Tanja živi v Shoreditchu in pravi, da ga naravnost obožuje. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
Tanja živi v Shoreditchu in pravi, da ga naravnost obožuje. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
London je eno najbolj turistično obleganih mest na svetu. Foto: EPA
Tanja Stankovič s sestro v Covent Gardnu. Sestra je London zapustila leta 2009, vendar pride na obisk vsaj enkrat na leto. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič

Seveda je naporno, mesto je hitro in drago. Prisili te, da se podvizaš, sicer te izpljune. Mislim, da vsi na začetku jočemo. Prve tri mesece sem precej jokala in se spraševala, ali sem storila prav.

Sloviti London Eye. Foto: EPA
"Angleški čaj je zelo razširjena tradicija. Poleg čaja dobimo še majhne sendviče in tortice." Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič

V Londonu ima človek včasih občutek, da je več tujcev kot Britancev. Baje se v mestu govori več kot 200 jezikov, od slovenščine do svahilija. To daje mestu zelo mednaroden pridih, ki drugje po državi ni tako izrazit. Obenem pa je še vedno zelo britanski, saj vse vodijo Britanci.

Mravljišče na nakupovalni promenadi Oxford Streeta. Foto: EPA
V Londonu se vsako minuto dogaja nekaj. Foto: EPA
Tanjo starši obiščejo najmanj enkrat na leto. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
Shoreditch Grind, kjer strežejo odlično kavo. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
Princ George je povzročil pravo norijo po vsem svetu. Foto: EPA
Turisti pred Buckinghamsko palačo. Foto: EPA
Stankovičeva pravi, da ji je žal za vsak dogodek, ki ga zamudi. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
London, središče sveta? Foto: EPA
Ulica Oxford, najbolj prometna nakupovalna ulica v Evropi. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
London je leta 2012 gostil olimpijske igre. Foto: EPA
Eden izmed številnih "street marketov" s ponudbo ulične hrane. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič

London ima 8,3 milijona ljudi, kar je štiri Slovenije. Zato se vsak lahko specializira in prosperira in zlahka najde enako misleče ljudi.

Borough Market. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič
St. Paul's Cathedral. Foto: Osebni arhiv Tanje Stankovič

Tuje diplome v britanski prestolnici ne štejejo kaj dosti – kot tudi izkušnje ne. Štejejo pa ambicioznost, samoiniciativnost in samoohranitveni nagon.

In Stankovičeva, po poklicu novinarka, se je v mestu tisočerih obrazov, kjer so ljudje vajeni menjave služb ter prilagajanja položaju in trgu, našla. Celo do te mere, da si zdaj vrnitve v Slovenijo sploh ne predstavlja več.

"Preveč sem se razvadila s tukajšnjo ponudbo," priznava Tanja, ki kar nekaj časa sploh ni hotela ob večerih ostajati v svojem stanovanju - "da ne bi zamudila česa". Danes se trudi, da bi vsaj en večer na teden preživela doma. A v mestu, kjer se dogaja toliko, je še to včasih težko.

V rubriki GLEJ GA, SLOVEN'C! predstavljamo Slovence, ki so se iz različnih razlogov odločili preseliti v tujino - eni zaradi službe, drugi zaradi ljubezni, spet tretji zaradi nemirnega duha. Je življenje v tujini lepše? Ali kaj pogrešajo Slovenijo? V čem se njihova nova domovina razlikuje od matične? Če ste med njimi tudi vi in ste pripravljeni svojo zgodbo deliti z našimi bralci, nam pišite na naslov slovencivtujini@rtvslo.si.

Kadar ne oddaja naslednje kolumne, obiskuje ena ali druga odprtja, razstave ali koncerta, prireja srečanja Slovencev v Londonu. In teh ni malo.


