredstva. Saj smo videli na shodu Zbora za republiko... Razen nekaj vedno istih igralcev, železničarskih simfonikov in slovenske verzije družine von Trapp nimajo več nikogar. A res je tudi, da so prav domovinski filmi o junakih našega časa, ki si jih je zaželel Janša, najbolj popolna verzija vreče brez dna. Kar spomnimo se Dražgoške bitke... Denar se vedno da porabiti.
V Sloveniji nismo ravno vajeni protestov in ljudskih vstaj. So protesti res znak, da se v naši državi nekaj premika ali gre še vedno za premajhen odstotek "angažiranih", da bi lahko govorili o začetku konca apatije? Javnomnenjske raziskave kažejo, da je odstotek državljanov, ki se predčasnih volitev, v primeru, da bi jih razpisali, NE bi udeležili, zaskrbljujoč ...
Mislim, da to dejstvo ni razlog za skrb. Velik odstotek neudeležbe, kot vemo, namreč ni od včeraj in bi se najbrž povečeval tudi brez protestov – pa vendar, čeprav je zdajšnji odstotek matematično morda celo enak, to enostavno ni več isti odstotek. Nekaj se je nepovratno spremenilo, vprašanje pa je samo v tem, ali bomo v tej nepovratnosti zmožni vztrajati ali pa jo bomo prešili s prehitrimi poskusi kultivacije in normalizacije. Prav v tem smislu je bila tribuna DSP zame silno ambivalentna, še več, bojim se, da je bil njen namen prav v nevtralizaciji ambivalence, ki je lastna množici kot taki. Že res, da bi se protestno gibanje na nek način moralo poenotiti, a res je tudi, da to ne more biti iskanje skupnega imenovalca znotraj starih koordinat, temveč poenotenje na novih osnovah. Če poenotenje razumemo tako, da stopijo skupaj imaginarne kategorije kulturniških modrecev, ki ljubijo jezik, ter »mladih«, ki ljubijo kreativnost, druženje in mladostniške provokacije (kot v zadnji Mladini piše Jure Trampuš), bo končni rezultat boren – iz imaginarnih delitev imaginarno poenotenje. Produktivno poenotenje se lahko zgodi samo na radikalnih izhodiščih, ki bodo sistemske probleme in rešitve hkrati iskala »ožje«, na ravni politične mikrosfere, ter »širše«, na ravni evropske in globalne situacije. In v bistvu je prav ta hkratnost ožjega in širšega pogleda jedro tiste radikalnosti, ki je govorance o narodu, osamosvojitvi in navezavi na osemdeseta ne morejo prebaviti.
Za časnik Dnevnik pišete odmevne kolumne, v katerih razmišljate o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. V zadnji ste zapisali: "Takole lahko naredimo: 8. februarja po metodi neposredne demokracije izglasujemo pet kandidatov, jih ponudimo strankam, naj jih vzamejo v svoje ožje vodstvo, ter začnemo zbirati ponudbe. Kdo da več? Pet? Morda šest? Še predsednika? Nagrada je nadvse privlačna: le za najboljše ponudnike ne bomo več vzklikali, da so gotovi. Ker se bodo demokratično in samovoljno odpravili sami." Dejansko mnogi kot rešitev vidijo večjo vpletenost (mladih) intelektualcev v politiko. Se v prihodnosti morda vidite tam ali je tudi v vaših očeh politični svet preveč omadeževan, da bi želeli postati del njega?
Ta moj »predlog«, to je najbrž jasno, je predlog tistega tipa, ki že v trenutku, ko je izrečen, še predobro ve, da ga ni mogoče realizirati. Če bi se v strankah že morda odrekli ljudem, se zagotovo ne bi odrekli pisarnam, računalnikom in telefonom, do katerih so prišli z donacijami in proračunskim denarjem. Zato gre v prvi vrsti za poziv strankam, da od protestov, če se jih že bojijo neposredno podpreti, povlečejo vsaj en nauk in prenovijo svoje metode kadriranja. Pri tem pa nimam v mislih takšnih ali drugačnih političnih akademij, temveč obrat pravil igre. Ne več »vstopite v stranko, če želite, poiščite prijavnico in plačajte članarino«, temveč »vabimo vas, ime-in-priimek, da vstopite v stranko, ker bi se kot stranka radi izboljšali«. In dokler se to ne zgodi, ne more biti govora o dialogu z obstoječimi strankami, kjer bi protestniki morali ponuditi roko in se prilagoditi okvirom možnega – niso protestniki tisti, ki bi morali biti ponižni... Da pa ne bo nesporazuma: protestnike je nujno obravnavati kot množico, kot kolektivno politično telo. In v tem smislu so kolektivno utelešenje nekega problema in neke zahteve. Zato tudi nikjer ne piše, da bi stranke morale vabiti posameznike, ki se na protestih eksponirajo. Ne gre za nove obraze, novi obrazi obstajajo že dolgo, samo stranke jih nočejo videti. No, če pa so moje besede razumljene kot privatna ženitna ponudba... Naj razume vsak, kakor hoče, ampak lahko zagotovim, da to nikakor ni moja skrivna želja.
Doktorirali ste na temo čudeža. Ali Slovenci za izhod iz krize potrebujemo čudež?
Manj ko bomo mislili na čudež, prej se bo zgodil.
In še za konec: So slava, moč, oblast, denar in vpliv lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Iskreno rečeno – nimam pojma.

