Pred slabimi enajstimi leti so se še pred prenovo na malem odru ljubljanskega kluba Cvetličarna predstavili člani skupine Harlem Gospel Choir. In med obiskovalci je izstopalo dekle, ki je pelo tako srčno in močno, da je privabila pozornost nastopajočih. Takrat smo na MMC-ju zapisali: Za največje presenečenje zbora pa je s svojim vokalom poskrbela domača glasbenica Ana Soklič, ki jo poznamo pod imenom Diona Dimm.

Sledil je zapis: Po svojih ‘petih minutah slave’ ‒ zboru se je pridružila po prejetju darila (zaradi njenega doživetega spremljanja koncerta) pri petju O Happy Day ‒ je za MMC potarnala, da si Slovenci malo premalo pustimo biti čustveno prizadeti. "Mislim, da je to najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi, da se odpreš," je nadaljevala Ana. Obenem ni skrivala zadovoljstva, potem ko se ji je uresničila velika želja. "To doživeti … to je res … nebesa se odpirajo," je za MMC po svoji življenjski izkušnji spregovorila glasbenica. In to mnenje si je delila še s številnimi obiskovalci včerajšnjega dvournega koncerta.

Dobro desetletje za tem je ta njena ljubezen do gospela postala tako velik del nje, da jo je vzela za svoj največji adut v ponujanju paketa pristnosti. Svojo zgodbo je našla (glede na to, da se je letos pesem izbirala) v pesmi Amen. Znova je razburila domačo javnost, čemur pritrjujejo odzivi na družbenih omrežjih. In še enkrat pristala na zatožni klopi. Ker ni ravnala po pričakovanjih drugih. Pretentala je igro in izgubila, ne da bi vedela. Zakaj? Ker je postavila iskrenost pred všečnost. Sebe pred druge. Nesprejemljivo, bi rekli, saj nas predstavlja v svetu Evrovizije. Naj (nam) ugaja.

Ana Soklič ni ustvarjena po klasični šabloni slovenske glasbenice. Ker se v njej ni nikoli (z)našla. Nekje vmes je ugotovila, da ne more ponuditi več kot to, v kar verjame. Še več: svoja prepričanja je dala na tnalo in vznemirila mnoge, ki so vajeni, da kultura, sploh pa popkultura, ne razdvaja. Zgolj zabava. Paradoksalno si to zabavo začini občinstvo samo z nasprotujočimi si mnenji in sodbami, ki govorijo več o tistih, ki jih izrečejo, kot tistih, na katere naj bi bile puščice usmerjene.

Svetovna senzacija, ki je dosegla svoj vrhunec slave ravno v zadnji fazi predkoronske ere, Billie Eilish, v svojem nedavno predstavljenem dokumentarnem filmu pokaže delček intervjuja, kjer se sprašuje, zakaj bi pisala o nečem, česar ne pozna. “Čutim mračne stvari. Zelo močno jih občutim. In zakaj ne bi o tem govorila?” Na koncu sklene, da jo lastna glasba tolaži. “Daje ti občutek, da nisi sam.” Tako kot vsak poklic (poklicanost za opravljanje nekega dela) se tudi poklic glasbenika lahko črpa iz dveh virov: altruizma ali egoizma. In zadnje desetletje je svoj vzpon doživel slednji. K temu je pripomogel družbeni sistem, vzpon tabloidne kulture, v kateri so mediji oblikovali in izkrivljali javno podobo posameznikov ‒ zvezdnikov. Kar potrjuje nedavni dokumentarni film o še eni medijsko ustvarjeni superzvezdi na začetku novega tisočletja Britney Spears. Framing Britney Spears služi kot vpogled v razmišljanje ‘fast food’ družbe: Sama je hotela izpostavljenost in razčlovečenost. Če ji čezmerna pozornost ne bi ugajala, bi že povedala. Zato smo lahko počeli, kar smo hoteli. Zdaj, ko je zabave konec, naj račune plača sama. Kot pokažejo v dokumentarcu, niti tega več ne more, saj nima nadzora nad lastnim premoženjem, kaj šele nad duševnim zdravjem.