Kaj vas je pravzaprav prineslo v London?
Imam prijatelja, ki je prišel v London pred desetimi leti z dvajsetimi funti v žepu, brez službe, le znanca je imel, ki mu je obljubil prenočišče za kak teden. Jaz nisem bila tako pogumna. Imela sem nekoliko več prihrankov in sestro, ki mi je obljubila prenočišče za kak mesec ali tri. Vendar sem začela iz ničle. Diplome in delovne izkušnje iz tujine tukaj ne štejejo veliko. Razen v redkih poklicih. Slovenija je majhna država in ima zato bolj omejene možnosti v primerjavi s kakšno večjo. Sploh za nekoga, ki ima drugačna hotenja in ki se hitro naveliča. Vedno sem vedela, da bom slej kot prej šla malo naokoli, vprašanje je bilo le kam. London se mi je leta 2007 zdel najboljša možnost – je veliko in zanimivo mesto, kjer ti nikoli ni dolgčas in se vedno razvija in ima odlične povezave s svetom. To, da je takrat tudi moja sestra živela tukaj, je zelo olajšalo izbiro. In oče me je zelo spodbujal, da naj grem. Po poklicu sem novinarka in v Sloveniji je bil to moj glavni vir dohodka. Želela sem ustanoviti svoje podjetje in se preizkusiti tudi na drugih področjih in London ima več možnosti za vse. Večina pride sem "delat kariero", študirat ali zato, ker nimajo druge izbire. Jaz sem predvsem koprnela po spremembi in iskala nove izzive. V Sloveniji traja predolgo, da se kar koli spremeni.

Še vedno delate kot novinarka?
Zdaj delam v medijski agenciji in obenem tudi v svojem podjetju. Še vedno občasno napišem kak članek, da ne pozabim pisati v slovenščini. Vsak mesec imam na primer kolumno o Londonu v Marketing Magazinu. Vedno bom novinarka, ampak želim postati tudi uspešna podjetnica.
Seveda je naporno, mesto je hitro in drago. Prisili te, da se podvizaš, sicer te izpljune. Mislim, da vsi na začetku jočemo. Prve tri mesece sem precej jokala in se spraševala, ali sem storila prav. Kajti v Ljubljani sem se imela odlično, nič mi ni manjkalo. Prehod je za večino ljudi težak, ampak le tako lahko rastemo, se učimo, napredujemo. Jaz sem imela tu sestro, ki mi je bila v neprecenljivo oporo. Za tiste, ki pridejo sami, je še veliko težje. Dosežek je že to, da sem sedem let pozneje še vedno tu. Tudi tisti prijatelj iz začetka zgodbe je še vedno v Londonu, čeprav smo vsi takrat stavili, da ne bo zdržal več kot en mesec.

London ima precej slab sloves zaradi vrtoglavih cen nepremičnin - pa tudi drugi stroški so tam med višjimi. Živite razmeroma v središču mesta, kako se spoprijemate s tem?
Res je to zelo drago mesto. S tem se vsi spoprijemamo vsak dan. Ampak to je očitno cena, ki smo jo pripravljeni plačati, da živimo tukaj. Moj dober prijatelj, tudi Slovenec, se je pred kratkim preselil iz Londona v manjše mesto na sever Anglije. Njegova mesečna najemnina za hišo, v kateri živita dva, je 600 funtov. Sam ne more verjeti, kako so velike razlike v cenah – pravi, da je tudi njegova kakovost življenja zdaj veliko boljša. Za to ceno jaz ne dobim niti sobe za eno osebo v tem delu Londona, kjer zdaj živim. Najdražja sta bivanje in prevoz. Ampak po določenem času se navadiš, kako prihraniti. In to je pač moja odločitev – raje živim v strogem središču v manjšem stanovanju in hodim ali se vozim s kolesom, kot da bi živela na podeželju v hiši in imela avto. Vsak ima drugačne prioritete.

Mislite, da bo nepremičninski balon kaj v kratkem počil?
Nekateri pravijo, da je skoraj neizogibno. Čeprav po drugi strani v Londonu še vedno primanjkuje tako luksuznih kot cenejših nepremičnin. Primanjkuje delovne sile, da bi dovolj hitro zgradili nova stanovanja in zadostili povpraševanju. London je zelo specifičen, ker ima veliko tujcev in največ milijarderjev na kvadratni meter na svetu. Druge dele Britanije bi potencialni nepremičninski balon bolj prizadel, London pa je na to bolj odporen.

Prirejate druženja Slovencev v Londonu. Koliko Slovencev pravzaprav živi v britanski prestolnici, imate kak podatek? S čim se večinoma ukvarjajo?
Opazila sem, da ima veliko Slovencev tukaj domotožje. Vendar mogoče niso tako družabni kot naši nekdanji rojaki Hrvati in Srbi, ki imajo redna srečanja in so zelo povezani. Zato sem prevzela pobudo in organizirala srečanja. Zdaj mi za to primanjkuje časa, vendar se veliko družim s Slovenci. Baje jih je v Londonu vsaj petsto, čeprav verjetneje okoli tisoč. Nobeden ne pozna točne številke. Mogoče nas je celo 4.875, če sodimo po številu članov v skupini Slovenci v Londonu na Facebooku, ki je zelo aktivna.

