Hamo & Tribute 2 Love na novem albumu iščejo poti iz klasičnega bluza. Vsebujejo manj soula in so bolj osebne, kar so že predstavili tudi z najavnim singlom Pol. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Hamo & Tribute 2 Love na novem albumu iščejo poti iz klasičnega bluza. Vsebujejo manj soula in so bolj osebne, kar so že predstavili tudi z najavnim singlom Pol. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Zasedba je znova postala petčlanska, saj jo je (začasno) zapustil Matej Mršnik. Spremembe pa so prišle tudi na klaviaturah, kjer se jim je pridružil Denis Horvat. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Poleg Hama tako jedro še naprej sestavljajo Martin Janežič - Buco (bobni, tolkala), Uroš Primožič - Spretan (kitara) in Uroš Škerl Kramberger (baskitara). Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Pri ustvarjanju novega albuma so člani skupine iskali način, kako postaviti bluz v ta čas in prostor. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Tudi na tem albumu se Hamo ukvarja z vprašanji ljubezni. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
LP so delali po principu "do it yourself". Album so posneli in zmiksali na prostoru za vaje, tam so narisali tudi naslovnice. Izdali so ga brez založbe, kar jih je spodbudilo še k večjemu vložku v ustvarjanje. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Precejšen pečat pri novem zvoku je pustil Horvat na hammondu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Album Pol člani zasedbe zdaj predstavljajo po slovenskih klubih. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Album vsebuje osem skladb. Med njimi so Urbana, Rabm tebe, Nazaj, Sva bla čist haj, Pol, Gospa Magister, Fešn in Greva še mal dlje. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Hamo je 'frontman' rockovske zasedbe Babewatch, ki sta jo ustanovila z bratom Miho. Pozneje je deloval kot kitarist v bluzovski zasedbi Mojo Hand, kar je bil le še korak do Hamo & Tribute 2 love, kjer še vedno nastopa kot prvi glas in kitara. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Uroš Škerl Kramberger - Hipi je začel v skupini Rože, ki je v letih 1994-1996 veljala za nosilko alternativnega vala slovenskega grungea. Pozneje je z nekdanjimi člani Pankrtov dve leti igral v spremljevalni skupini Petra Lovšina, nato se je priključil popskupini Flirt. Istočasno je bil vpoklican v nekoč najobetavnejši slovenski pankovski bend Tito’n’ekšn, ki je obenem z Racijo skrbel za ohranjanje panka in - specifično - hard core izročila. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Denis Horvat sodeluje in je sodeloval z najrazličnejšimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, kot so Gwen Huges, Miles Griffith, Rok Trkaj, Gal Gjurin, Jadranka Juras, Jan Plestenjak, Nuša Derenda … Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Uroš Primožič - Spretan je pred ustanovitvijo T2L sodeloval v skupinah Necroscopy in Babewatch. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Martin Janežič - Buco je v devetdesetih ustanovil rokenrol skupino Sausages, ki je še danes njegova bazna postaja. Kot tolkalist deluje v več zasedbah, med drugim v spremljevalnem ansamblu pevke Neishe, Big Foot Mama … in Siddharte. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Z željo, da se približajo občinstvu, so pred dnevi izdali LP v omejeni nakladi. Sto plošč, ki so jih razdelili med oboževalce, je bilo unikatnih, saj so jih člani zasedbe poslikali sami. Tudi najbolj izpostavljeni član skupine - Matevž Šalehar - Hamo - je poslušanje prek CD-predvajalnika že nekaj let nazaj zamenjal za vinilne plošče. In zadnji, ki sta se mu vtisnili v spomin, nosita pečat Jacka Whita in The Black Keys.

Album Pol je tako album za ljudi. "Zdaj deliva si bluz," v skladbi Fešn z raskavim glasom prepeva Hamo. Kot avtor besedil se tudi tokrat še naprej ukvarja z ljubeznijo - toda z drugega vidika.

"Če je bila prejšnji album Dve, ko sem trdil, da mora za ljubezen obstajati dvojina, sem zdaj ugotovil, da v nekem razmerju lahko dam samo pol ljubezni, pol pa jo mora za celoto prispevati nekdo drug," je dejal za MMC pevec in kitarist.

