Jeseni PJ čaka nemška turneja. V dobrih dveh mesecih jih čaka vsaj 16 koncertov. Če pa bo šlo vse po načrtih, pa bodo ponovili nemško turnejo verjetno še spomladi leta 2013. Po novem letu jih čaka več kot štiritedenska turneja po ZDA. Še prej pa jih čakajo gostovanja na Hrvaškem in Švedskem. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Jeseni PJ čaka nemška turneja. V dobrih dveh mesecih jih čaka vsaj 16 koncertov. Če pa bo šlo vse po načrtih, pa bodo ponovili nemško turnejo verjetno še spomladi leta 2013. Po novem letu jih čaka več kot štiritedenska turneja po ZDA. Še prej pa jih čakajo gostovanja na Hrvaškem in Švedskem. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile
Karlsson trdi zase, da je precej kaotičen človek, toda ko je treba, je on tisti, ki ima glavno besedo. Foto: Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile
A cappella in občasno tudi vrhunski džezovski inštrumentalisti so bili nekoč ključ repertoarja Perpetuum Jazzile, ki koncertira v različnih številčnih sestavih. Karlsson pa je v zbor vnesel nove elemente. Foto: Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile
S Kozlevčarjevo priredbo Totove skladbe "Africa" je zbor obnorel svet, saj si je posnetek na YouTubu v dobrem letu ogledalo več kot 13 milijonov ljudi. Po podobni poti pa je šla priredba dveh Avsenikovih skladb; "Avsenik Medley" ima že več kot pol milijona ogledov. Foto: Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile
S Perpetuumom Jazzile je Tomaž Kozlevčar prvič sodeloval leta 1999 kot glasbeni producent prve zgoščenke Ko boš prišla na Bled, leta 2001 pa se je zasedbi pridružil kot umetniški vodja, dirigent, aranžer in glasbeni producent. Februarja lani pa je dirigentsko palico v roko vzel Karlsson. Foto: Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile
Vokalno skupino trenutno sestavlja več kot 50 članov. Vaje so dvakrat tedensko. Vsak član pa mora biti pri vseh aktivnostih PJ-ja obvezno prisoten vsaj 75-odstotno. Foto: Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile v Križankah
Lani je skupino zaradi drugih obveznosti zapustil še Nino Kozlevčar. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile v Križankah
Karlsson je bil šestindvajset let član a cappella skupine The Real Group. Poučeval je na glavnih glasbenih akademijah v Skandinaviji in drugod ter izpeljal stotine projektnih delavnic za več vrhunskih vokalnih skupin po svetu. V letu 2008 je vodil organizacijo The Real A Cappella Festivala v švedskem Västeråsu. Zdaj pa vodi spletno šolo za vokalne skupine The Real Academy. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Perpetuum Jazzile v Križankah
Karlsson spodbuja k temu, da bi vsak vsaj enkrat stopil pred zbor in odpel solo del. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Eden najbolj priznanih strokovnjakov za vokalne zasedbe v popularni glasbi Šved Peder Karlsson je na mesto Tomaža Kozlevčarja stopil februarja lani, potem ko si je zbor že pridobil svetovno pozornost s skladbami, kot sta Africa in Avsenik Medley - nastali pod taktirko Kozlevčarja. "Z vsem spoštovanjem do Tomaža Kozlevčarja - mislim, da je velik pisec aranžmajev - toda jaz imam veliko več izkušenj s petjem v vokalnih skupinah. Prišel sem in začel delati to, kar znam najbolje. Zelo sem zadovoljen z delom, ki ga je naredil," je pojasnil Karlsson.

Perpetuum Jazzile se med drugim pred svojim vnovičnim pohodom po svetu vrača v Križanke, in sicer 29. maja.

Toda Šved ni le preprosto zaspal na lovorikah Kozlevčarja, ampak je v zbor prinesel nove prijeme. Med drugim si je prizadeval, da je zmanjšal število medleyjev, solističnih vložkov in skladb iz 80. let prejšnjega stoletja.

Več o tem in še več si lahko preberete spodaj.


Skoraj leto in pol že lahko spremljamo vaše prijeme v vokalni zasedbi Perpetuum Jazzile. Kako se Šved kosa s tako veliko skupino Slovencev?
PK:
(Smeh) Med Švedi in Slovenci vidim veliko podobnosti. Slovenci trdo delajo in si prizadevajo, da dosežejo želene cilje. Mogoče so Slovenci bolj čustveno odprti kot Švedi, ampak tudi jaz sem tak. Všeč mi je. V njihovi družbi se mi ni treba pretvarjati.