Jaz sem bolj v stiku z mlajšo generacijo oziroma z "novim" valom, ki je prišel potem, ko smo se priključili Evropski uniji. Veliko pa jih je tudi, ki so prišli že prej. Med tistimi, ki so prišli v zadnjih desetih letih, je veliko študentov. Tisti, ki delajo, pa so v zelo različnih sektorjih: bančništvu, umetnosti, informacijski tehnologiji, novinarstvu, farmaciji, arhitekturi, gradbeništvu ... V zadnjih dveh letih je tudi veliko ekonomskih migrantov iz Slovenije, ki poprimejo za vsako delo. Želela bi si, da bi prišlo več podjetnikov, vendar so zelo zelo redki. Škoda, London je odlično mesto za t. i. "start upe", veliko se vlaga v razvoj podjetništva.

Kaj razmišljate o vrnitvi domov ali ste si zdaj ustvarili svoj dom na Otoku?
O vrnitvi domov ne razmišljam, vsaj ne v tem pomenu, da bi tam živela 24/7. Verjetno se bom sčasoma naveličala Londona in se preselila v kako drugo mesto, najverjetneje zunaj Velike Britanije. Najbolj bi mi ustrezalo razdeliti bivanje na dve do tri države – če se želje ne bodo spremenile. Tako da bi tretjino do polovico leta preživela v Londonu, preostalo pa deloma v Sloveniji (zaradi družine in prijateljev) in deloma na potovanjih. Všeč mi je ideja digitalnega nomadstva, da je moje delo lokacijsko neodvisno. Dandanes je zaradi tehnologije to zlahka izvedljivo.

Kje vidite največje priložnosti za delo v Londonu? Kje lahko uspeš danes?
Priložnosti so povsod. Ustvariti si jih moramo sami in vztrajati. Najboljše je, da počnemo tisto, kar nam je všeč. Poznam eno Slovenko v Londonu, ki je stara 35 let in ima že četrto (zelo uspešno) kariero. In celo vrsto drugih ljudi, ki so opravili več različnih študijev in opravljali veliko različnih poklicev v nekaj letih življenja v Londonu. Ljudje tukaj pogosto menjajo službo vsako leto ali dve. In če se naveličajo sektorja, ga zamenjajo, poiščejo nove priložnosti. Je pa verjetno trenutno najbolj obetaven sektor informacijska tehnologija. Računalničarjev povsod primanjkuje. Pa tudi gradbenikov, farmacevtov, zdravnikov, ekonomistov … V nasprotju s tem je recimo filozofov in novinarjev verjetno dovolj. Ampak tudi ti vsekakor lahko uspejo.

Kje pa vidite največje prednosti Londona pred Slovenijo?
Vsekakor je tukaj več vsega, možnosti so neskončne. London ima 8,3 milijona ljudi, kar je štiri Slovenije. Zato se vsak lahko specializira in prosperira in zlahka najde enako misleče ljudi. Velika številčnost je največja prednost. Vsak lahko najde stvari, ki ga veselijo in svoje "pleme".

Sploh pogrešate kaj od doma?
Razen družine in prijateljev ne pogrešam ničesar. Mogoče tu in tam kakšne kulinarične dobrote. Ajvar. Čeprav ga tudi tukaj prodajajo. Rada prinesem bučno olje, ki ga tukaj ne dobim. In ob obisku Slovenije vedno poskusim borovničke, burek in turistično pašteto. Vendar ne skupaj. Domov grem dvakrat na leto za podaljšan konec tedna, včasih celo podaljšan teden. Všeč mi je, da je ritem v Sloveniji zelo počasen, da imajo ljudje veliko časa. Moj urnik sicer takrat ni sproščen, ker želim v kratkem času videti veliko ljudi. Zelo rada obiščem Slovenijo, vendar nimam domotožja. In ne predstavljam si, da bi spet živela v Sloveniji – preveč sem se razvadila na londonsko ponudbo in bi to zelo pogrešala.

