Moški del ekipe. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov
Moški del ekipe. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov

Večja družba že sedmo leto hodi v počitniško hišo na smučišču nad Bohinjskim jezerom in tudi letos so imeli t. i. Sirarno, ki stoji na 1413 m visoki planini Zadnji Vogel, najeto med 6. in 15. marcem, začne nenavadno zgodbo, ki je pritegnila pozornost tudi daleč v dolini, za MMC pripovedovati eden izmed udeležencev, Jan Viktor Markov.

Nekateri so načrtovali, da bodo tam vseh devet dni, drugi pa bi se menjavali, še pred iztekom termina pa jih je ujela razglasitev epidemije s 13. marcem. Pristojni na Voglu so jim povedali, da zapirajo celotno infrastrukturo in da imajo do nedelje čas, da se z nihalko spustijo v dolino.

Pred kočo. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov
Pred kočo. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov

"Potem pa smo se začeli spraševati, kaj pa če bi mi vseeno ostali kar gor. Eden od prijateljev je denimo že nekoliko starejši, doma je imel mamo, ki je stara 85 let in vsekakor spada v rizično skupino," sogovornik opisuje, kako se je vse skupaj sploh začelo.

Vprašali so ljudi, ki pozimi skrbijo za kočo, ki v poletnih mesecih še vedno služi svojemu prvotnemu namenu ‒ pridelavi sira ‒ in dobili zeleno luč od oskrbnika. V soboto zvečer so se odločili ‒ štirje fantje, eno dekle, doberman in angleški staford ostajajo na Voglu!

Do hrane po žici ali peš

Poklicali so domače, z nihalko ljudje gor več niso smeli, so jim pa lahko na hrib poslali vsaj še nekaj zalog hrane. Sprva so računali, da bodo tam ostali še kakšen teden, morda dva. "A že takoj v prvem tednu so nam začeli vsi bližnji govoriti, naj ne hodimo dol, da smo v tej krizi šele na začetku," pripoveduje Markov. Poslali so jim pakete, sami pa so šli nato od koče peš s turnimi smučmi do zgornje postaje gondole in nato s tovorom nazaj.

V tednih, ki so sledili, so hrano na tak način dobili petkrat, enkrat pa so se ponjo sami odpravili v dolino: "Avtomobile smo imeli parkirane pri spodnji postaji, v trgovino in lekarno sva šla samo dva, da nismo vsi delali gneče tam, nato pa smo se peš vrnili nazaj na hrib. Vse smo točno preračunali, saj smo vedeli, da bo pot nazaj naporna. Nakupili smo toliko stvari, da je vsak nosil približno 12-kilogramski nahrbtnik, hodili smo tri ure."

Polne police. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov
Polne police. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov

Lačni vsekakor niso bili. Konzerve, kvas, riž, testenine, polenta, zeljnate glave, fižol, ki so ga namakali. Zelenjavne čorbe, fižolove juhe ‒ skoraj ves čas je bilo skuhanega nekaj na žlico. Velikokrat so si pripravili pico, pekla se je tudi krača. Radi so se tudi posladkali ‒ sacher torta, pa limonina, pijana nevesta, tiramisu, mlečni riž, palačinke.

Pirhi 1400 metrov nad morjem. Foto: Facebook
Pirhi 1400 metrov nad morjem. Foto: Facebook

Na Voglu so pričakali tudi veliko noč. "Prijazni gondoljerji so nam že prej dali 120 jajc. Hranili smo hren in šunko, naredili smo jo v testu, jajčka smo pobarvali s čebulo. Orehov nismo imeli, smo si pa naredili kokosovo potico. Znajdeš se s tistim, kar pač imaš," se posmeji.

Kratkočasenje na staromoden način

Največ informacij o razmerah v epidemiji so dobili od domačih. "Lovil nam je tudi italijanski radio in tam smo preverjali, ali so oni sploh še živi. Zjutraj smo brali tudi MMC-jev Iz minute v minuto, potem pa smo stvar potisnili na stran in o tem preostanek dneva nismo želeli več razmišljati," razloži.

