S soprogom Tourejem,. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure
S soprogom Tourejem,. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure
Aleksandra živi v Franciji že pet let. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure
S hčerko Naomie. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure
Aleksandra se še vedno vidi v francoski prestolnici. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure
Slovenko je v Franciji zadržala ljubezen. Foto: Osebni arhiv Aleksandre Toure

Tam je namreč spoznala svojega bodočega moža, Gvinejca Toureja Mamadoubo, s katerim sta po treh letih zveze na daljavo leta 2009 zaživela skupaj v Grenoblu, kjer je delal Toure, diplomirani biolog, ki je prišel v Francijo na nadaljevanje študija iz farmacije (kličnične preiskave) in varnosti pri delu.

Smrtnikova, takrat še študentka francoščine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je vmes šla še za leto dni na izmenjavo v Pariz, je bila prepričana, da ji bodo vsakodnevni pogovori s svojim francosko govorečim partnerjem in življenje v Franciji olajšali pot do diplome, a se je malce uštela, ko je sprevidela, da je pogovorna francoščina, ki prevladuje v vsakodnevnih temah pogovora, nekaj popolnoma drugega od zahtevane knjižne (nekateri bi rekli neživljenjske) francoščine in povzdignjenih tem, ki jih zahtevajo diplomski eseji.

V rubriki GLEJ GA, SLOVEN'C! predstavljamo Slovence, ki so se iz različnih razlogov odločili preseliti v tujino - nekateri zaradi službe, drugi zaradi ljubezni, spet tretji zaradi nemirnega duha. Je življenje v tujini lepše? Ali kaj pogrešajo Slovenijo? V čem se njihova nova domovina razlikuje od matične? Če ste med njimi tudi vi in ste pripravljeni svojo zgodbo deliti z našimi bralci, nam pišite na naslov slovencivtujini@rtvslo.si.

V Ljubljano se je tako redno vračala na izpite, vmes leta 2010 rodila hčerko Naomie, po dveh diplomskih izpitih na francoščini in štirih na umetnostni zgodovini pa leta 2012 diplomirala. To sicer v Franciji nekaj pomeni, prav dosti pa ne – precej več namreč šteje tam opravljena diploma oz. kaka druga končana višja šola.

Z 32-letno Aleksandro, ki julija pričakuje drugega otroka, smo se pogovarjali ob njenem aprilskem obisku v domovini, ob koncu pogovora se je pridružil tudi njen mož. Je pa pronicljiva sogovornica v najinem pogovoru razbila marsikateri mit, ki vlada o deželi ljubezni, visoke kulinarike in hedonizma. Povedano drugače, življenje priseljencev v Franciji ni ravno en velik, slasten masleni croissant, če parafraziram.


Zdaj živite v Franciji že pet let. Kako ste se integrirali, kako je s službo?
Zdaj imam že dve leti redno službo. Pred tem sem dve leti delala honorarno za občino kot zunanja sodelavka v osnovnih šolah. To mi je bilo zelo dobro, ker imam opravljeno pedagoško smer in sem prišla v šolski sistem, fino je videti, kako zadeve funkcionirajo. Mislila sem, da se bom s tem res dobro integrirala med Francoze. (Premor) Bolj ne. Ker Francozi so zelo čuden narod – ne kofetkajo, ne dobivajo se, ne vabijo k sebi domov … Pravijo, da šele ko te Francoz povabi k sebi, takrat si njegov prijatelj. In takrat, ko sem tam delala, so bili vsi bolj "znanci", nobeden te ne povabi domov, nobenega prijateljstva ni. To najbolj boli, ko prideš v tujino. Ker v Sloveniji zapustiš ves krog prijateljev – jaz sem imela, denimo, prijatelje z ritmične gimnastike –, vse to zapustiš, tam si pa sam, nimaš ne družine, nič. In venomer iščeš to pripadnost – jaz sem jo zelo iskala, zato sem se, recimo, vpisala na šport, pa nisem našla nobenih poznanstev. Potem sem si v tej šoli našla neki približek prijateljice, ki se je celo zanimala za mojo državo, ker drugače so to sami površinski odnosi. In ona mi je svetovala, naj se preizkusim kot receptorka. Leta 2012 sem tako začela prvo službo v CEA-ju, fizikalnem inštitutu v Grenoblu, kjer sem delala v sprejemnici. Gre za zelo administrativno delo, izdajaš prepustnice obiskovalcem ipd. Bedno delo v resnici, sploh ker sem diplomirala iz čisto drugega področja. Najhuje pri tem, ko prideš živet v tujo državo, je to, da si nič. Zdaj delam v sprejemni pisarni za istega delodajalca, samo pri drugem podjetju, ki se ukvarja z izdelavo in inženirstvom letalskih ekranov.

