Vodič za popotnike brez okusa. Foto:
Vodič za popotnike brez okusa. Foto:
Hotel Lizzie Borden
Hišici verjetno nihče ne bi posvečal pretirane pozornosti, če se ne bi v njej rodila ena najbolj znanih (domnevnih) morilk vseh časov.
Muzej čarovništva v Salemu
V Salemu ti bojda na vsakem koraku povedo, da so se procesi proti čarovnicam začeli leta 1692.
Prizor iz snemanja oddaje Stranded

Gullible’s Travels (Popotovanja naivneža) je nekakšen popotniški dnevnik, ki spremlja nenavadne dogodivščine Casha Petersa, radijskega in televizijskega novinarja, ki neusmiljeno brije norce iz sebe, mest, ki jih obišče, in seveda iz tistih krajevnih znamenitosti, na katere tamkajšnji prebivalci gledajo s prav posebnim ponosom. Cash si namreč ni zadal lahke naloge: odločil se je obiskati najbolj bizarne in odbite muzeje, hotele in razstave, ki so si jih Američani kdaj izmislili.

Na poti, ki ga pelje od muzeja bodeče žice v Kansasu pa do kultnega Gracelanda, se Cash spotika ob umazanijo, trupla, kače, čarovnice, nune, Elvisa in/ali boga. Čtivo, ob katerem se boste nehali spraševati, kje Jerry Springer dobi goste za svojo oddajo.

Za lovce na duhove
Seveda se pisec ne more zadržati, da med svojim postankom v Bostonu ne bi prenočil v penzionu Lizzie Borden, ki je ime dobi po najbolj znani morilki v ameriški zgodovini. Vseeno pa ne izkoristi možnosti, da bi se nastanil prav v sobi, kjer naj bi Lizzie (ki je bila na sodišču oproščena) v 19. stoletju s sekiro pokončala svoje starše: ”Nenavadno, ampak ideja, da bi preživel osem ur v sobi, po kateri so bile nekoč raztresene okončine, me ni neizmerno navdušila. To grozljivo izkušnjo sem raje zamenjal za drugo: voden ogled mesta.”

Ponosni na svojo temno preteklost
Casha taki in podobni vojeristični primerki slabega okusa privlačijo kot veščo plamen: znajde se tudi v mestu Salem v zvezni državi Massachusetts, ki še danes slovi po svojih znanih javnih sojenjih čarovnicam v 17. stoletju. Radovedne bralce seveda tudi zgodovinsko poduči: “Ženske, ki so jih sumili čarovništva, so napadali v tolpah, pljuvali, obkladali z žaljivkami in včasih celo zvlekli z metel, na katerih so letele mimo. Ali pa so jih vsaj preusmerili na letališče Kennedy. To zabavno početje so prepovedali šele, ko so nekoč po pomoti za čarovnico zamenjali guvernerjevo ženo.”

Če iščete zanesljive geografske in zgodovinske podatke, se na to knjigo raje ne zanašajte. Opisi posameznih krajev grejo približno takole: “Boston Common je najstarejši park v Ameriki - njegovi začetki pravzaprav segajo celo v Stare čase.”

O okusih se ne gre prepirati
Glede na to, da posamezna poglavja nosijo naslove, kakršen je Starka, ki je imela na zadnji plati prilepljen stol, Popotovanj naivneža verjetno tudi ne morete uporabiti kot priročnik med pripravami na potovanje po ZDA. Razen, če boste posebej iskali pogrebni dom, ki ima v kleti igrišče za golf ali pa muzej, posvečen nogam. Petersovi komentarji so prežeti z nepopustljivim sarkazmom, kar pa zanj verjetno ni bil prevelik izziv - njegovi gostitelji so bili namreč v večini primerov izjemno ponosni na nenavadne muzeje, na čelu katerih stojijo. Knjiga je ponekod tako duhovita, da se ne boste le smejali na glas, ampak boste tudi nadlegovali okolico z glasnim branjem posameznih odlomkov.

Njegov humor je našel plodna tla
Cash Peters je po precejšnjem uspehu knjige, ki je izšla leta 2003, lani poleti dobil tudi lastno oddajo na televiziji Travel Channel. Ideja za dokumentarec Stranded With Cash Peters je precej preprosta: vsakič ga producenti “odvržejo” v drugem mestu, on pa se mora, brez denarja, prenočišča in hrane, nekako znajti in se zanašati predvsem na prijaznost tujcev.

RTV SLO/ A. J.