52-letni Vidam Perevertilov iz Latvije dela kot inženir na tovorni ladji Silver Supporter, ki je prejšnjo nedeljo plula na svoji redni poti med Taurango na Novi Zelandiji in Pitcairnovimi otoki. Med nočno izmeno se je začel počutiti slabo, zato je odšel na zrak na palubo, je pozneje novozelandskim medijem razložil njegov sin Marat. "Ne spomni se, da bi padel v morje, najbrž je izgubil zavest," je za Stuff.nz dejal Marat in dodal, da se je oče ob pristanku v vodi ovedel in začel plavati, da se je obdržal nad gladino.

Na srečo je v vodo padel le malo pred zoro, okoli 4. ure zjutraj. Ko je vzšlo sonce in so mu moči že počasi pojenjale, je namreč v daljavi uzrl "črno piko" in se odločil plavati proti njej. Kot je pojasnil Marat, oče ne ve, kako dolgo je plaval, a nekako mu je piko, za katero se je izkazalo, da je odvržena ribiška boja, uspelo doseči. "Na nič ni bila pritrjena, prosto jo je nosilo, pravzaprav je bila nekakšna smet v morju," je razložil Marat.

Po šestih urah opazili njegovo izginotje

Vidam se je boje oklenil z vso močjo, ki mu je še ostala, in upal, da ga kdo reši. Približno šest ur po padcu v morje so Vidamovo odsotnost opazili njegovi sodelavci in najprej preverili, kdaj je bil nazadnje opažen na ladji. Ugotovili so, da je izmeno končal malo pred 4. uro zjutraj, preverili položaj ladje v tistem času in se obrnili.

Obenem so za pomoč prosili vse ladje, ki so se nahajale na območju, kjer naj bi se padec zgodil, torej približno 400 morskih milj južno od Avstralskih otokov (Francoska Polinezija). S Tahitija so na pomoč poslali eno od ladij francoske mornarice, zaposleni v francoski meteorološki agenciji so hitro izračunali približno smer, kamor bi mornarja lahko odneslo, Vidam pa se je medtem zgolj oklepal boje in tako varčeval z energijo ter upal, da ga kdo čim prej reši z žgočega sonca.

Našli so ga po spletu naključij

Po nekaj urah je v daljavi zagledal znano podobo "svoje" ladje. Z zadnjimi močmi je začel mahati in klicati na pomoč. Ladja je medtem po vnaprej določenem vzorcu krožila po območju. Nato je eden od zaposlenih dejal, da je slišal krike v drugi smeri od predvidene, zato je kapitan spremenil smer, a kljub iskanju svojega sodelavca niso opazili.

Kapitan se je zato odločil, da se obrnejo in vrnejo, takrat pa je eden od mornarjev opazil iztegnjeno roko nad morsko gladino. Odpluli so do Vidama in ga dvignili na palubo. "Videti je bil vsaj dvajset let starejši, izmučen, a živ," je zgodbo olajšano sklenil Marat. Poudaril je, da je bilo to veliko naključje: "Res je neverjetno, da je nekdo slišal – ali pa mislil, da je slišal – krik, zaradi česar so se obrnili in ga na koncu tudi našli."

Marat je ob tem dodal, da je oče po izkušnji precej spremenjen. "V dolgih urah na odprtem morju je imel veliko časa za razmišljanje, je rekel. Zdaj veliko govori o Bogu, čeprav prej ni bil veren," še opisuje mlajši Perevertilov.

Boja je ostala v morju, da bo lahko življenje rešila še komu

Vidam je bojo, ki mu je pomagala preživeti, čeprav je to odpadna plastika, pustil v morju. "Vprašal sem ga, zakaj je niso vzeli s seboj, zakaj so jo pustili kar tam. Pa mi je rekel, da so tako ravnali zato, ker bo morda nekoč še komu rešila življenje, tako kot ga je njemu," je za Stuff še dejal Marat in se obenem zahvalil vsem očetovim sodelavcem na ladji ter vsem drugim, ki so sodelovali pri reševanju.