Moja vodilna ideja je, da če se ti kot otroku dogaja veliko slabega ( in verjetno to drži tudi za odraslega človeka) in če se obenem dogaja tudi dobro, je to dobro lahko protiutež zlu in to sooblikuje tvojo podobo človeštva, sveta, prihodnosti. Ne vidiš samo zla, ampak tudi dobro, je dejala Anica Mikuš Kos. Foto: MMC RTV SLO/Aleksandra K .Kovač
Moja vodilna ideja je, da če se ti kot otroku dogaja veliko slabega ( in verjetno to drži tudi za odraslega človeka) in če se obenem dogaja tudi dobro, je to dobro lahko protiutež zlu in to sooblikuje tvojo podobo človeštva, sveta, prihodnosti. Ne vidiš samo zla, ampak tudi dobro, je dejala Anica Mikuš Kos. Foto: MMC RTV SLO/Aleksandra K .Kovač

Živimo v nekem svetu, v katerem nam obljubljajo enake možnosti, enake pravice, človekove pravice, otrokove pravice, in ljudje naivno pričakujemo, da so vse te obljube resnične. Potem pa se seveda izkaže, da so v veliki večini primerov, za velik del človeštva, ki živi v revščini, te možnosti in pravice pravzaprav prazne besede, velika prevara.

Anica Mikuš Kos

V strukturah moči, je predvsem pomembno pridobivati več – več denarja, več moči, na kakršen koli način, tako da se človek, ki ta dogajanja opazuje sprašuje - kako da jih ni sram? Propada podjetje, tisti, ki odhaja, pa si vzame ne vem koliko plač za odpravnino ali pa stečajni upravitelj vzame ne vem kakšne denarje. Jaz pogrešam sram, občutek sramu. Zdi se mi, da je beseda sram izginila tudi iz besednjaka.

Anica Mikuš Kos
Brezdomec
Vzgojno nadvse pomembno se mi zdi širjenje humanističnih vrednost o spoštovanju otroka in odraslega človeka, ne glede na to, ali je slab učenec ali je revež, ki smrdi, ker nima kopalnice, je poudarila Anica Mikuš Kos. Foto: EPA

Situacija je takšna, da se vse bolj delimo na tiste, ki si lahko vse dovolijo in tiste, ki si niti malice ne morejo plačati.

Anica Mikuš Kos

Mislim, da je prostovoljstvo pomembno tudi v smislu udejanja dobrega - človečnosti in solidarnosti. To ni le govorjenje o dobrem, ampak je udejanjanje. Zelo pomembno se mi zdi prostovoljno delo otrok in mladih v šolskem sistemu. Skozi izkušnjo se naučijo, da lahko nekaj spremenijo v svojem neposrednem okolju. Torej ne le, da otrokom pripovedujemo o dobroti, ampak da jih postavimo v vlogo tistega, ki nekaj dobrega, drugim ali skupnosti koristnega tudi stori. To je vzgoja za proaktivno državljansko vlogo, ki je v sodobni družbi še kako pomembna.

Anica Mikuš Kos
Anica Mikuž Kos
Zaradi "vrednot", ki jih poudarjamo danes, so najbolj prizadeti tisti, ki so, kot se grdo reče, "luzerji", reveži v materialnem ali v psihološkem smislu. Ti občutijo ponižanje, so izključeni, prejemajo sporočilo, da so nesposobni, nepotrebni. Mislim, da je tak odnos do tistih, ki imajo, ki so uspešni, in onih, ki nimajo in niso uspešni, velik problem družbe in šole. Foto: MMC RTV SLO/Aleksandra K. Kovač

Na MMC-ju želimo ponuditi prostor za razmišljanja, izkušnje, kritike in morebitne strahove sogovornikom z različnih področij, ki vsak s svojega zornega kota vrednotijo stanje v naši družbi in državi. Kam smo v letih samostojnosti prišli? Je to tisto, kar si želimo in kar nas zadovoljuje? V katero smer naj se razvijeta naša država in družba? Kakšne voditelje bi si želeli? Je pet parametrov vodilnih - slava, moč, oblast, denar in vpliv - lahko v sožitju s petimi plemenitimi vrlinami - dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem? Tudi takšna vprašanja se porajajo v časih krize in naraščajočega nezadovoljstva. Opravimo razmislek in začnimo debato.