Tadeja Troho (1979) morda poznate kot enega od voditeljev oddaje Knjiga mene briga, nastopil je tudi v več odmevnih filmih (med drugim v "oskarjevcu" Nikogaršnja zemlja), najvidnejša je bila njegova vloga v režijskem prvencu Jana Cvitkoviča Kruh in mleko. Še kot študent primerjalne književnosti, novinarstva in filozofije je dejal, da je igra zanj bolj obrobnega pomena, zdaj pa na naše vprašanje o tem, ali se je kdaj (še bolj) resno spogledoval z igralskim poklicem, odgovarja le: "Ti časi so resnično mimo. Zdi se mi, da tega ne bi več znal početi."

Zdaj počne druge reči. Doktor znanosti s področja filozofije kot raziskovalec deluje na Filozofskem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja, trenutno se ukvarja s postdoktorskim raziskovalnim projektom Koncept konca: filozofija, psihoanaliza in film. Poleg več znanstvenih člankov in prevodov je leta 2010 izdal knjigo Niti čudež, niti čudež, nekakšen "podaljšek" njegove doktorske disertacije Koncept čudeža v sodobni filozofiji in psihoanalizi. Je kolumnist časopisa Dnevnik in pronicljiv opazovalec aktualnega družbenega dogajanja. Na naša vprašanja je odgovarjal dan po državnem kulturnem prazniku, ki je letos minil v znamenju takšnih in drugačnih protestov.

V CD-ju je pred kratkim potekala javna tribuna Društva slovenskih pisateljev (DSP), naslovljena Slovenska kultura sredi razpada vrednot. "Politika Republike Slovenije je zašla v slepo ulico moralne krize in s svojimi odločitvami ogroža socialne, kulturne, etične vrednote, na katere je bila postavljena država ..." so organizatorji zapisali v vabilu. Še prej pa so se udeleženci debatnega večera Slovenskega centra PEN strinjali, da izhod iz krize vidijo v prebuditvi etike, povezanosti z naravo in s svojim telesom. "Če ne bomo izboljšali etičnega stanja v družbi, potem bomo drveli samo še navzdol," je med drugim dejal Miro Cerar ml. Kakšna je pot do takšnega izboljšanja, jo je sploh mogoče jasno začrtati? Je vrednote mogoče "zakrpati"?

