Foto: Marija je z možem bivala v kabini z oknom. Nekateri te sreče niso imeli. Osebni arhiv
Foto: Marija je z možem bivala v kabini z oknom. Nekateri te sreče niso imeli. Osebni arhiv

Potujeta na ladji, ki velja za najboljšo potniško ladjo na Japonskem in jo oglašujejo kot dragulj na morju. Še sanja se jima ne, da bosta domov prispela več kot mesec dni pozneje, kot sta načrtovala.

Diamond Princess je najbolj razvpit primer okužb s koronavirusom na ladjah za križarjenje. Samo en potnik, 79-letni Hongkonžan, je bil dovolj, da se je okužba na ladji razširila, zaradi česar so japonske oblasti 4. februarja, ob desetih potrjenih primerih okužbe s covidom-19, za 2670 potnikov in 1100 članov posadke odredili karanteno. V naslednjih štirinajstih dneh je število okuženih bliskovito naraslo na 712, med njimi sta bila tudi Marija in njen mož. 19 okuženih ljudi je umrlo, ob tem pa so se postavila številna vprašanja, ali so japonske oblasti ravnale primerno ali ne.

V podkastu Kronika+ Informativnega programa Radia Slovenija neposredno s pričami opisujemo dogajanje na ladji, s predstavniki Ministrstva za zunanje zadeve preverjamo, kako je potekala repatriacija dveh Slovencev, ki sta ostala na Japonskem tudi po koncu karantene na ladji, dotaknili pa se bomo tudi etičnih in pravnih vprašanj, ki se zdaj postavljajo ob ravnanju japonskih oblasti. Primer Diamond Princess ostaja tudi vzorčni primer za epidemiološke analize in nadaljnja preučevanja.

Ujeti z virusom: Diamond princess - 1. Dolga pot domov
Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Končna destinacija na samem začetku

Jokohama, 4. februar 2020. Marija in njen mož se odpravita na večerjo. Štirinajstdnevno križarjenje je pri koncu, so na končni destinaciji in naslednji dan ju čaka pot domov. “Kovčke smo že pripravili in jih postavili na dogovorjeno mesto, ko pa smo se vrnili z večerje, so nam naročili, naj ostanemo v kabinah. Začudili smo se, saj so bili kovčki znova v sobah. Brez dodatnih pojasnil”, pove Marija. “Naslednji dan ob šestih zjutraj so nam sporočili, da ne smemo iz kabin, razdelili so nam termometre, s katerimi smo si sami izmerili temperaturo,” se spominja Marija. Karantena je stopila v veljavo, na ladjo je prišlo medicinsko osebje, ki je najprej pregledalo potnike z znaki bolezni. V kabinah so ostali dolge tri dni, šele četrti dan so jim dovolili za eno uro ven na palubo. Tudi v naslednjih dneh so bili lahko na palubi le eno uro na dan. “Želeli smo si iti domov, ko so nam rekli, da bomo v karanteni 14 dni, se nam je zdelo grozno. Vprašala sem se, kako bomo zdržali toliko časa.”

Na ladji je bilo šest Slovencev. Veleposlanica Republike Slovenije na Japonskem Ana Polak Petrič je bila o karanteni na ladji obveščena istega dne in je nemudoma navezala stik s potniki ter obvestila Ministrstvo za zunanje zadeve in druge pristojne. “Takoj sem se zavedela, da ne gre za neki preprost konzularni primer, da tu ne bo šlo za nekaj običajnega, kar bi pisalo v priročnikih,” pove Ana Polak Petrič. “Delovati je bilo treba zelo profesionalno, a hkrati po nekem občutku, kaj je prav. Vprašala sem se, kako bi se počutila, če bi bila zaprta štirinajst dni v kabini. Nekateri so bili celo brez oken. Jasno mi je bilo, da moramo z njimi vzdrževati stik in jim olajšati položaj.”

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Potnikom so zagotavljali stik s svojci in skrbeli za dotok uradnih – slovenskih in japonskih informacij, omogočili so jim tudi stik s slovensko psihoterapevtko. “Ves čas jim je bilo na voljo psihološko svetovanje,” pove Andrej Šter, vodja konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve. “Pozneje se je izkazalo, da je bilo to nekaj najboljšega, kar so jim lahko ponudili,” poudari.

Tudi Marija se strinja, da je bilo najpomembneje to, da so se lahko s kom pogovorili in da so lahko spremljali poročanje slovenskih medijev o dogajanju na ladji. O številu obolelih na ladji jih je večkrat na dan prek zvočnikov obveščal kapitan. “Ko se je število okuženih iz dneva v dan povečevalo, se je tudi nama zdelo, da sva lahko med okuženimi. Imela sva blage simptome prehlada, vendar sva jih pripisovala delovanju klimatskih naprav in povečanega stresa. Veliko sva se pogovarjala z drugimi slovenskimi potniki, med sabo smo se bodrili, da je treba zdržati. Na ladji je bilo zelo mirno, vladala je na trenutke smrtna tišina,” slikovito opisuje Marija. “Tudi na palubi je bilo čisto mirno, nikogar ni bilo nikjer, množica ljudi, ki je sicer na taki ladji stalnica, se je popolnoma porazgubila.” Enourni izhodi na palubo so bili urejeni izredno profesionalno, na delovanje ladijskega osebja tudi sicer nima nobenih pripomb.