Mikuš Kosova je ena od vodilnih otroških psihiatrinj, ki je 16 let vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ki je največja ustanova za otroke s čustvenimi in psihosocialnimi motnjami v Sloveniji. Zadnja leta je delala na področju, ki pomaga otrokom, ki jih je zaznamovala vojna, ukvvarja pa se tudi s prostovoljstvom, saj je predsednica Slovenske filantropije - Združenja za promocijo prostovoljstva.


Zadnja leta pa ste se ukvarjali predvsem s pomočjo otrokom, ki so doživeli tragedijo in krutosti vojne. Zakaj vas je to področje tako pritegnilo?
Ker sem tudi sama doživela vojno. Sem otrok vojne, in to je bil tudi eden izmed motivov, zakaj sem se angažirala za pomoč tem otrokom. Doživela sem 2. svetovno vojno. S starši smo šli v partizane, ko sem bila stara osem let. Moj spomin od takrat je po eni strani spomin na veliko hudega, po drugi strani pa tudi na veliko dobrega. To je kljub grozotam, ki sem jih doživela, tudi spomin na dobre ljudi, ki so mi pomagali, me reševali in skrivali pred Nemci in ustaši. Ti dogodki so zaznamovali mojo podobo sveta in mi pokazali, da na svetu ni samo zlo, ampak je tudi dobro, ki pomaga, da nekako živiš in preživiš to zlo. Da ga vzameš v zakup.

Če otrok doživi takšno travmatično izkušnjo v zgodnjih letih, ga to lahko zaznamuje tudi kot odraslega človeka …
Gotovo. To je uskladiščeno v spominu izkušenj. Vse, kar smo doživeli, nas sooblikuje. Ampak moja vodilna ideja je, da če se ti kot otroku dogaja veliko slabega (in verjetno to drži tudi za odraslega človeka) in če se obenem dogaja tudi dobro, je to dobro lahko protiutež zlu, in to sooblikuje tvojo podobo človeštva, sveta, prihodnosti. Ne vidiš samo zla, ampak tudi dobro. In tak svet pač je, v njem sta zlo in dobro. Pri tem pa je zelo pomembno je, da otrok to dobro izkusi.

In kako dojemljivi so otroci?
Otroci so zelo dojemljivi za dobre stvari in z laičnimi oblikami pomoči, kot so empatija, podpora, spodbuda, aktiviranje, normalizacija vsakodnevnega življenja, je veliki večini otrok mogoče pomagati, da v psihološkem smislu preživijo zlo in okrevajo od izgub in travmatskih izkušenj.

Če se preselimo v naš vsakdan. Zaradi krize je brez dela in zato sredstev za normalno preživljanje veliko družin v Sloveniji. Šele v zadnjem času pa smo postali pozorni, da so zaradi krize hudo prizadeti tudi otroci v teh družinah. Poslušamo zgodbe o otrocih, ki ne le da jim starši ne zmorejo več plačevati kosil in malic v šoli, ampak tudi doma nimajo dovolj hrane. Starši ne zmorejo več nuditi vsega, kar so zmogli prej. Tudi to najbrž zaznamuje otroka?
Ja, tudi to zaznamuje otroka, ampak mislim, da je pri tem nadvse pomemben psihološki učinek teh dogajanj. Pri nas nismo tako zelo lačni, da bi umirali od lakote, da bi bili sestradani. Navajeni pa smo na neko kakovost življenja in naše siromaštvo vrednotimo glede na to. O tem govorim zato, ker sem živela v zelo, zelo hudih razmerah, ko si bil srečen, da si imel kos kruha. Danes pa je uveljavljena in pričakovana kakovost življenja veliko višja. Če vas je nekoč berač prosil denar, da bi kupil kos kruha, vas bo danes prosil denar za sendvič, če malo ilustriram to razliko. Zaradi višjih standardov kakovosti življenja tudi težje prenašamo prikrajšanosti, ki nas nekoč ne bi bile tako hudo prizadele.