London gosti celo vrsto dogodkov - od olimpijskih iger do zaključnega teniškega turnirja do velikih nogometnih obračunov, od odmevnih gledaliških predstav in filmskih premier do vseh največjih koncertov, pa razstav in drugih dogodkov ... Koliko izkoriščaš to plat mesta?
Ja, vsak dan je na stotine, če ne tisoče dogodkov in temu redno sledim. Redno berem Time Out London (tedenski vodnik po Londonu) in celo množico elektronskih publikacij, blogov ... Tako kot marsikateri Londončan boleham za sindromom FOMO - Fear Of Missing Out. Kar pomeni, da se vedno bojim, kaj zamujam. Želim biti povsod, preizkusiti vse, videti vse. Prvi dve leti sem se počutila zelo krivo, če sem slučajno bila kdaj doma, namesto da bi odkrivala London. Zdaj sem se malo umirila. Urnik načrtujem tako, da sem vsaj en večer na teden doma – sicer ne uspe vedno, ampak se trudim. Veliko hodim na različna odprtja in razstave, v muzeje, kino, na koncerte, takšna in drugačna srečanja. Ampak še vedno mi je vsak dan žal za mnoge dogodke, ki se jih ne morem udeležiti. Poleg tega je treba tudi videti prijatelje, obiskati fitnes, se izobraževati … Naučila sem se stvari združevati. Če se, recimo, želim dobiti s prijateljico "na kavi", kar prilagojeno temu okolju pravzaprav pomeni "v pubu", se bova raje udeležili kakega odprtja – ravno tako bova klepetali ob kozarcu vina, vendar bova obenem še videli zanimivo razstavo in se tudi izobraževali. Neki moj prijatelj je bil pred kratkim povabljen na prvi zmenek v bazen v fitnes centru, ker ženska preprosto nima časa iti v bazen in na zmenek in je hotela oboje združiti. Ogorčeno jo je zavrnil. Meni se je njena ideja zdela odlična.

Za New York pravijo, da ni Amerika, je New York, svet zase. Kako pa je z Londonom? Je posebna zgodba ali je vseeno tipično britanski?
London je vsekakor zgodba zase in je zelo drugačen od preostalega otoka. Življenje teče zelo hitro in čim grem ven iz mesta, opazim, da vse teče počasneje. Ljudje so pozornejši in prijaznejši, vse je ceneje, nikjer ni gneč ... V Londonu ima človek včasih občutek, da je več tujcev kot Britancev. Baje se v mestu govori več kot 200 jezikov, od slovenščine do svahilija. To daje mestu zelo mednaroden pridih, ki drugod po državi ni tako izrazit. Obenem pa je še vedno zelo britanski, saj vse vodijo Britanci. Veliko je tuje delovne sile, ampak glavni šef je (skoraj) vedno Britanec.

Za London velja, da ti počasi priraste k srcu, da za večino turistov ni ljubezen na prvi pogled, kot je za mnoge njegov večni tekmec Pariz. Koliko časa ste potrebovali vi, da ste vzljubili mesto?
London sem prvič obiskala, ko sem imela 15 let in mi je bil takoj všeč. In od takrat dalje se mesto le še izboljšuje. Res pa marsikomu ne ustrezata (pre)hiter tempo in gneča. Vendar London je zelo raznolik, saj je mesto nastalo z združitvijo več vasi in zato tudi nima tipičnega središča kot druga evropska mesta. Vzhodni trendovski in alternativni London je popolnoma drugačen od bolj urejenega in "polikanega" zahodnega Londona. Stari, originalni London oziroma City of London je čisto nasprotje, recimo, južnemu Wimbledonu, kjer se počutimo, kot da smo na vasi. Ne poznam nobenega mesta, ki bi bilo tako raznoliko.

London je multietnično mesto, kjer se pojavljajo določene napetosti, bodisi zaradi kolonialne preteklosti Velike Britanije bodisi zaradi aktualne politične situacije na Bližnjem vzhodu. Se te napetosti da občutiti?
Jaz osebno jih ne občutim. Mogoče je to bolj izrazito v manjših britanskih krajih, kjer je manjšina bolj občutno v manjšini. Res pa je del Britancev zelo nenaklonjen migrantom in se zakonski ukrepi na tem področju zaostrujejo.