O albumu, stanju na slovenskem glasbenem prizorišču in kdaj zares skupina uspe, si lahko preberete v pogovoru s Hamom spodaj.


Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste dejali, da bo naslednja plošča morda malo bolj v prid slovenščini. "Ker sem se zlomil pod pritiskom," ste še dodali. Koliko ste se v resnici zlomili pod pritiskom, glede na to, da je cel album v slovenščini?
Najprej sem se zlomil pod pritiskom – že na prejšnjem albumu so tri skladbe v slovenskem jeziku -, nato pa smo ugotovili, da lahko delamo svojo glasbo v povezavi s slovenskimi besedili. Prepričanje, da bluzrock ne zveni dobro v slovenščini, smo pod pritiskom ovrgli. Našli smo slovenski zvok, ki nas več ne moti in omejuje.

Kdo je pritiskal na vas?
Pritisk je prihajal zagotovo od radijskih postaj. Te niso zainteresirane za slovensko glasbo toliko, kot bi si želeli. Glasbeni uredniki niso bili navdušeni nad "sukanjem" naših angleških pesmic. Če poješ v slovenščini, pa se zliješ v skupino angleško govorečih glasbenikov. Mogoče pritisk ni pravi izraz. Postali smo oportunisti in začeli delati v slovenščini. Upamo, da nas bo kdo slišal.

Na novem albumu je zbranih osem skladb, vse so zelo neposredne, kar se tiče besedil, ampak še vedno lahko tisti, ki išče, najde dvojnost v pomenu. Torej obstaja, čeprav za dosego tega ne uporabljate metafor. Zakaj?
Koncept se vrti okoli besede pol. Precej sem se ukvarjal z ljubeznijo in poskušal sem najti obe njeni strani. Če je bila prejšnji album Dve, ko sem trdil, da mora za ljubezen obstajati dvojina, sem zdaj ugotovil, da v nekem razmerju lahko dam samo pol ljubezni, pol pa jo mora za celoto prispevati nekdo drug. Album je preplet polovičk, ki se – vsaj tako upam – združijo v celoto. Besedila na albumu so zelo osebna: opisujejo spoznavanja v ljubezni, ki jih doživljam.

Omenili ste bluzrock v slovenščini. Kaj je to? Kakšna je njegova definicija?
Tudi sam ne bi vedel (smeh). Bistveno lažje je predalčkati druge kot sebe. V Sloveniji smo iznašli že toliko podžanrov, da se še sami ne znajdemo več v njih. 'Mainstreama' ni – vsaj ne v pop- in rocksegmentu glasbe. Postali smo otoček sredi harmonike. In potem smo še ta otoček razkosali na prafaktorje.

Lahko bi rekli, da smo mi bluzrock v slovenščini. V bluzu so korenine, iz katerih črpamo našo glasbo. Na prejšnjem albumu smo iskali ameriški zvok, zato smo tudi peli v angleščini. Pri ustvarjanju novega albuma pa smo si rekli, da pustimo pri miru te bluzovske korenine s tremi akordi. Bolj smo želeli, da mu damo slovensko zgodbo – bluzovsko pripovedovanje. Urbana je recimo zgodba, kako izgubiš urbano in moraš peš naprej.

Če vzameva za izhodišče vaše besede, da je slovenski pop in rock popolnoma razpredalčkan, koliko težje je potem za skupino, kot je vaša, da doseže svoje poslušalce?
Smo v času, ko je težko, da kakšni skupini sploh uspe, ker so popolnoma drugi časi, kot so bili leta 90. Ampak nočem, da zveni kot jamranje. Časi so drugačni. Za mlajše skupine so pogoji težji, za nas niti ne, ker smo toliko prepoznavni, da se kdo še zdrzne in nas celo kaj vprašajo. Mladi delajo zelo dobro glasbo, pa se nihče ne zdrzne. Za mularijo so težki časi. Nič jim ne zavidam.