Druga pomembna stvar pa je, da živimo v nekem svetu, v katerem nam obljubljajo enake možnosti, enake pravice, človekove pravice, otrokove pravice, in ljudje naivno pričakujemo, da so vse te obljube resnične. Potem pa se seveda izkaže, da so v veliki večini primerov, za velik del človeštva, ki živi v revščini, te možnosti in pravice pravzaprav prazne besede, velika prevara.

Situacija je takšna, da se vse bolj delimo na tiste, ki si lahko vse dovolijo, in tiste, ki si niti malice ne morejo plačati.

Bi torej lahko rekli, da smo kot družba nekoliko razvajeni?
Ne bi rekla razvajeni, raje bi rekla, da smo licemerni. To se mi zdi bolj značilno za naš čas. Govorimo o stvareh, ki jih ni. Besedovanje tistih, ki odločajo na ravni ekonomije ali politike, je popolnoma drugačno od stvarnosti.

Kakšno vlogo naj ima v lajšanju teh stisk npr. šola. Nekoč ste šolo označili za pomemben dejavnik pri popotnici v življenju otroka. A po drugi strani je danes šola tudi prostor stisk, zaradi mnogokrat skoraj okrutnih odnosov med vrstniki, sošolci, ki revnejše, tiste, ki imajo manj ali pa sploh ne, zasmehujejo in maltretirajo …
Šola je odslikava celotne družbene konstelacije. Treba je sicer povedati, da v nekaterih primerih, morda celo v mnogih primerih, šola, zaradi zagnanosti in prizadevanj ravnatelja, šolskega svetovalnega delavca ali učiteljev, razvije do otroka bolj prijazen etos. Ampak to je težko doseči, saj je šola podsistem celotnega družbenega sistema, v katerem zdaj pač prevladujejo vrednote neoliberalizma. Pomembno je, da imaš čim več, da si čim lepše oblečen, da imaš čim večjo moč, da si čim bolj uspešen, zato ne pomagaj drugemu … Žal je to nekaj, kar je v tem trenutku prevladujoče.

Zaradi teh "vrednot" so najbolj prizadeti tisti, ki so, kot se grdo reče, "luzerji", reveži v materialnem ali v psihološkem smislu. Ti občutijo ponižanje, so izključeni, prejemajo sporočilo, da so nesposobni, nepotrebni. Mislim, da je tak odnos do tistih, ki imajo, ki so uspešni, in onih, ki nimajo in niso uspešni, velik problem družbe in šole. Zato se mi zdi širjenje humanističnih vrednost o spoštovanju otroka in odraslega človeka, ne glede na to, ali je slab učenec ali je revež, ki smrdi, ker nima kopalnice, vzgojno nad vse pomembno. Pa ne le besedna vzgoja, ampak tudi, ali predvsem vzgoja skozi vedenje v stvarnosti.

Gre torej za položaj, v katerem se nahajamo kot družba …
Ja, absolutno, in to ne le mi, ampak ves razviti svet. In to je pri tem najbolj žalostno. Ko sem sama hodila v šolo, in to ni glorifikacija nekih starih časov, je veljalo nekakšno nepisano pravilo, da dobri učenci pomagajo slabim. Zdaj pa velja, da mora vsak delati predvsem zase.