To vprašanje bi morali nasloviti na tiste, ki sploh želijo razmišljati v teh lepodušniških okvirih, torej na tiste, ki mislijo, da so s tem, ko razglašajo krizo vrednot, povedali nekaj velikega. Sam sem prepričan, da ima ta govor sicer precej natančno sistemsko funkcijo, da pa ima z reševanjem trenutne situacije približno toliko skupnega, kot imajo "ukrepi za zagotavljanje novih delovnih mest" skupnega z novimi delovnimi mesti – v najboljšem primeru nič, realno pa gre prej za negativno korelacijo. Da bi videli, kolikšen je domet te diagnoze, lahko za hip poskusimo izhajati iz nje in preverimo, kam nas pripelje. Recimo, imamo predsednika vlade, ki počasi že lahko šteje kot kronski primer te krize, torej kot človek, ki krši vrednote poštenosti (korupcija), iskrenosti (laži), dialoškosti (obnašanje na novinarskih konferencah), spoštovanja do starejših (strici in pajaci) itd. itd. A kdo je zdaj tukaj problem? On sam? Ali mogoče prej Angela Merkel, ki ga v vsem tem času podpira in ga očitno še zdaj ne zna poklicati ter mu elegantno namigniti, da bi se počasi pa res že lahko umaknil, sicer bodo SDS izključili iz Evropske ljudske stranke. Je tudi ona pokvarjena? Gre tudi tu še za krizo vrednot – ali gre, nasprotno, pri tej toleranci do ekscesov za nekoliko bolj kompleksne interese, pri čemer počasi že ne bomo mogli izključiti možnosti, da so vrhovom evropske politike takšne lokalne figure prav pogodu. Če ostanejo, je dobro, če jih odnese, pa je tudi v redu, saj jih v tem primeru nadomestijo poslušni tehnokrati.

Vrnimo se k pojmu "slovenska kultura". Na predvečer praznika in ljudske vstaje je proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad minila v znamenju neurejenih razmer na kulturniškem področju, režiserka Ivana Djilas se je odločila dati priložnost izključno samozaposlenim v kulturi in jim za sodelovanje - v nasprotju z lani - zagotoviti honorar. So kulturniki prevečkrat napačno razumljeni kot "paraziti", za katere naj bi bila zadostna "nagrada" že to, da imajo to srečo, da so nadarjeni in imajo svoje delo radi?

Vprašanje je retorično – in retoričen je tudi moj prvi odgovor: da. Pri tem pa ne gre le za to, da so zneski večinoma smešni in žaljivi. Problematična je že načelna predpostavka financiranja (predvsem "samozaposlene") kulture, ki ni od včeraj. Recimo: režiser prijavi projekt gledališke predstave, dobi določen znesek, z njim pa pokrije stroške najema dvorane, tehnike, scene, kostumov, igralcev ipd., pri čemer je jasno, da so postavke, ki pridejo na vrsto proti koncu, že blizu minimuma. Torej, režiser je projekt izvedel, a koliko dobi sam? Če je ekstremno požrtvovalen, lahko tudi nič. A od česa živi? S čim se prehranjuje? To financerjev ne zanima. Videti je, da razmišljajo takole: če se režiser prijavlja na razpise, je očitno še živ, tako da bi bila vsaka skrb za njegovo eksistenco odveč.

Tudi dela raziskovalca najverjetneje ni mogoče opravljati, če ga nimaš rad. Vi delujete na ZRC-ju SAZU-ja. S čim se trenutno (največ) ukvarjate?

Trenutno se ukvarjam s problemom "konca", pri čemer bi težko rekel, da je raziskava tako sistematična, kot sem si sprva želel. Sedanji čas je – vsaj z mojega vidika – enostavno prenaporen in prenervozen za kaj takega. Tako da ima vprašanje konca bolj status nekakšne stalne podlage, stalnega ozadja, ki mi ga v določenih trenutkih uspe speti s tematiko, s katero se ukvarjam na površini.

Če pa dodam še komentar k začetku vašega vprašanja ... Verjamem, da obstajajo tudi takšni, ki imajo svoje delo radi – zase bi raje rekel, da sem po osnovni strukturi nagnjen k lenobi in dela ne maram. A ker k sreči tudi ne zdržim v brezdelju, torej v stanju, ko razmišljam samo o tem, da bi moral delati, vendarle kdaj kaj naredim. In včasih, v določenih trenutkih, bi lahko celo rekel, da imam to delo rad. Na neki način bi se lahko podpisal tudi pod tisto znano športno floskulo, ki pravi, da se v teh trenutkih "povrne ves trud". Le da trud, ki se povrne, ni trud trdega dela, temveč prej trud trdega in nadvse napornega brezdelja.