Za Švede mnogi trdijo, da so hladni in imajo radi red. Je to tisto, kar tudi sami vnašate v skupino?
PK:
Ja, malce reda in strukture. Drugače pa sem sam precej kaotična oseba. Del petja je tudi, da ne moreš imeti načrta za vse. Prideš v sobo in nekaj se bo zgodilo: moraš znati improvizirati. Če se trudiš preveč načrtovati, izgubiš tistega duha. Običajno gledam na vajo in na nastop z vidika, da je nekaj lahko načrtovano, nekaj pa ne.

Stopili ste v čevlje nekdanjega umetniškega vodje Tomaža Kozlevčarja. Kako težko je bilo zapolniti te čevlje? Vam je povzročalo kaj težav dejstvo, da z vokalno zasedbo niste od njenega začetka?
PK:
Z vsem spoštovanjem do Tomaža Kozlevčarja - mislim, da je velik pisec aranžmajev -toda jaz imam veliko več izkušenj s petjem v vokalnih skupinah. Prišel sem in začel delati to, kar znam najbolje. Zelo sem zadovoljen z delom, ki ga je opravil. V skladbe, ki jih PJ poje, je vložen trud množice. Brez njega se to ne bi zgodilo. Zanj imam samo lepe besede.

Ko ste pristopili k PJ, ste nadaljevali izvajanje Kozlevčarjevih aranžmajev. Kako pa je s tem zdaj?
PK:
Ko sem sam pristopil k delu z vokalno skupino, je bilo preveč venčkov, preveč skladb s solisti in preveč skladb iz 80. let prejšnjega stoletja. Najprej sem se lotil zmanjševanja venčkov in skladb iz 80. let. Prav tako sem dal več pevcem v zboru priložnost, da sami odpojejo solovložke, ker je med njimi veliko talentov. Povečal sem izmenjevanje med njimi, ker isto pesem lahko pojejo različni ljudje. Predlagal sem oz. moja žena je predlagala, da zapojejo pesem Lady Gage (smeh). Potrebujejo namreč nekaj sodobnega. To so mladi ljudje. Ne glede na to, koliko nam je všeč glasba iz 80. let. Ena dobra stvar pesmi iz 80. let so njihove harmonije, ki jih same pripeljejo do tovrstnih skupin. Toda živijo v letu 2012.

Združevanje sodobne glasbe in mladosti v skupini - je to ključ, ki bi lahko popeljal PJ še dlje čez meje?
PK:
Mogoče. Toda zelo težko je misliti na ta način. Sem kot majhen fant v trgovini s slaščicami. Imam 50 pevcev in z njimi lahko počnem raznovrstne stvari. Sem bolj glasbenik kot poslovnež. Poleg tega pa imajo ljudi, ki razmišljajo o trženju in strategiji, jaz pa tega ne počnem. To morate početi z občutkom. Pri PJ je nemogoče, da bi jim dali pesem, ki je ne ljubijo. To se ne bo zgodilo. Mi pojemo pesmi, ki jih imamo radi, in upamo, da jih bodo vzljubili tudi poslušalci.

Za pesem Lady Gage ste dejali, da vam je pri izbiri pomagala vaša žena. Kako pa drugače izbirate, katerih skladb se boste lotili?
PK:
To je bilo nekaj, s čimer smo se kar nekaj časa ukvarjali v skupini. Spodbujal sem jih, da sami pridejo na plano z idejami. In tudi najdejo načine, kako izbirati med idejami. Imam spletno stran, ki se imenuje The Real Group Academy. Prek te strani se lahko včlanite v virtualno učilnico, in to kar precej uporabljamo. Sam posnamem videe, v katerih dajem navodila članom skupine, dobijo mnenja itd. Imamo forume, kjer lahko predlagajo skladbe in naložijo mp3-skladbe ali posnetke z You Tuba, na podlagi katerih imamo pozneje debate. To je zelo dober način kolektivne razprave. Ni mi všeč, če se vse vrti le okoli mojih idej. Moja služba je, da pomagam tem ljudem pri uresničevanjem njihovih vizij.