In kako se rešiti iz tega položaja?
To je osnovno vprašanje. Problem današnjega sveta je, vsaj po mojem mnenju, da nimamo vizije. Pred tem smo vizijo imeli, pa naj je bila socialistična ali kakšna druga. Velik del človeštva je imel vizijo in se je zanjo angažiral. Danes pa vizije ni, in to daje ljudem občutek nemoči, velike frustracije. Tu in tam se pojavijo kakšne intelektualne skupine in centri nekih idej, ampak žal nimajo, ne dobijo nekih širših socialnih razsežnosti.
Na vprašanje, kako iz tega, ne znam odgovoriti. Morda sama pač nisem dovolj pametna, a se človek ob tem vseeno čudi, da se pri milijardah ljudi, kolikor nas je na svetu, le ne najde kdo, ki pa bi lahko oblikoval neko novo vizija, ki bi odprla novo perspektivo. Včasih razmišljam, da bi človeštvu pomagal pojav novega energetskega vira ali velika sprememba ekološke narave … To bi morda lahko preusmerilo socialna dogajanja. Možno je, da se bo vse nekako sesedlo samo vase, vsa ta krivičnost, razslojevanje, ki je vedno večje. Kakšen bo končni rezultat, ne vem, a me skrbi. Ne zame, ampak za generacije, ki bodo to doživele.

Je torej naša družba, naša država prijazna do otrok?
Ne bi rekla, da je družba neprijazna posebej do otrok. Nenazadnje je bil otrok v socializmu zelo dobro zaščiten in veliko stvari je ostalo v socialni državi, ki pa svojo socialnost krči. Vendar ne bi odnosa do otrok povsem črno obarvala. Prizadevanja, da globalni ukrepi ne bi prizadeli najbolj ranljive skupine – otroke, dokazujejo, da vendarle še imamo občutek zanje. Ne bi rekla, da smo do njih ravnodušni in da nam ni mar. Otroci so pač kolateralne žrtve celotne kapitalske ideologije in ekonomskih odnosov.

Kako pa ocenjujete poročanje medijev o tragičnih primerih. Veliko smo poročali o npr. koroški deklici, pa tragediji, ko je oče otroka vrgel skozi okno. Je prav opozarjati na te stvari? So mediji pri tem dovolj občutljivi?
Mislim, da je prav, da se na takšne primere opozarja, ker pogosto živimo v iluzijah, da ni mogoče, da bi nekdo otroka vrgel skozi okno. A je mogoče. Dokler se to ne zgodi, o takšnih stvareh ne razmišljamo, zato je prav, že iz varnostnih razlogov, da se zavedam, da obstajajo tudi ljudje, ki so kaj takega zmožni narediti, in da se dogajajo tudi takšne stvari, kot so se s koroško deklico. Prav je, da se o tem govori, a nikakor ne senzacionalno, ampak bolj faktografsko, kot opozorilo ali ozaveščanje ljudi, da se te stvari dogajajo in da je treba stopiti v bran otroku, ki je ogrožen.

Ste predsednica slovenske filantropije – združenja prostovoljcev na državni ravni. Ali lahko predstavite smisel prostovoljstva?
Na prostovoljstvo danes gledamo kot na pomemben socialni kapital, ki je usmerjen v koristi različnih kategorije porabnikov in entitet. Koristi imajo posamezniki v stiski, skupnosti ali skupine. Dobro znano je, da imajo od prostovoljnega dela nematerialne korist tudi sami prostovoljci. Vsebine delovanja so različne - od psihološke podpore ljudem v stiski praktične pomoči, poučevanja, pravnih nasvetov itd. To smer pomoči posameznikom ali skupinam v veliki meri pokriva termin "karitativnost". Druga smer sodobnega prostovoljstva je socialni aktivizem. Če neka organizacija, npr. Rdeči križ ali Karitas, ugotavlja, da vse več ljudi prihaja po pomoč, s tem pošilja sporočilo javnosti, da se v socialnem tkivu dogaja nekaj, kar ni v redu. To pomeni, da tudi nevladne organizacije, ki niso politične, prevzemajo funkcijo socialnega aktivizma. Mnoge prostovoljske organizacije pa imajo izrazito socialno aktivistične vsebine.