Vam je kaj pomagalo, da ste poročeni s Francozom?
Ne, ker sploh ni Francoz, ampak Gvinejec in tudi nima francoskega državljanstva. Študiral je še v Gvineji, biologijo, potem pa prišel v Francijo leta 2003 na nadaljevalni študij. Za državljanstvo je zaprosil, ampak mu ga niso odobrili. Vedno je mislil, da se bo po študiju vrnil v Gvinejo, ampak potem so prišli otroci, navadiš se na določeno udobje in ostaneš. Ima pa še vedno željo, da bomo (!) nekoč, na stara leta šli, kar pa ne bi (smeh). Na stara leta si jaz predstavljam, da bom na Elizejskih poljanah v Parizu, ne pa da se bom v Afriki mučila s prenašanjem vode na glavi (smeh).

Pa sta sploh bila že kdaj skupaj v Gvineji?
Ne še. Hotela sva iti, ko je bila rojena hčerka, ampak z majhnim otrokom ne bi potovala in je šel sam obiskat družino. Potem sva hotela iti za lansko novo leto, pa je bila ravno ebola, tako da spet nismo šli. Ampak včasih pravim, da mi ni treba iti v Afriko, da spoznam Afriko, ker tu v Grenoblu imaš cel kup društev – društvo Senegalcev, društvo Gvinejcev, društvo Malijcev … Ogromno je priseljencev. In za priseljence je še vedno težko. Mi smo vsaj beli, oni pa še posebej težko dobijo službo, razen če so v kakšni specifični stroki.

Vi ste v svoji službi zadovoljni?
Jaz zdaj delam 6 ur na dan, v 20 km oddaljenem podjetju, redno sem zaposlena dve leti. Po mojem mnenju sem bila edina nesrečna oseba, ki je podpisala pogodbo za nedoločen čas, ker sem vedno mislila, da bom dobila kaj na svojem področju. Samo ne moreš z umetnostno zgodovino in francoščino uspeti v Franciji, ni možnosti.

Pa bi človek mislil, da je idealna kombinacija za Francijo …
Ja, idealna, kaj ne? Da boš delal na nekem gradu, sprejemal ljudi (smeh). Ampak zdaj imam ogromno časa, ker delam na inštitutu samo 6 ur in se zato od jeseni ukvarjam z najrazličnejšimi stvarmi, konkretno, s promoviranjem Slovencev v tujini. Zdaj smo v prodajni galeriji v Grenoblu postavili razstavo slovenske umetnice Maše Gala, ki je prišla na odprtje. Kuratorka Nina Jeza je napisala besedilo, jaz sem ji naredila celoten portfolio. Vzpostavljam mrežo. Tega sem se sama domislila, ker imam trenutno tam, kjer sem, preveč časa. Zato sem se lotila več dejavnosti - ena izmed njih je promoviranje, delujem kot menedžerka za slovenske umetnike, kot posrednica med galeristi in slovenskimi umetniki.

Pa je Grenoble res optimalen kraj za tako delo?
Ne, sploh ne. Morali bi iti v Lyon ali Pariz, ali pa na jug mogoče.

Pa se nameravate v bližnji prihodnosti preseliti v kak večji kraj, glede na to, da imate tu redno službo?
Jaz bi šla takoj. Če bi le mož dobil kje drugje službo. Nameravam opraviti izpit za prevajalce v Luxembourgu, to si res želim. Zdaj sva se odločila, da se malo posvetiva družini, mi je pa vedno bolj hudo, da ne morem delati v stroki, ki sem jo doštudirala. A sem vedno vedela, da bom živela v neki frankofonski državi, to sem si vseeno želela. Ampak zdaj, ko tu dejansko živim, mi je včasih težko, ker ne morem imeti neke prave službe. Svojo "pravo službo" pa si zdaj ustvarjam s tem umetniškim posredništvom. Bolj se tudi nameravam posvetiti prevodom, da bi lahko potem delala za kakšno slovensko podjetje, imela sem ponudbo nekega slovenskega podjetja, ki je razvijalo turistično aplikacijo, da bi se ta aplikacija razvila še za francoski trg. Prosili so me za prevode in vzpostavitev komunikacije s francosko gospodarsko zbornico, s turističnim uradom … kot posrednica. V tem se res vidim. Želim si, da bi na neki točki lahko živela samo od tega. Delam pa tudi prostovoljno na občini za poučevanje tujcev. Francija je zelo socialna država in tujci so deležni brezplačnih tečajev francoščine, občina pa plača samo profesorja francoščine, vsi drugi smo prostovoljci. Pač, nisem Francozinja. Je pa zelo dobro zaradi izkušenj. Na teh tečajih je veliko tujcev, ki so se sem preselili zaradi dela ali dela njihovega partnerja. Je pa zahteva, da imajo papirje.