Čas pa so si krajšali na sto in en način. "Televizije nismo gledali 30 dni. Le nekajkrat smo priredili filmski večer, sicer pa branje knjig, reševanje križank. Zvečer smo vrgli partijo kart, igrala se je kitara, veliko smo se pogovarjali. Špela je rada pekla, vedno ji je nekdo pomagal. Gor se greješ z lesom, treba je bilo poskrbeti tudi za drva. Veliko smo se sprehajali, če imaš s sabo dva psa, ti nikoli ni dolgčas. Iz snega smo naredili jadrnico, ko smo bili razočarani zaradi odpovedi Planice, smo v šali priredili svojo različico," našteva Markov.

Omenjeno parodijo slovenskega skakalnega praznika si lahko ogledate v spodnjem videu:

Svoje dneve in domislice so pogosto objavili tudi na družbenih omrežjih, njihove objave na družbenih omrežjih so navdušile številne, dobili so sledilce, ki jih prej niso niti poznali.

Foto: Facebook/Jan Viktor Markov
Foto: Facebook/Jan Viktor Markov

"Nismo se izpostavljali nevarnosti"

Naleteli so sicer tudi na kritike, češ da se vedejo neodgovorno. "Smo tudi smučali, ampak ne na nevarnih terenih. Nismo se izpostavljali nevarnosti. Ves čas smo imeli v glavi, da se nam nič ne sme zgoditi, da se nihče ne sme poškodovati. Ni bilo nikogar, ki bi nam lahko pomagal, in nismo želeli obremenjevati nobene reševalne službe. Previdni smo bili celo pri rezanju zelenjave, slab nož smo denimo takoj zavrgli, ko smo videli, da bi se lahko porezali z njim. V vseh teh tednih ni prišlo do nobene poškodbe, vsi smo bili ves čas zdravi," poudarja sogovornik.

Naklonjeno jim je bilo tudi vreme ‒ v vsem tem času so se kopali v soncu, enkrat pa jim je čez noč nasulo pol metra snega, kar je poskrbelo za zimsko kuliso z razglednice. Celotna izkušnja je bila za vse udeležence vsekakor nepozabna, vrnitev v čase, ko nismo vsega današnjega udobja jemali kot samoumevnega.

Znašli so se tudi brez vode

Na Voglu je vrtina, iz katere črpajo vodo, vsaka koča ima svoj zbiralnik, ki ga napolnijo. "In ko ga izprazniš, pač zmanjka vode, če ni nikogar, ki bi ti ga spet napolnil. Lastnik nas je ob začetku karantene opozoril, da bomo imeli vode le še za pet dni. Začeli smo varčevati z njo in s to zalogo zdržali še dva tedna, po 20 dneh pa smo nato topili sneg in ga prekuhavali s ščepcem sode," pojasni, kako so se znašli, ko iz pipe ni več tekla voda.

Perilo so prali tako, da so imeli pralno milo, zavreli so vodo in ga nato počasi v mešali v kotlu na dvorišču. "Popoldne si si vzel dve, tri ure, da si poskrbel za svojo 'žehto'," se smeji Jan Viktor Markov.

Vodo so dobivali s taljenjem snega. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov
Vodo so dobivali s taljenjem snega. Foto: Facebook/Jan Viktor Markov

V Ljubljano se je namesto 15. marca nazadnje vrnil 16. aprila. In tudi tisto, kar je videl tam, ga je navdušilo: "Ljudje so videli, da se da živeti tudi drugače. Ko sem se vrnil domov, sem bil presenečen, koliko ljudi je bilo zunaj, na sprehodu, s kolesom. Videli so, da se da čas preživljati v naravi, ne le po gostilnah in trgovinah," zaključuje.