Kdo s prostovoljstvom pridobi? Posameznik, ki mu pomagamo, skupina, skupnost, etos skupnosti, pa seveda tudi prostovoljec, saj prepozna svojo vrednost v socialnih odnosih in dejstvo, da ni nemočen. Prav ta občutek nemoči nas namreč zaznamuje v smislu: Kaj pa naj naredim? Grozno je. Saj nič ne morem ... Otrok s prostovoljnim delom dobi drugačno izkušnjo. Prostovoljstvo je tudi znaten človeški resurs, ki pripeva k dobremu posameznikov in skupnosti. O tem ni dvoma. Danes je razširjena ne posebno simpatična navada preračunavati vrednost prostovoljnega dela, in tu se pokažejo zelo visoke številke. Brez tega dela, brez participacije civilne družbe bi bila kakovost življenja ljudi slabša in v kriznih situacijah je to še posebej pomembno. Dobrine, ki jih nudi država prikrajšanim, se zmanjšujejo in se zato v večji meri aktivirajo resursi iz civilne družbe.

Če vam zastavim eno t. i. vprašanje z ulice. Kako ali zakaj naj jaz komu pomagam, in to zastonj, če pa še sam komaj preživim. Kaj bi rekli nekomu, ki zastavi takšno vprašanje?
To je zelo razumljivo vprašanje. Ampak po drugi strani, to da nekdo nima službe, da ničesar ne dela, daje občutek nemoči, občutek, da si "niko i ništa", in če se sam aktiviraš za kako koristno stvar, to vpliva na videnje samega sebe, videnje svoje moči spreminjanja, na lastno samopodobo. Vse to ima učinke – na aktiviranje notranjih sil, da se ne prepustiš, da se boriš, da se skušaš obdržati na površini, da ne potoneš v psihološkem smislu.

Zibelka prostovoljstva so ZDA. Tam je prostovoljno delo pomemben del družbe.
Tam je to obče sprejeta vrednota. Če daš nekaj nase, si prostovoljec, tako da je to na neki način tudi socialna prisila. Pravijo, da se je prostovoljstvo tako močno razvilo v ZDA, ker so prvi priseljenci živeli v zelo težkih razmerah in so si morali med seboj pomagati. Toda vzajemna solidarnost in pomoč sta od nekdaj prisotna v celotni človeški zgodovini, ker če ju ne bi bilo, bi človeški rod težko preživel. Kako smo imenovali vzajemno pomoč in solidarnost, ni pomembno. V socializmu nismo govorili o prostovoljnem delu, pa koliko dela smo opravili zastonj.

Verjetno pa je bilo takrat tudi manj potreb po prostovoljnem delu, ker je država poskrbela za npr. socialno in zdravstveno področje … Zdaj je drugače.
Da, država je poskrbela za mnogo več. Takrat so bila tudi pričakovanja državljanov manjša. Pričakovanja rastejo z bogatenjem družbe. A socialnost neokapitalske družbe se krči. Ne le zaradi zdajšnje ekonomske situacije, ampak predvsem zaradi ideologije. Kapital dirigira razvoj države, krizna situacija ima za posledico drastične reze, omejitve, prikrajšave. In prostovoljno delo postaja vse bolj aktualno.

So slava, moč, oblast, denar in vpliv sploh lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?