Drugače pa mislim, da poslušalci niso žanrsko omejeni. Če si priden in verjameš v to, kar delaš – kolikor se to patetično sliši – mora glasba priti do poslušalcev. Uspeh je odvisen od tebe. Mi gremo na teren in igramo. Že deset let dosegamo dobre rezultate. Nimamo praznih klubov, ljudje odhajajo s koncertov z nasmeški … In na koncertih se ne postavljajo ta vprašanja. V medijih se bolj ukvarjamo z žanri. A pri nas ni niti dobre kritike. Ni nikogar, ki bi vzel v roke naš album in rekel, da to ni bluzrock. Super bi bilo, če bi kdo obstajal.

Kako to, da ste pustili več prostora za zvok hammonda?
V času od zadnjega albuma se je zamenjal klaviaturist. Nismo pustili več prostora, ampak Jani je šel v pokoj, prišel je Denis Horvat – strašen klaviaturist. Tudi Jani je bil, ampak imel je drugo vlogo. Tudi nov album sem si zamislil bolj psihedeličen na trenutke in tu je hammond odlična vez med psihedelijo in bluzom. Mogoče smo ga na prvem albumu premalo izkoristili, ko smo želeli narediti preveč kitarski zvok. Z leti se učiš.

Koliko se pri tem pozna odsotnost Mateja Mršnika?
Tudi na prejšnjem albumu sem bil sam kitarist. Poleg mene še Spretan. Z Mršnikom smo me želeli malo razbremeniti, ampak mislim, da se bo še vrnil. Mogoče sem tudi sam zmanjšal ta kitarski ego in pustil nekomu, da še kaj zaigra.

Ko zmanjšaš kitarski ego, koliko pride bolj do izraza vokal?
Imam veliko egov (smeh). To je križ 'frontmana'. Če si kitarist in pevec s kitaro počakaš, da nehaš peti (smeh). To mogoče ni najbolje. Poleg tega sem še avtor in imam v glavi ves čas neki zvok, katerega poznaš samo sam in ne pustiš poleg preostalih članov skupine. Na drugem albumu sem se nekaj naučil in upam, da se zdaj že pozna. Mogoče pa na četrtem ne bom niti več pel.

Koliko so preostali člani prisostvovali pri ustvarjanju albuma?
Avtor sem bolj ali manj sam. Denis je prispeval precejšen delež. Res je, da je bil proces ustvarjanja tega albuma drugačen kot pri drugem. Pri drugem smo preigrali skladbe in posneli, tu pa smo jih naredili in zdaj jih moramo preigrati. Z Denisom sva najprej posnela celoten album v demorazličici in jo poskusila čim bolj aranžirati, nato pa smo se dobili s preostalimi člani. Seveda so ves čas spremljali to ustvarjanje in vplivali nanj na vajah. Album je šel čez štiri poslušanja, preden smo dobili končni izdelek. Vzeli smo si kar nekaj časa in ob tem smo sledili določenemu zvoku, kar ni bilo mogoče pri prejšnjem albumu, saj so se na njem znašle skladbe, ki so bile stare od dva meseca do osem let.

Vmes je umrl Joe Cocker. Koliko ste se z novim albumom ločili od posnemanja njegovega načina petja?
Nikoli ga nisem posnemal. Ko smo še z Babewatch igrali nekaj njegovih skladb, sem ugotovil, kako on poje. Že po naravi sem bolj hripav in čeprav sem njegov velik oboževalec, se ne čutim, da bi ga posnemal. Zagotovo sem kaj podzavestno pobral od njega, ampak obstaja ogromno hripavih pevcev, ki sem jim mogoče še bolj podoben kot Cockerju. On je tipičen soulovski glas, sam pa sem bolj v bluzu in južnjaškem rocku. Prej sem podoben Bruceu Springsteenu, če že komu. Ampak z leti sem vedno bližje svoji pevski identiteti. Zdi se mi, da lahko že odpojem nekaj s prve in bom bolj zadovoljen s svojim podpisom.

Koliko je na tem albumu pomagal brat? Na zadnjem je odigral kitaro pri eni izmed skladb ...
On je po navadi prvo uho. Vedno sliši skladbo in njegov cinizem velikokrat vzbudi mojo samokritiko, pa grem še kaj popravit. Hvaležen sem mu za vse nasvete, ki se začnejo v maniri starejšega brata vedno z besedami: "Veš, kaj bi ti moral …" Malo bedi nad mojimi kitarami, ker je kitarist, in če se mi zatakne, je on prvi, ki ga pokličem.