Glede na to, da je vaš mož Afričan, v Franciji pa se z vzponom Marine Le Pen oz. Nacionalne fronte zaostruje tudi retorika proti priseljencem, izkušata kakršne koli težave? Se pozna ta radikalnejši desni duh?
Midva niti ne. On sicer vedno pravi, da ga je vsakič teplo, ko je oddajal svoj življenjepis, pa nima francoskega imena. Se vidi, da vrata niso vsem odprta. V podjetju, kjer delam jaz, recimo ni zaposlenega niti enega temnopoltega. Barvna razlika se zelo opazi. Lahko pa, da vam bo kak drug temnopolti povedal popolnoma drugo zgodbo. Ne vem.
Po zadnjih podatkih daleč največ tujih džihadistov, ki se pridružujejo Islamski državi, prihaja iz Francije. Kako si to razlagate? Kako zelo ob rob so potisnjeni otroci priseljencev v Franciji?
Vsaj v Grenoblu mislim, da je kar dobro poskrbljeno. V šolah se te razlike res ne čutijo, zelo povezujejo otroke, ogromno je mešanih razredov … Je pa mogoče druga mentaliteta. Ampak to je Grenoble. Imaš pa potem prestižne okraje okoli mesta, kjer živijo premožnejši, ki pa nočejo, da bi živeli s priseljenci. Vsak občinski stanovanjski kompleks mora namreč imeti zdaj po zakonu določen delež stanovanj za priseljence, da se družbe mešajo. In nekatere občine raje plačajo kazen, kot da bi stanovanja oddale priseljencem. Ne marajo jih, sploh Romov. Do njih so najbolj nastrojeni. Ampak javna šola se pa zelo ponaša s tem, da je za vse dobro, za vse enako, za vse enakopravno … Ampak kako pa v resničnem življenju, je pa druga zgodba. Sama hinavščina. Vsi vpisujejo otroke v zasebne šole. Že tu se začne ta miselnost. Bi se mi pa osebno zdelo za moje otroke smiselno, da jih vpišem na zasebno gimnazijo. Ker v Franciji je zelo pomembno, iz katere šole prihajaš – to, kako se pišeš in od kod prihajaš, je tako ali tako pomembno -, iz katere srednje šole si, pa je ključno za vpis na t. i. grandes ecolles (elitne univerze zunaj glavnega francoskega univerzitetnega sistema, op. a.).

No, prav o tej napačni predstavi Francije kot "liberalne države", oznaka, s katero se tako rada ovenča, sem vas hotela vprašati. Če pogledamo samo tematiko, ki v zadnjem času razdvaja tako Francoze kot Slovence – istospolne poroke in pravica posvojitve za istospolne pare. Sodeč po odzivih, kot so res množična zborovanja proti istospolnim porokam po vsej Franciji, ta tako opevana liberalnost vseeno ni tako velika, kajne?

Ne, ni, ni. Taka prikrita liberalnost je to, vsaj po mojem mnenju. Vse je na videz fino in super, ampak dokler boš ostal na svojem mestu. Skratka, moje mesto je tako – prišla sem v Francijo in sem lahko hvaležna Franciji, da mi je odprla vrata, mi dala službo … Ampak meni je v bistvu čisto vseeno, ali ostanem v Franciji, celo raje bi šla v Luksemburg ali Belgijo. Rada imam frankofonsko deželo, francoski jezik. Ampak tu te vsi vedno gledajo malce podcenjujoče, kot da mogoče niti študiral nisi. Če narediš preveč presežka, tudi niso najbolj zadovoljni. Recimo jaz sem v njihovi glavi zdaj receptorka. Ko pa govorim o slovenski razstavi, pa da sem umetniški posrednik, da sem se zmenila z galerijo, da smo naredili katalog, da sem vse prevedla … Dobim pa odziv: Aja, *ti* si vse to naredila? Kot da ne bi smela imeti polivalentnih funkcij. To se mi zdi precej grdo. Samo pravi prijatelji te spodbujajo. V Franciji te vsi vprašajo, kaj delaš, ko jim poveš, da si receptorka, te vprašajo, ali je to sploh poklic. Delo je delo.