Kadar imate nekaj dni prosto, kam po Angliji greste najraje?
Rada odkrivam nove kraje, redko se vračam nekam, kjer sem že bila. Prva štiri leta sem skoraj vsak drugi konec tedna z vlakom obiskala novo britansko mesto in vsakih 14 dni za podaljšan konec tedna letela v en nov kraj v tujini. Škotska je zelo lepa, predvsem Edinburg. Od večjih mest sta mi najbolj všeč Bristol in Manchester. Brighton je tudi zanimiv. Občasno s prijatelji najamemo avto in odkrivamo manjše kraje. Vzhodni del otoka ob morju je čudovit. Prepotovali smo tudi Lake District in Wales. Najbolj pa me je očaral Cornwall. Verjetno tudi zato, ker imam rada morje. Ta predel se pogosto navaja kot najlepši del Anglije. Poleg Cotswolds, ki pa je meni nekoliko preveč "kičast".

Kaj pa skriti kotički Londona? Kam mislite, da bi moral vsak obiskovalec?
Meni je najljubši vzhodni del Londona, predvsem Shoreditch, čeprav mogoče ni tako lep v klasičnem pomenu kot zahodni, je pa vsekakor bolj zanimiv. Ob nedeljah Londončani radi obiščemo štiri tržnice v vzhodnem Londonu: Columbia Flower Market, Brick Lane, Spitalfield in Petticoat Lane. Rahlo bolj severno je Dalston, novo zbirališče hipsterjev, ki mi je tudi zelo všeč, ker se tam vedno najde kaj popolnoma "odbitega". Južni del je tudi očarljiv. Brixton je zgodba zase, zelo karibski. Vsak obiskovalec mora iti na sprehod po Southbanku in skočiti v Tate Modern. Nujno je tudi si ogledati stari London. In Clerkenwell ter seveda slavni Barbican, ki je eden mojih najljubših stavbenih kompleksov v Londonu. Barbican ima podobno funkcijo kot naš Cankarjev dom, vendar je veliko večji in ima poleg filma, gledališča in razstav tudi stanovanja, vrtove, jezero, rastlinjak, teniška igrišča …

St. Katharine Docks je čudovita vodna oaza v bližini Tower of London, kjer lahko jemo in pijemo v katerem ob pubov ob reki in uživamo ob pogledu na luksuzne jahte. Presenetljivo malo ljudi pozna ta kotiček, ki je v samem središču. Priporočam tudi sprehod in ogledovanje čolnov vzdolž Regent's kanala, ob sončnem vremenu ja tam kar gneča. Turisti naj bi si seveda ogledali tudi tipične londonske v znamenitosti. Kot so Leicester Square, Soho, Trafalgar square in Covent Garden. Ter parlament in Buckinghamsko palačo.

Iz tujine se dobiva vtis, da Anglija in London polagata veliko pozornosti na kraljevsko družino. Že pri nas je vladala v medijih prava norija, ko je vojvodinja Cambriška pričakovala prvega otroka, kako izkušate to manijo na Otoku?
Meni se dozdeva, kot da so turisti bolj navdušeni nad kraljevsko družino kot Britanci. Mediji imajo vsekakor zelo radi kraljevo družino. Ampak mislim, da to najbolj zanima starejše in bolj ruralno prebivalstvo. V Londonu nas je veliko mnenja, da bi lahko odpraili kraljevino. Čeprav je po drugi strani zelo dober vir prihodka, saj pritegne veliko turistov. In po poroki Williama in Kate je kraljevina postala spet zanimivejša.

Kot Ljubljana, ima tudi London precej kontroverznega župana v Borisu Johnsonu. Kako gledajo Londončani nanj?
To je odvisno predvsem od politične naravnanosti. Desno usmerjenim je seveda Boris zelo simpatičen, ker je "torijec". Meni je bil ljubši Ken Livingstone, prejšnji župan. Ampak Boris je načeloma kar priljubljen. Čeprav marsikdo kritizira njegovo zapleteno zasebno življenje.

Kako pa se Londončani najraje zabavajo? Kaj je trenutno zadnja trendovska "it" stvar?
Najboljši dogodki se zadnje čase odvijajo ob hrani. Še pred približno desetimi leti Britanci niso poznali česna in olivno olje se je dobilo le v lekarnah. Danes je London raj za gurmane. Trenutno je zelo popularna ulična hrana oz. "street food", najpogosteje v posebej prirejenih vozilih, s katerimi se nato selijo na različne tržnice. Vsak spoštovanja vreden Londončan ima svoj najljubši "food van". Eden mojih najljubših je trenutno Luardos, ki pripravlja najboljše "burritose" v Londonu. Malo sicer zaostajam, ker je zdaj najbolj "in" perujska hrana, ne mehiška. Težava je v tem, ker se ta vozila selijo in so vsak dan na določenem mestu le za nekaj ur. Zato zdaj obstajajo tudi posebne spletne strani, ki objavljajo urnike in lokacije vseh teh kombijev. Vrste so vedno zelo dolge.

