Po dobrem dnevu v press centru evrovizijske arene tudi sam več ne šteješ, koliko kufeta si že zlil vase. Baje že prav čukasto gledam, pripomne Mikka. Je novinarski kolega z osrednega finskega dnevnika , ki kot vsi ostali časopisi izdatno poročajo o Eurosongu.

S Kati, še eno novinarko, me odvlečeta do obale Töölönlahtija, prelepega predela Helsinkov s starimi lesenimi vilami, da se malo prezračimo. Nismo imeli kaj dosti od svežega zraka, Mikka nas takoj potegne nazaj v evrovizijsko debato, naravnost v polfinale.

"Kdo bo letos prišel v finale, kaj pravita?"

"Kar se mene tiče – Andora bi si zaslužila," rečem. "Morda tudi Bolgarija, čeprav mi sprva ni bila preveč všeč."

"Vampirska zgodba iz Švice tudi, nujno" pripomne Mikka. "Ampak, Andora, no ja..."

Dežela, ki jo dosežeš samo po ovinkasti cesti iz Barcelone, je bila ustanovljena leta 1278 in danes slovi predvsem po smučarskih pistah in nizkih davkih. Leta 2004 je prvič sodelovala na Eurosongu in do danes ni prišla v finale. Letos jo predstavlja skupina Anonymus s pesmijo "Salvem el món".

"Kolidž pop!" zaničljivo pripomne Mika.

"Bah, brittpop za reveže," reče Kati.

A zadeva gre v uho že ob prvem poslušanju. Simpatični mulci, ki lepo razgrajajo. Tako nekako kot Brainstorm pred sedmimi leti v Stockholmu – pridobivati točke z neposredno mladostnostjo.

Ostali naši finalisti: Slovenija, nujno. Makedonija. Izrael. In Švica?

"Samo, če se bo D.J. Bobo odločil, da bo v četrtek nosil masko," reče Mikka. "Sicer se ga bodo ustrašili vsi mali otroci."

Zvečer se javimo v oddajo Spet doma. Smo bili kratki, kar se da. Čuvamo Alenko, da se nam ne prehladi. (se nadaljuje)

Mojca Mavec