Omenjali ste Francijo kot socialno državo. Kako je s tem v praksi?
Ja, Francija je socialna država, samo zelo hecno je vse skupaj. Prikrita hinavščina, kot sem rekla. Po eni strani krivijo priseljence, da zlorabljajo sistem, da goljufajo, da počno vse sorte, v bistvu pa tudi Francozi počno cel kup stvari ob strani, tega je res ogromno – lekarnar si bo recimo pisal visoke vsote … Goljufanja je ogromno, ampak vedno pa krivijo tujce, da tujci izrabljajo sistem. Država je socialna v smislu, da če nimaš nobenega dohodka, si upravičen do RSA-ja (socialni dodatek, op. a.), ki znaša recimo 400 evrov, pa ti za to v bistvu ni treba nič delati. In vse je tako narejeno – cena šolske malice je odvisna od zaslužka staršev, subvencionirana stanovanja so odvisna od tvojega zaslužka … Potem pa imaš določene pare, ko recimo žena ne dela, imata pa pet otrok in v šoli za malico plačajo 20 centov. Zato so Francozi jezni na priseljence, da izrabljajo sistem. Ampak ti ubogi priseljenci, nekateri bi delali, če bi bilo delo! Vsi pravijo, "ni dela, ni dela, še za nas, Francoze, ni dela". Tudi meni so malo očitali, kako sem dobila to službo, saj sem tujka, moj mož je tujec, pa sem jim odvrnila, le kako, znam angleško in francosko, pogoj je bil tudi, da znaš angleško! Zlasti če delaš z ženskami, je nevoščljivosti in opravljanja veliko. Inštitut, kjer delam, je vladna ustanova, natančno preverijo vsakogar, ki mu dajo službo, velja za dobro mesto, zato so zaposleni še posebej vzvišeni in se sprašujejo, kako je tu lahko dobila službo neka z Gvinejcem poročena Slovenka.

Januarja je bil cel svet "Charlie Hebdo". Kaj pa zdaj? Kako točno so napadi na Charlie Hebdo spremenili življenje v Franciji, če sploh?
Spremenili so se pogledi na muslimane, na Arabce. Francozi, "pravi" Francozi, delajo ogromno paniko. Pri šolskih malicah imajo možnost malice brez svinjine, in odkar se je zgodil ta "dragi" Charlie Hebdo, so imeli po radiu debate, da bi to možnost ukinili, češ da smo laična država. Ampak za vse verske praznike pa imamo še vedno dela prost dan! Dobro, torej cerkvene, katoliške prakse bodo obdržali, vse drugo pa ukinili pod pretvezo laičnosti? Potem je bila debata o muslimanskih rutah, da jih dekleta na univerzah ne bi smele nositi. V šolah so jih že ukinili, zdaj jih hočejo še na univerzah. Po napadih na Charlie Hebdo se je za muslimanske priseljence še poslabšalo, dobili so še malce slabši prizvok. Vse ni čudovito, zlasti za tujce islamskega rodu. Pred sinagogami, cerkvami in nekaterimi drugimi ustanovami je zdaj po vsej Franciji venomer cel kup policije in vojske, ki naj bi nas baje varovala, ampak v resnici ne vem, če res čemu služijo.
Toure, se vi počutite dobro v Franciji?
(Toure da precej zgovoren pogled, op. a.) Comme-ci, comme-ca. Če je tvoja koža drugačne barve, če si videti drugače, če imaš drugačen naglas, te že gledajo drugače. In to se čuti na vseh področjih. Meni se zdi življenje v Sloveniji boljše, nikdar me tudi niso tu gledali sumničavo, ker sem Afričan, je pa res, da Slovenija nima nobene zgodovine z Afriko, medtem ko jo Francija s svojim kolonializmom ima.
Aleksandra: Slovenija ima načeloma rada tujce, ampak spet odvisno, katere tujce. Če pogledaš priseljence zaradi vojne …
Toure: Vsaka država ima svoje probleme, svojo zgodovino. Vem pa, da bi se takoj preselil sem, če ne bi bilo jezikovne prepreke.