Kaj združuje Hamo & Tribute 2 Love? Konec koncev imate vsi svoje službe, je to hobi ali vas povezuje težnja, da skupina res uspe?
Mislim, da nam je že res uspelo. Velikokrat smo se pogovarjali o logiki: "Potem pa nam bo uspelo." To se svaljka že deset let po prostoru za vaje. Ampak kdaj ti res uspe? Kaj potrebuješ? Album. Imamo. Poln koncert. Imamo. Ko greš čez seznam, naredimo povsod kljukice. Teoretično nam je že uspelo. Če se primerjamo z Rolling Stones in Siddharto nam še ni. Zame skupina ni več hobi. Vsaj od pet do šest ur sem z glavo pri skupini ali s kitaro v roki. Tudi drugi precej pridno sledijo temu tempu. Seveda je po drugi strani hobi, toda mogoče obstaja načrt, da bomo enkrat počeli samo to. Čeprav bo treba mogoče kam emigrirati. Je mogoče.

Kam po izdaji albuma?
Album sploh ni izšel. Petega marca so skladbe izšle samo na vinilnih ploščah. Sto primerkov je bilo ročno narejenih: poslikal sem jih sam. Tu je skritih teh pet ur, ki jih posvečam skupini na dan (smeh). Album pa bo daljši, kot je vinilka – ta je malo omejena s časom predvajanja. Pričakujem, da bo album izšel jeseni, do takrat pa imamo ves čas koncerte. Z izdajo vinilne plošče smo hoteli narediti nekaj za ožjo bazo oboževalcev, ki nam sledijo povsod.

Zakaj vinilka? Konec koncev je na njej manj skladb, zahteva več koncentracije poslušalcev …
Tako je, zahteva večjo pozornost. Rad bi posedel ljudi, da poslušajo. Ne zato, ker je tako dobro, ampak tako je treba ravnati z glasbo. Sam že nekaj let, morda pet, šest let, poslušam glasbo na vinilkah. Nimam več predvajalnika za CD-je, saj sem opazil, da sem sam nehal pozorno poslušati glasbo. Vinilna plošča zahteva od poslušalca pozornost. In lažje se poslika naslovnico (smeh). Platno je večje.

Kakšna pa je zgodba za vašim ustvarjanjem naslovnice?
Nimam nobenih slikarskih ambicij. Ideja se je porodila septembra, da naredimo nekaj za oboževalce. Hoteli smo najeti nekoga, da nam naslika sto različnih naslovnic. Potem smo razmišljali, da bi s tem nekoga drugega prodali. Hoteli smo narediti nekaj sami brez posrednikov. In potem sem narisal. To je ta demokracija v skupini (smeh). V njih je pol leta mojega dela, če izpustimo čas, ki je bil vložen v glasbo – tega je še več. S poslikavo smo dodali glasbi emocionalna vrednost.

Še ena stvar, ki se je morava dotakniti …
Kvote?

Ne. Že v zadnjem intervjuju ste dejali, da niste politik. Se je morda to kaj spremenilo? Vztrajate pri tem?
Vztrajam.

Torej nadaljujeva: kaj prinese ponavljanje besed oz. verzov?
Mislim, da je ponavljanje v vsakem primeru – tudi muzikalnem – poudarek ritma. Z njo želiš preusmeriti glasbo v primarno obračanje vzorca, na katero lahko pozneje plešeš oz. noriš. Po navadi je moje ponavljanje prisotno, da vzpostavim 'groove'. Repeticija je najboljše orožje, da ustvariš žur. V smislu nastopov.

Je to album za žur, ko ga preneseš na oder? Ima zametke?
Mi se za inštrumenti zelo znorimo, ko jo zaigramo. Toliko lahko rečem za zdaj. Material se mi zdi primeren za nastope v živo. Vsi smo se trudili, da to emocijo prenesemo na album. Recimo, da je to ena izmed naših odlik: dobro igranje v živo, tako da premaknemo poslušalca, ne glede na to, kateri žanr poslušajo. Morda tega nismo tako dobro naredili na prejšnjem albumu. Hotel sem narediti 'live' album, ampak se mi zdi, da mi je tokrat bolj uspelo.