Zelo "in" so trenutno tudi večerje na domu. Bolj ali manj kulinarično nadarjeni posamezniki svoje stanovanje za en večer na teden spremenijo v restavracijo. Tega še nisem poskusila, ker je število mest vedno zelo omejeno in so dogodki hitro razprodani. Kljub temu da so cene precej višje kot v restavracijah.

Shoreditch je s hipstersko invazijo v zadnjih letih postal precej drugačen, eni pravijo uniformiran in da se "shoreditchizem" zdaj seli še v druge zapuščene londonske soseske, ki čez noč postanejo "kul". Ste v fazi, ko so hipsterji večini postali nadležni?
Jaz živim v Shoreditchu in ga obožujem. Problem je, ker ga obožujejo tudi mnogi drugi, kar pomeni, da je zelo velika gneča v pubih in restavracijah. Zelo dolge vrste. To je nadležno, vendar hipsterji mi niso nadležni. Res se "Shoreditchizem" seli tudi v druge soseske, kot recimo Dalston, zdaj tudi Peckham, Forest Hill, Walthamstow … Kar je kvečjemu dobro, ker pomeni, da se ponudba v teh krajih spreminja.

V neki nedavni raziskavi so vprašani postavili London za mesto, v katerem bi najraje delali. Uvrstil se je celo pred New York in Pariz. Kje je čar Londona? Zakaj je obljubljena dežela in ali je fama upravičena?
To se je spremenilo predvsem v zadnjih letih, še najbolj očitno od olimpijade naprej. Nekoč je bil New York na prvem mestu, zdaj je London. Tudi zame osebno. Privablja najboljša podjetja in najboljše delavce. Mesto veliko vlaga v infrastrukturo. Imamo šest letališč in odlične povezave s celim svetom. Imamo hitro in poceni medmrežje. Ljudje so prijazni. Meni osebno se zdi, da nikjer na svetu ne bi imela vsega na dosegu roke tako kot v Londonu. Težko je razložiti, zakaj je mesto tako privlačno, ker je verjetno zmes različnih dejavnikov. Vsekakor ne škodi, da se izboljšujeta tako vreme kot hrana.

LONDON IZ PRVE ROKE:

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka? Regent's kanal v vzhodnem delu Londona. In Southbank.
Tradicionalno rivalstvo? Verjetno nogometno obarvano, na kar se ne spoznam.

Najbolj tipičen spominek?

Angleški čaj. Ali kar koli z angleško zastavo ali logotipom "Keep calm and ...".
Cena kave/piva v lokalu? Kava približno 2,5 funta, pivo 4,5 funta.
Najslavnejši državljan? Kraljica.
Tipična hrana in pijača?

"Fish and chips" in "ale".

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?Da vedno disciplinirano čakajo v vrstah. Vsekakor drži.
Najbolj znan slovenski proizvod? Blejsko jezero. Laibach. Paloma robčki (so povsod, vendar ne vedo, da so slovenski).
Najkoristnejša beseda?

I'm sorry.

O čem se trenutno največ govori?

Vsak dan o drugem. Danes smo navdušeni, ker je Transport for London končno uredil, da bodo septembra 2015 nekatere linije podzemnih vlakov vozile 24 ur (zdaj se vse končajo okoli polnoči). V tem zaostajamo za New Yorkom.

Najbolj tipično ime in priimek?Ime je verjetno John ali Harry. Čeprav je bilo leta 2013 najpogostejše ime za novorojence v Angliji in Walesu Muhamed. Priimek je Smith.

Seveda je naporno, mesto je hitro in drago. Prisili te, da se podvizaš, sicer te izpljune. Mislim, da vsi na začetku jočemo. Prve tri mesece sem precej jokala in se spraševala, ali sem storila prav.

V Londonu ima človek včasih občutek, da je več tujcev kot Britancev. Baje se v mestu govori več kot 200 jezikov, od slovenščine do svahilija. To daje mestu zelo mednaroden pridih, ki drugje po državi ni tako izrazit. Obenem pa je še vedno zelo britanski, saj vse vodijo Britanci.

London ima 8,3 milijona ljudi, kar je štiri Slovenije. Zato se vsak lahko specializira in prosperira in zlahka najde enako misleče ljudi.