Kolikokrat na leto se vračate v Slovenijo?
Poskušam vsaj dvakrat. Nazadnje sem bila avgusta lani, zdaj sem spet tu, bom pa tokrat lahko imela porodniški dopust, česar pri prvem otroku nisem imela, zdaj pa bom leto dni prosta. (Zazvoni telefon, sledi dogovor za kosilo v središču Ljubljane). Je pa tako, ko prideš domov, bi se vsi dobili, na vse konce moraš … V Franciji res pogrešam Slovenijo, imaš o Sloveniji povsem drugo sliko, močno domotožje te stiska, nenehno ti manjka Slovenija in vedno kličem domov, nenehno imam stike s Slovenijo, Slovenijo promoviram … Slovenija, Slovenija … Ko pa pridem sem, pa vidim, da so ljudje precej … včasih nekulturni, zelo tečni, nestrpni, opažam, da smo zelo nezadovoljen narod. Malo bi se morali sprostiti, ker Francozi so pa vsi bolj počasni, cenijo uživanje …

Kaj pogrešate iz Slovenije in kaj ima po drugi strani Francija, česar Slovenija nima?
Pogrešam ljudi, prijatelje. In trenutke. Recimo, pogrešam Ljubljano, pa sploh nisem iz Ljubljane. Pogrešam barve, kraje, točke … Pogrešam seveda družinska srečanja. V tujini se ti pogosto zazdi, škoda, da nisem doma, ker bi lažje dobil službo. Ampak to je popolnoma napačna slika. Ker doma vidiš, da sploh ni res. Da imaš preveč pozitivno sliko. Jaz si kdaj rečem, kako so Slovenci učinkovitejši, kako hitreje uredijo stvari, papirje, ti grejo na roko … Potem pa prideš sem in vidiš, da to ne drži popolnoma. Zdaj, ko sem sodelovala z ljudmi iz Slovenije za razstave, sem si mislila, saj smo Slovenci, vsi delamo za isto dobro, si pomagamo, pa sem opazila, da so Slovenci zelo nekulturni – malokrat rečejo hvala ali prosim. Meni ni treba delati stvari za njih, pa jih delam prostovoljno, ampak že kar zahtevajo stvari. Ponudiš prst, pa roko zgrabijo. Ne vem, kako naj ti razložim. Ne morem reči, da je tam boljše, ampak tu v Sloveniji pa tudi izgubiš mesto, ko si enkrat dolgo tu. Ko živiš v tujini, misliš, da boš vedno lahko prišel nazaj, pa se v bistvu motiš. Mislim, da bi bilo zame kar težko priti sem po petih letih.
Kaj pa iz praktičnega vidika, kaj je v Franciji na višji ravni?
Osamosvojiti se je tam lažje. Za nekoga, ki pride tja študirat in si potem ustvari življenje, je lažje kot v Sloveniji dobiti stanovanje, se postaviti na lastne noge ... Mislim, da je to v Sloveniji vseeno težko - če nimaš službe, ostaneš pri starših. Midva pa sva bila najprej v študentskem domu, potem pa sva dobila socialno stanovanje, občinsko. Tega v Sloveniji ni.

Kaj pa tako opevana kulinarika in vina? Ste postali gurmanka?
Ne (smeh), ampak so pa me Francozi spremenili v nekem pogledu, namreč ko pridem domov v Slovenijo, mi domači pravijo, da sem postala zelo počasna, da počasi jem … Pa opazim, da Francozom ni škoda dati denarja za hrano, škoda pa jim bo plačati kartico za avtobus in bo šel raje peš. Ta uživancija se čuti. Tudi za rojstne dneve so popolnoma drugačni od nas – mi radi vabimo ljudi, radi sprejemamo ljudi, jaz sem hitro začela vabiti ljudi k sebi, Francozi se pa raje dobijo zunaj. K mnogim sploh še nisem bila povabljena, pa gre za moje "prijatelje". Ko pa greš ven za rojstni dan, vsak plača zase svoj račun, kar si pojedel in popil. Ni vabljenja. To zelo pogrešam. Pri nas pač nekoga povabiš, ker ga imaš rad in ga "počastiš", ker ti je v veselje. Ko sem nehala delati v prejšnji službi, so vsi zame zbrali denar, po 5, 10 evrov, potem smo šli na večerjo in sem hotela plačati, pa me sploh niso pustili, češ da bo vsak zase. Skratka, ti daš za nekoga 20 evrov za rojstnodnevno darilo, potem moraš dati pa še 20 evrov za večerjo.
Hčerka govori slovensko?
Govori, jaz z njo govorim slovensko, Toure s svojim gvinejskim naglasom, ni pa Francozinja. Za francosko državljanstvo lahko zaprosiš šele, ko tu živiš 13 let.