Se varčevalni ukrepi in nižanja sredstev, namenjena kulturi, kako poznajo tudi pri vašem delu?

Raziskave so sicer financirane iz druge postavke, a dejstvo je, da imata pod to vlado znanost in kultura skoraj identičen status. Obe sta odvisni od tiste miloščine, od tistega drobiža, ki ga oblast oddvoji ali pa tudi ne. In da se stvari ne poznajo neposredno, moraš imeti precejšnjo srečo, čemur se tako v znanosti kot kulturi reče: "dobiti projekt". A če ga ne dobiš ali če si celo nekdo, ki se na institucijo ni prebil niti toliko, da bi lahko prek nje formalno prijavljal projekt – potem si v grozljivih težavah. Lahko, recimo, prevajaš – a kaj ko se zaradi rezov v kulturi zmanjšuje denar za znanstveno literaturo in je tudi tega dela vse manj.

Bi se strinjali z očitki, da ministrstvo pod pretvezo varčevanja odreka finančno podporo zgolj ali predvsem umetnikom, ki so do oblasti kritični, medtem ko je do drugih umetnikov oziroma institucij prizanesljivejša?

Če bi bilo to res, bi se utegnilo zgoditi, da bo denarja za kulturo kar naenkrat preveč – ker bo namreč zmanjkalo ustreznih kandidatov za sredstva. Saj smo videli na shodu Zbora za republiko ... Razen nekaj vedno istih igralcev, železničarskih simfonikov in slovenske verzije družine von Trapp nimajo več nikogar. A res je tudi, da so prav domovinski filmi o junakih našega časa, ki si jih je zaželel Janša, najbolj popolna verzija vreče brez dna. Kar spomnimo se Dražgoške bitke ... Denar se vedno da porabiti.

V Sloveniji nismo ravno vajeni protestov in ljudskih vstaj. So res znak, da se v naši državi nekaj premika ali gre še vedno za premajhen odstotek "angažiranih", da bi lahko govorili o začetku konca apatije? Javnomnenjske raziskave kažejo, da je odstotek državljanov, ki se predčasnih volitev, v primeru, da bi jih razpisali, ne bi udeležili, skrb vzbujajoč ...

Mislim, da to ni razlog za skrb. Velik odstotek neudeležbe, kot vemo, namreč ni od včeraj in bi se najbrž povečeval tudi brez protestov – pa vendar, čeprav je zdajšnji odstotek matematično morda celo enak, to enostavno ni več isti odstotek. Nekaj se je nepovratno spremenilo, vprašanje pa je samo v tem, ali bomo v tej nepovratnosti zmožni vztrajati ali pa jo bomo prešili s prehitrimi poskusi kultivacije in normalizacije. Prav v tem smislu je bila tribuna DSP-ja zame silno ambivalentna, še več, bojim se, da je bil njen namen prav v nevtralizaciji ambivalence, ki je lastna množici kot taki. Že res, da bi se protestno gibanje na nek način moralo poenotiti, a res je tudi, da to ne more biti iskanje skupnega imenovalca znotraj starih koordinat, temveč poenotenje na novih osnovah. Če poenotenje razumemo tako, da stopijo skupaj imaginarne kategorije kulturniških modrecev, ki ljubijo jezik, ter "mladih", ki ljubijo kreativnost, druženje in mladostniške provokacije (kot v zadnji Mladini piše Jure Trampuš), bo končni rezultat boren – iz imaginarnih delitev imaginarno poenotenje. Produktivno poenotenje se lahko zgodi samo na radikalnih izhodiščih, ki bodo sistemske probleme in rešitve hkrati iskala "ožje", na ravni politične mikrosfere, ter "širše", na ravni evropske in globalne situacije. In v bistvu je prav ta hkratnost ožjega in širšega pogleda jedro tiste radikalnosti, ki je govorance o narodu, osamosvojitvi in navezavi na osemdeseta ne morejo prebaviti.