“Najhuje je bilo zjutraj, ko si se zavedel, da ne moreš razpolagati s svojim časom, kot bi si želel. Midva sva imela vsaj okno, nekateri niso imeli te sreče. V prvem tednu sva imela okno obrnjeno proti kopnemu, kjer sva cele dneve opazovala rešilce in medicinsko osebje, nato pa so ladjo vendarle obrnili, tako da sva imela pogled na morje,” se še spominja Marija.

So japonske oblasti ravnale pravilno?

Postavljajo se številna vprašanja o etičnosti karantene, kakršno so zapovedale japonske oblasti. A razlogov za takšno odločitev je veliko, meni pulmolog Aleš Rozman, direktor klinike Golnik: “Skrb, da bi se okužba raznosila po svetu, če bi ljudi izkrcali, je bila velika. Očitno je bilo, da Japonska ni imela resursov, da bi za potnike z ladje uredili karanteno na kopnem.” In nadaljuje: “Potniki na krovu niso bili zaprti skupaj, bili so v svojih sobah, niso se družili med sabo in niso uporabljali skupnih prostorov, se pravi, da je bila vzpostavljena primerna karantena.” Rozman poudari tudi, da so obolele evakuirali z ladje in da je imelo ladijsko osebje dodatna usposabljanja o primernem ravnanju in uporabi zaščitne opreme, učilo jih je medicinsko osebje.

Strogo odmerjen čas za izhod na palubo. Foto: Osebni arhiv
Strogo odmerjen čas za izhod na palubo. Foto: Osebni arhiv

Da je bil japonski način uvedbe karantene neprimeren, pa meni pravnik Marko Pavliha, specialist za pomorsko pravo. Po njegovem mnenju je taka oblika karantene stvar preteklosti. Pavliha meni, da je izvirni greh osamitev kot taka, saj ni vredna človeka. “Gre za poseg v človekovo dostojanstvo, pravico do svobodnega gibanja.” Na vprašanje, kako bi ravnale slovenske oblasti, če bi se v slovenskem morju soočili s takim primerom, odgovarja, da je postopek jasen. Uprava za pomorstvo bi se na podlagi zdravstvenih razmer na ladji povezala s pristojnim organom, pri nas je to Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki bi nato koordiniral postopke. Obolele bi izkrcali in jim v bolnišnicah nudili primerno oskrbo. Kot dodaja, se po pomorskem pravu v primeru, da pristanišče nima opreme za prevzem ladij z okužbami (denimo s koronavirusom), ladja lahko napoti v najbližje primerno opremljeno pristanišče. Pri nas tega ni, torej bi ladjo najverjetneje napotili v Italijo ali na Hrvaško.

Infektologinja Tadeja Kotar se strinja, da bi bilo za potnike bolj humano poskrbeti na kopnem, saj je na večjem prostoru lažje organizirati karanteno. Po njenem mnenju je zdravstveno oskrbo na ladji veliko težje izvajati. A hkrati razume pomisleke japonskih oblasti: “Verjamem, da so bili Japonci prestrašeni, kam naj dajo vse te ljudi. Na Japonskem je bil takrat turizem še v polnem razmahu in gotovo bi imeli težave z nastanitvami tolikšnega števila ljudi.”

Marko Pavliha zato razmišlja o smiselnosti sklenitve mednarodne konvencije, ki bi urejala to področje, in namigne vladi, naj med predsedovanjem Svetu EU-ja to predlaga. “Potrebujemo globalno zdravstveno pravo,” poudarja Pavliha. Da se bomo morali vsi skupaj iz teh primerov nekaj naučiti, meni tudi infektologinja Tadeja Kotar. “Čez pet ali deset let bomo na potovanja gledali popolnoma drugače. Gotovo bomo spremenili svoje navade, bodo pa tudi ukrepi gotovo boljši in drugačni. Zdaj je glavna analiza, nato pa sledijo tudi spremembe protokolov, a čez deset let bomo gotovo vsi varnejši,” sklene.

Oskrbovanje ladje. Foto: Osebni arhiv
Oskrbovanje ladje. Foto: Osebni arhiv

Skoraj domov

Jokohama, 16. februar 2020. Marija z možem odšteva še zadnjih 48 ur do odprave karantene. Nato pa sledi šok. Na vrata kabine potrkajo japonski zdravniki in jima sporočijo, da so rezultati testiranj ‒ testirali so vse potnike – pokazali na njuno okužbo. Še isti dan je ponju prišlo zelo zaščiteno medicinsko osebje. Razkužili so vso njuno prtljago, nato pa so ju z avtobusom odpeljali na sedemurno pot v bolnišnico.

O pozitivnem testu je bilo takoj obveščeno tudi slovensko veleposlaništvo na Japonskem, ki je potnika povezalo tudi z zdravnico Tadejo Kotar. “Prvi klic je bil bolj spoznaven, nenavadno se je bilo pogovarjati z nekom tako daleč. A kmalu sta imela številna vprašanja: kaj že vemo o bolezni, kaj lahko pričakujeta, kako hudo lahko zbolita, kako ju bodo obravnavali Japonci. Iz počitniške brezskrbnosti sta se čez noč znašla v vzporednem vesolju,” položaj slikovito opiše Tadeja Kotar.

Na kliniki sta ostala osem dni, dokler izvidi niso pokazali, da nista več kužna. Po 24 dneh zaprtih prostorov sta se Marija in njen mož vendarle lahko odpravila proti domu in kar nekaj dni je trajalo, da sta se otresla misli na karanteno in se začela spominjati tudi križarjenja samega. “Križarjenje nama je še vedno všeč, ampak če se na ladji kar koli zgodi, si kar naenkrat ujetnik,” sklene Marija.