Predvidevam, da ste kaj potovali po Franciji. Katere skrite bisere Francije bi priporočili popotnikom?
Po Franciji sem potovala že prej, prek Volontariata po vsakem univerzitetnem letu – enkrat po Normandiji, drugič po Bretanji … V Parizu sem vodila za (slovensko agencijo) Palmo, tako da še vedno kdaj v Parizu vodim ljudi. Priporočila bi dolino Loare, kjer si lahko ogledajo gradove francoskih kraljev različnih obdobij, Normandijo in Bretanjo. Te pokrajine so me najbolj presunile, ko sem potovala po Franciji. Sicer pa mi je vseeno najljubši Pariz. Tam sem preživela eno leto na študentski izmenjavi in bi z veseljem tam ostala.

Grenoble, "središče Alp", je najbolj znan kot prizorišče OI 1968. Kaj izkoriščate te danosti, smučate?
Hja, zelo veliko ljudi smuča, mi sicer ne, je pa tu v Grenoblu in v pokrajini Rhone-Alpes zelo močna gorniška mentaliteta. Zelo so navdušeni nad gorami. Zelo tudi radi dobro jejo, hodijo ven s prijatelji – ko te sprejmejo v svoj krog, če pa nisi v tem krogu, ne obstajaš. Niso skopuški, radi smučajo, radi si kupujejo dobre znamke, dobro smučarsko opremo, ne bodo pa kupili neke umetniške slike, recimo. Zelo so razdeljeni sloji bogatih – imaš ultrabogate z dragimi torbicami, bogate z dobrimi avtomobili, bogate, ki hodijo na počitnice …

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka? Lac de Laffrey. Blizu je tudi mestece Vizille, ki je znano po muzeju francoske revolucije.

Najbolj tipičen spominek?

Grenoble: Kar koli s slikico njihove télépherique (gondole), ki pelje na Bastiljo.
Francija: Eifflov stolp.

Najslavnejši državljan?

Med še živečimi: predsednik François Hollande, Nicolas Sarkozy.
Sicer: Charles de Gaulle, Edith Piaf.

Cena kave in piva v lokalu? Ekspreso do 1,5 evra, kava z mlekom do 3 evre.
Pivo v baru z mlado populacijo 3 evre, v diskoteki 6 evrov, v restavraciji 5 evrov.
Tradicionalno rivalstvo?Francozi mislijo, da so nad vsemi in pred vsemi na vseh področjih. Rivalstvo je s Švico, Belgijo, Anglijo. Na splošno imajo kompleks z vsemi. Sicer je rivalstvo med velikimi mesti (še posebej na to vpliva nogomet). Rivalstvo med Parizom, Lyonom in Marseillem. Ali pa med St. Etienneom in Lyonom.
Najbolj znan slovenski izdelek? Francozi nas najbolj poznajo po kočevskih medvedih (kar ni ravno izdelek). Sicer Slovenije sploh ne poznajo.
Najkoristnejša beseda?Merci, pardon.
Značilna hrana in pijača?

Pijača: Rdeče vino.
Hrana: polži ali pa čebulna juha; goveji zrezek v poprovi omaki ali puran v smetanovi omaki z gobicami.
Za regijo Rhone-Alpes so značilni fondi (sirov ali mesni), raclette in tartiflette.

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

"Narediti se francoza": to zelo drži; gredo mimo tebe in te ne opazijo - denimo v vrsti.
Znani so po tem, da te vedno pošiljajo v različne pisarne - se pravi, kadar se želimo informirati o nečem, nas vedno pošiljajo v različne pisarne z izgovorom, da oni niso za to področje in da se je treba obrniti na nekoga drugega.

Niso ustrežljivi in ne priskočijo na pomoč - v anglosaških državah sem imela čisto druge izkušnje, v Franciji te pa vedno vprašajo, kako si, a jih nikoli resnično ne zanima.

Kadar te Francoz povabi k sebi domov, takrat postaneš šele njegov pravi prijatelj - to resnično drži, saj zelo dolgo traja, da te sploh povabijo k sebi domov

O čem se trenutno največ govori?

Do nedavnega se je veliko govorilo o džihadistih. Trenutno se najbolj govori o letalski nesreči tega konca tedna.

Najbolj tipično ime in priimek?

Tipično ime: Vincent, François, Bruno (med starejšimi); trenutno popularno ime: Matis
Tipičen priimek: Martin, Durand