Hobije doživljava kot samoumevne. Od malih nog so bili del najinega sveta, brez njih pa si življenja sploh ne moreva predstavljati. V veliko pomoč nama bodo v marsikateri življenjski situaciji, kot na primer ob vpisu na fakulteto, pri iskanju službe in pri oblikovanju družine.
V najini objavi pa sva se želela osredotočiti na nek drug vidik hobijev - njihovo dostopnost otrokom po svetu. Če kot otrok nimaš dostopa do hobijev, kako ti bodo potem ti pomagali pri razvijanju v odraslo osebo? Skozi najine projekte - oba sva namreč Junior ambasadorja UNICEF-a - sva spoznala, da živiva v nekakšnem mehurčku, iz katerega se le redkokdaj ozreva. Takrat vidiva, da je v resnici le majhnemu odstotku mladih dana možnost razvijanja svojih sposobnosti in potencialov s pomočjo hobijev. Oba želiva pomagati in to spremeniti, saj se nama spodbujanje možnosti za učenje skozi vse življenje in vse starosti zdi eden izmed najpomembnejših ciljev trajnostnega razvoja. Zdi se nama nepravično, da nimamo vsi otroci na tem planetu enakih možnosti za razvoj - ne samo na osnovi formalnega, temveč tudi neformalnega izobraževanja.
Dora:
Sama sem se imela možnost v življenju veliko potovati. Z družino sem obiskala tako razvite kot manj razvite dele sveta. Letos sem na Šrilanki spoznala desetletno deklico. Ta se vsako jutro odpravi do morja, kjer plava z delfini. Njen oče se preživlja z nudenjem ogledov delfinov za turiste. Druženje z delfini ji zelo veliko pomeni, saj je to zanjo edino razvedrilo poleg šole. In za to je pripravljena storiti vse, kar je v njeni moči. Vsak dan vstane zgodaj zjutraj, kljub temu, da je včasih še zaspana. Nato gre v šolo.
Zdi se mi, da ni pravično, da otroci drugod po svetu nimajo izbire, kakšne hobije želijo obiskovati. Ni prav, da imajo nekateri otroci vse, kar si želijo, drugi pa skoraj nič. V nasprotju z deklico iz Šrilanke imam sama veliko možnosti, da razvijam svoje talente. Trenutno treniram športno gimnastiko, fagot, sem Junior amasadorka UNICEF-a … Veliko mi pomeni tudi, da sem imela pri izbiri hobijev proste roke in da mi ni nekdo samo zapovedal, ali bom sploh lahko obiskovala kakšen hobi, ali pa bom morala kot dekle pomagati pri domačih opravilih, ker mi drugega moja družina ne bi mogla omogočit. Te izbire deklica iz Šrilanke nima. Po šoli mora pomagati doma, v primeru, da pa ji slučajno ostane še kaj časa, se kdaj pa kdaj s svojimi prijateljicami pogovarja na plaži, zre v valove in razmišlja, kakšno bi bilo lahko njeno življenje nekje drugje na svetu.
Gašper:
Hobiji v mojem življenju ne predstavljajo zgolj bega od obveznosti ali osebnega razvoja in razširjanja znanj, ampak neštete možnosti gradnje mostov z ljudmi. Žal pa zadnje čase vse pogosteje ugotavljam, da takšnih možnosti nimamo vsi. Po svojih najboljših močeh poskušam temu problemu podati del svoje rešitve, a je to marsikdaj zelo težko - ne zato, ker bi mi primanjkovalo volje ali izkušenj, temveč zato, ker na nas mlade marsikdo gleda zviška. Res je, da na tem svetu nismo tako dolgo kot odrasli in da moramo marsikatere izkušnje še pridobiti - vendar mislim, da lahko tudi mi ogromno prispevamo k razvoju družbe.
Velik problem razvitega sveta je tudi to, da o problemih po svetu nismo dovolj informirani in ravno za to ne zmoremo pogledati izven svojih meja. Mladi se velikokrat ne zavedamo, kakšno srečo imamo, da imamo možnost imeti hobije, da imamo možnost šolanja, da imamo varno zavetje in družino. Tudi hobijev posledično ne cenimo tako, kot bi jih morali.
Rešitev, ki bo pripomogla k enakim možnostim za razvoj potencialov mladih, oba vidiva v večjem posvečanju in zavzemanju za boljšo prihodnost otrok - navsezadnje zastopamo prihodnost tega planeta in predstavljamo kar tretjino svetovne populacije. V rešitvi tega problema pa se skrivamo vsi, z roko v roki - tako odrasli kot otroci in mladi.
Dora, 16 let, Ljubljana, in Gašper, 16 let, Maribor