Je PJ zdaj demokracija ali kako deluje?
PK:
(Tišina). Ja, bolj je demokracija. Ampak je velika skupina. Na neki točki se moram odločiti in imeti zadnjo besedo. Konec koncev sem umetniški vodja. In mislim, da spoštujejo moje odločitve. Odnos, ki ga imamo, temelji na spoštovanju, in ne avtoriteti. Avtoriteto imam zato, ker nekaj vem. Ne zato, ker imam velike mišice.

Leta in leta ste delovali v vokalni zasedbi The Real Group. Katere elemente iz preteklega dela ste vnesli v PJ?
PK:
Z The Real Group smo začeli leta 1994, ko sem bil star 20 let. Člani smo bili študentje na Univerzi v Stockholmu. Takrat jih je bilo zelo malo, ki bi nas lahko učili ritmične glasbe. Zato smo se morali sami veliko naučiti. Ves čas nastopanja pa smo tudi sami učili. The Real Group je sestavil koncept, kako učiti ritmično glasbo pevce in zbore. To znanje sem prinesel v PJ in sebe (smeh). Sem skladatelj, aranžer, pevec, kitarist - imam precej široko perspektivo v glasbi, kar je nenavadno za pevca. V zbor sem prinesel veliko različnih izkušenj. In kot so me naučile moje izkušnje, je to potrebno, ko imaš takšno skupino, ker ... Kaj pravzaprav smo? Smo popskupina? Rockskupina? Zbor? Smo vse in nič od tega.

Koliko časa ste sami do zdaj preživeli z vsakim posameznikom v skupini? Kako dobro jih poznate?
PK:
Prva stvar, ki sem jo naredil, ko sem prišel, je bila, da sem se naučil vsa njihova imena.

Koliko časa vam je to vzelo?
PK:
Nekaj tednov. Ampak sem zelo dober v tem. Nekoč sem delal kot nadomestni učitelj v vrtcu, zato sem se moral hitro učiti imena otrok. Ta sposobnost mi je ostala. PJ so moji otroci (smeh). Potem pa sem kar precej časa namenil temu, da sem dognal njihovo kulturno zaledje, s kakšnimi težavami se spoprijemajo. Namreč v skupini, kot je PJ, nastajajo konflikti in moramo se naučiti, kako biti odprti. Lahko me kadar koli pokličejo, pošljejo elektronsko sporočilo - ampak me ne.

Omenili ste, da si želite, da bi več pevcev imelo svoje solistične vložke. Je torej načrt, da bi vsi pevci stopili pred "zbor"?
PK:
Skoraj že imamo tako situacijo. Kadar koli pevec stopi pred skupino, postane njen ambasador. 25 jih to zdaj počne na koncertu.

Ko je bil v skupini še Nino in je pel večino solističnih vložkov, je bil to zanj dodatni pritisk?
PK:
Mogoče. Ampak Nino je naravni pevec. Toliko različnih slogov lahko poje. Toda ko sem prišel v skupino, sem zmanjšal število solističnih vložkov. To je bila le stvar okusa. Rad ga imam in njegovo petje. Toda sam sem iskal ravnotežje. PJ je zbor, in ne solist. Tudi če bi imeli soliste, bi v trenutku, ko bi nekoga bolj izpostavili, izgubili ravnovesje v zboru. Postali bi solisti z zborom v ozadju. Ampak izvajalec je zbor.

Pevci vadijo dvakrat tedensko. Kako težko je držati tak ritem? Vemo, da je to amaterska vokalna skupina in da ne govorimo o poklicnih pevcih. Kaj je najbolj pomembno za pevca: motivacija ali kaj drugega?
PK:
Moramo se zavedati, da je PJ zelo nenavadna skupina. Imajo profesionalno obveznost do koncertov, ki jih prirejajo. Morajo nastopati na profesionalni ravni. Po drugi strani pa imajo vsi službe. Torej gre za iskanje ravnovesja. Za prihodnost PJ-ja je najpomembneje, da ne pozabimo na korenine. Nikoli ne smemo pozabiti, da smo slovenska skupina -Slovenija bo za nas vedno najpomembnejša država - in da ohranimo prijateljstva in tega ne žrtvujejo za kariero. Kar mislim, da ne bi bilo dobro. Mogoče se bodo stvari razvile v to smer, da bomo postali veliki v Nemčiji in ZDA. Potem pa bodo lahko več časa posvetili PJ-ju in pustili svoje službe. Nikoli ne vemo. To je velika skupina. Meja je nebo. Vse je mogoče, ampak vse moramo početi z obema nogama na tleh. Mislim, da to počnejo.