Toda s pojavom družbenih omrežij so mediji izgubili vlogo tretjeosebnega pripovedovalca, saj je vsak posameznik kurator svoje zgodbe. Vsi smo prišli do svojih 15 minut slave. Eilish se v enem izmed prizorov v dokumentarnem filmu pelje z mamo in jo sprašuje, zakaj ljudi ne smemo pogrešati. Zakaj tega preprosto ne dovolimo brez upiranja? Mama ji odgovori, ker boli. Boleče je. Eilish odgovori: “Naj boli. Naj ljudi boli, da me pogrešajo. Nočem, da se pretvarjajo, da me ne pogrešajo.” V kulturi pretvarjanja ni prostora za ljudi z lastnimi prepričanji in stališči. Če verjameš v nekaj, veljaš za grožnjo. Sploh če siliš iz povprečja. In sploh v svetu oboževanja lažnih bogov je postalo nenapisano pravilo, da se nikoli ne postaviš nad svojega oboževalca. Ponižno in z nasmeškom sprejemaš vse udarce. Še več: hvaležen si zanje. Ker nobena reklama ni slaba.

Zvezdništvo se je preselilo v vse pore našega življenja. Še iz politikov smo naredili rockovske zvezde. Raziskava univerz Kent in Exeter v Združenem kraljestvu iz leta 2018 je pokazala, da ljudje volijo tiste politike, katerih zunanja podoba jim je bolj všečna. Zdaj politiki mislijo, da imajo oboževalce, ki obožujejo vse, kar naredijo. Ne pa da so oni v osnovi oboževalci množic, ki bi jih morali podpirati. Svojo všečnost vedno bolj gradijo na ljudskosti, dostopnosti ‒ postajajo "eden izmed nas". Zidar, pleskar, smetar, Kar pomeni, da sami tonejo v povprečnost, zato da bi ostali nad njo. Anarhija. In to v času, ko je k-pop povozil punk.

Nastajajo priročniki, v katerih razlagajo, koliko ur je bilo vloženih v učenje gibov, kretenj, izgovarjav besedila, ki zadovoljujejo množice. Dokumentarec, kakršen je o korejski dekliški skupini BLACKPINK, prikazuje zgolj, kako deluje tovarna za kloniranje recepta za uspeh. In kot v vsaki tovarni se tudi v tej odvrže nešteto odpadnega materiala, saj je nadomestek tako množičen. Dobesedno čakajoč pred vrati. In brez lastne identitete. Industrija instantne ustvarjalnosti je zgradila temelje okoli miselnosti, da za vsakim talentom čaka v vrsti tisoče boljših. Ko se "pokvari", se zamenja.

Čarovnik ustvarjanja občutka uničevalne sile in strašne melanholije Trent Reznor se je skupaj z Nine Inch Nails lani postavil ob bok največjih v Dvorani slavnih. Skupino so sprejeli z besedami: “Ustvarili so svet, ki se je spreminjal v pekel na najboljši mogoči način.” Konec koncev so bili s svojo glasbo izhod iz vsakdanjika številnim najstnikom iz ameriških (in svetovnih) predmestij. Danes bi v surovosti težko izvedli tovrsten pobeg, ker bi jih skoraj zagotovo spregledal marsikateri računalniški algoritem, ki deluje po načelu všečnosti. A če vzameš zgolj "všečen del", je to recept za uspeh. Prav 'sample' iz njihove skladbe 34 Ghosts IV je namreč osnovni steber posmeha in daleč največje uspešnice s TikToka do zdaj. Govor je o skladbi Old Time Road izvajalca Lil Nas X-a. Prilagodiš, da ugajaš.

Ko so Ditko Habrl v oddaji EMA 2021 vprašali, kako ji je, ko sliši Dan ljubezni, skladbo, ki jo je prepevala pred skoraj petimi desetletji, danes, je odgovorila brez bremena ugajanja. “Pesem ... Rekla bom pesmica je enostavna. z refrenom, ki se ponavlja in je bil zame vedno 'pocukran'. Ljudje so jo sicer vzeli za svojo, postala je ljudska in danes že malce iztrošena. Ampak meni ni segla do srca. In jaz ‒ hvala bogu, ko sem izstopila iz ansambla ‒ je še danes ne morem slišati. Žal.”

A nepričakovan odgovor je nemudoma doživel linč: “To pa je bilo zanimivo. Hvala za iskrenost.” Vsekakor je to zadnji odgovor, ki so ga pričakovali vsi zaljubljenci, nostalgiki, zlatoporočenci ... Razočaranje: stvarnik ni vernik. Vse je bila iluzija.