Za časopis Dnevnik pišete odmevne kolumne, v katerih razmišljate o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. V eni izmed njih ste zapisali: "Takole lahko naredimo: 8. februarja po metodi neposredne demokracije izglasujemo pet kandidatov, jih ponudimo strankam, naj jih vzamejo v svoje ožje vodstvo, ter začnemo zbirati ponudbe. Kdo da več? Pet? Morda šest? Še predsednika? Nagrada je nadvse privlačna: le za najboljše ponudnike ne bomo več vzklikali, da so gotovi. Ker se bodo demokratično in samovoljno odpravili sami." Dejansko mnogi kot rešitev vidijo večjo vpletenost (mladih) intelektualcev v politiko. Se v prihodnosti morda vidite tam?

Ta moj "predlog", to je najbrž jasno, je predlog tistega tipa, ki že v trenutku, ko je izrečen, še predobro ve, da ga ni mogoče realizirati. Če bi se v strankah že morda odrekli ljudem, se zagotovo ne bi odrekli pisarnam, računalnikom in telefonom, do katerih so prišli z donacijami in proračunskim denarjem. Zato gre v prvi vrsti za poziv strankam, da od protestov, če se jih že bojijo neposredno podpreti, povlečejo vsaj en nauk in prenovijo svoje metode kadriranja. Pri tem pa nimam v mislih takšnih ali drugačnih političnih akademij, temveč obrat pravil igre. Ne več "vstopite v stranko, če želite, poiščite prijavnico in plačajte članarino", temveč "vabimo vas, ime-in-priimek, da vstopite v stranko, ker bi se kot stranka radi izboljšali". In dokler se to ne zgodi, ne more biti govora o dialogu z obstoječimi strankami, kjer bi protestniki morali ponuditi roko in se prilagoditi okvirom možnega – niso protestniki tisti, ki bi morali biti ponižni ... Da pa ne bo nesporazuma: protestnike je nujno obravnavati kot množico, kot kolektivno politično telo. In v tem smislu so kolektivno utelešenje nekega problema in neke zahteve. Zato tudi nikjer ne piše, da bi stranke morale vabiti posameznike, ki se na protestih eksponirajo. Ne gre za nove obraze, novi obrazi obstajajo že dolgo, samo stranke jih nočejo videti. No, če pa so moje besede razumljene kot privatna ženitna ponudba ... Naj razume vsak, kakor hoče, ampak lahko zagotovim, da to nikakor ni moja skrivna želja.

Doktorirali ste na temo čudeža. Ali Slovenci za izhod iz krize potrebujemo čudež?

Manj ko bomo mislili na čudež, prej se bo zgodil.

So slava, moč, oblast, denar in vpliv lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?

Iskreno rečeno – nimam pojma.

Recimo, imamo predsednika vlade, ki počasi že lahko šteje kot kronski primer te krize, torej kot človek, ki krši vrednote poštenosti (korupcija), iskrenosti (laži), dialoškosti (obnašanje na novinarskih konferencah), spoštovanja do starejših (strici in pajaci) itd. itd. A kdo je zdaj tukaj problem? On sam? Ali mogoče prej Angela Merkel, ki ga v vsem tem času podpira in ga očitno še zdaj ne zna poklicati ter mu elegantno namigniti, da bi se počasi pa res že lahko umaknil, sicer bodo SDS izključili iz Evropske ljudske stranke. Je tudi ona pokvarjena?

Videti je, da razmišljajo takole: če se režiser prijavlja na razpise, je očitno še živ, tako da bi bila vsaka skrb za njegovo eksistenco odveč.

O pogledu financerjev na kulturniške "parazite"

Produktivno poenotenje se lahko zgodi samo na radikalnih izhodiščih, ki bodo sistemske probleme in rešitve hkrati iskala "ožje", na ravni politične mikrosfere, ter "širše", na ravni evropske in globalne situacije. In v bistvu je prav ta hkratnost ožjega in širšega pogleda jedro tiste radikalnosti, ki je govorance o narodu, osamosvojitvi in navezavi na osemdeseta ne morejo prebaviti.

Protestnike je nujno obravnavati kot množico, kot kolektivno politično telo. In v tem smislu so kolektivno utelešenje nekega problema in neke zahteve. Zato tudi nikjer ne piše, da bi stranke morale vabiti posameznike, ki se na protestih eksponirajo. Ne gre za nove obraze, novi obrazi obstajajo že dolgo, samo stranke jih nočejo videti.