V življenju skorajda nikoli nimamo črno-belih situacij. Naštete lastnosti so vgrajene v notranje in socialno tkivo posameznikov. Vsi smo nenazadnje malo samoljubni, vsi smo radi malo slavni in marsikaj dobrega naredimo tudi zato, da bi nas ljudje spoštovali. Pri tem pa dobro ostaja dobro. Gre za mere, prioritete, vodilne vrednote in ideologije. In v tem našem nesrečnem neoliberalnem, tajkunskem sistemu legitimnost vrednot, kot so poštenost, dostojanstvo, izginja. Te vrednote ostajajo v ljudstvu, ki pa ne šteje veliko v razporeditvi moči. V strukturah moči je predvsem pomembno pridobivati več – več denarja, več moči, na kakršen koli način, tako da se človek, ki ta dogajanja opazuje sprašuje - kako da jih ni sram? Propada podjetje, tisti, ki odhaja, pa si vzame ne vem koliko plač za odpravnino ali pa stečajni upravitelj vzame ne vem kakšne denarje. Jaz pogrešam sram, občutek sramu. Zdi se mi, da je beseda sram izginila tudi iz besednjaka. Ne bi rekla, da pozitivne stvari, ki ste jih našteli, izključujejo tiste z negativnim predznakom.

Pomembno je, kaj je prevladujoče in vodilno na ravni moči v neki družbi. Bodimo iskreni, tudi v socializmu so kradli in goljufali. Toda vodilna ideologija je bila prosocialna. Nerodno ti je bilo reči ali strah pokazati, da si bogat in se s tem pohvaliti. Zdaj pa ljudje brez zadržkov ali sramu razkazujejo svoja nečedno pridobljena bogastva ali se bahajo s položaji. Včasih je bila parola "Delu čast in oblast", danes se je vodilo "Denarju čast in oblast" .

Debata o projektu Velikih 5 poteka tudi na forumu.

Živimo v nekem svetu, v katerem nam obljubljajo enake možnosti, enake pravice, človekove pravice, otrokove pravice, in ljudje naivno pričakujemo, da so vse te obljube resnične. Potem pa se seveda izkaže, da so v veliki večini primerov, za velik del človeštva, ki živi v revščini, te možnosti in pravice pravzaprav prazne besede, velika prevara.

Anica Mikuš Kos

V strukturah moči, je predvsem pomembno pridobivati več – več denarja, več moči, na kakršen koli način, tako da se človek, ki ta dogajanja opazuje sprašuje - kako da jih ni sram? Propada podjetje, tisti, ki odhaja, pa si vzame ne vem koliko plač za odpravnino ali pa stečajni upravitelj vzame ne vem kakšne denarje. Jaz pogrešam sram, občutek sramu. Zdi se mi, da je beseda sram izginila tudi iz besednjaka.

Anica Mikuš Kos

Situacija je takšna, da se vse bolj delimo na tiste, ki si lahko vse dovolijo in tiste, ki si niti malice ne morejo plačati.

Anica Mikuš Kos

Mislim, da je prostovoljstvo pomembno tudi v smislu udejanja dobrega - človečnosti in solidarnosti. To ni le govorjenje o dobrem, ampak je udejanjanje. Zelo pomembno se mi zdi prostovoljno delo otrok in mladih v šolskem sistemu. Skozi izkušnjo se naučijo, da lahko nekaj spremenijo v svojem neposrednem okolju. Torej ne le, da otrokom pripovedujemo o dobroti, ampak da jih postavimo v vlogo tistega, ki nekaj dobrega, drugim ali skupnosti koristnega tudi stori. To je vzgoja za proaktivno državljansko vlogo, ki je v sodobni družbi še kako pomembna.

Anica Mikuš Kos

Na MMC-ju želimo ponuditi prostor za razmišljanja, izkušnje, kritike in morebitne strahove sogovornikom z različnih področij, ki vsak s svojega zornega kota vrednotijo stanje v naši družbi in državi. Kam smo v letih samostojnosti prišli? Je to tisto, kar si želimo in kar nas zadovoljuje? V katero smer naj se razvijeta naša država in družba? Kakšne voditelje bi si želeli? Je pet parametrov vodilnih - slava, moč, oblast, denar in vpliv - lahko v sožitju s petimi plemenitimi vrlinami - dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem? Tudi takšna vprašanja se porajajo v časih krize in naraščajočega nezadovoljstva. Opravimo razmislek in začnimo debato.