zalagasper sta slabo leto po zmagi na Emi zaokrožila svoje dozdajšnje ustvarjanje in izdala album 4, na katerem sta zbrala vse zdajšnje skladbe, ki sta jih že predstavila in jima dodala nove – med njimi so v ospredju tiste, ki jih Zala odpoje v angleškem jeziku. Foto: Lana Špiler
zalagasper sta slabo leto po zmagi na Emi zaokrožila svoje dozdajšnje ustvarjanje in izdala album 4, na katerem sta zbrala vse zdajšnje skladbe, ki sta jih že predstavila in jima dodala nove – med njimi so v ospredju tiste, ki jih Zala odpoje v angleškem jeziku. Foto: Lana Špiler

1. februarja 2018 sta precej zadržano, morda kar bojazljivo pristopila k intervjuju, ki ju je čakal pred njunim nastopom na festivalu MENT. Po nekajminutnem iskanju pravega prostora v zatemnjeni stari Elektrarni sta se zadovoljila z mizo na vhodu, kjer sta v manj kot desetih minutah izčrpala vsa pripravljena vprašanja.

Vabljeni k spremljanju posebne oddaje Ema pred Emo nocoj ob 20.00 1. programu Televizije Slovenija.
Jutri pa vas vabimo na naš portal, kjer bo vzporedno s prenosom Eme ob 20.00 potekal alternativni prenos na spletu s komentatorji.

Zala Kralj in Gašper Šantl: So Valovi pop? Zdaj so.

16. februarja 2019 sta precej zadržano, morda kar bojazljivo hodila po hodnikih Televizije Slovenija in zvedavo opazovala svet, ki se jima je odprl ob prvem nastopu na Emi. Popolnoma nova izkušnja jima je prinesla nepričakovano zmago in takrat se je šele dobro začela ne zgolj njuna evrovizijska zgodba, ampak tudi zgodba preživetja v zasebnem in glasbenem svetu.

Zala Kralj in Gašper Šantl po zmagi na Emi: Pred nama je en res ogromen izziv

18. februarja 2020 sta precej bolj sproščeno, morda kar razigrano pristopila k novemu intervjuju. "Lahko spremenimo sistem in mi dovoliš, da tokrat jaz sprašujem tebe," je na začetku našega novega srečanja vprašal Šantl. Prejel je odgovor, da bi to željo moral izraziti prej, preden so nastala spodnja vprašanja, na katera sta odgovarjala skupaj z Zalo le nekaj dni pred njunim koncertom v Kinu Šiška, 27. februarja, s katerim bosta pospremila izid njunega prvega samostojnega albuma 4.

Pogovor si lahko preberete spodaj.


"Ljudje ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake, zato so drug od drugega bolj oddaljeni kot zvezde." To je citat iz Malega princa, po katerem rada sežeta sama. Če pogledamo vajin primer – kakšno je razmerje med strastmi in napakami? Bi lahko rekla, da se iz napak zgodi nekaj lepega?
ZK: (Smeh) Gašper, lahko ti prevzameš?
GŠ: Mislim, da je pri naju razmerje vzajemno in tega ne bi niti spremenil. Tudi med najinim ustvarjanjem velikokrat v procesu produkcije kliknem kaj narobe in tisto "napako" velikokrat tudi uporabim, ker mi postane zelo všeč. Podobno je pri besedilih.

Če pogledamo eno leto nazaj: Kako prehitro sta prišli Ema in Evrovizija? Če pogledamo, koliko skladb sta imela pripravljenih za nadaljnje nastope?
ZK: Ema in Evrovizija sta prišli v najinem primeru čisto prehitro, ker nisva bila pripravljena na sam šov. Imela sva pripravljeni dve skladbi, ki sva ju hotela izdati na drugačen način, ampak z vidika glasbe ni bilo prehitro, ker si rada vzameva čas, da so skladbe na koncu popolne. In tudi imava rada, da ena skladba doživi svoj trenutek in šele nato izdava naslednjo.
GŠ: Ne glede na to, kdaj bi doživela to izkušnjo, ne bi bilo prehitro. Nisva v krogu ljudi, pri katerih bi se lahko izobrazila, kaj se dogaja na Emi. Še vedno se mi zdijo te informacije relativno zaprte narave – najverjetneje zaradi tekmovalnih razlogov znotraj glasbene scene. Prehitro ne bi bilo, če bi šla čez pet ali deset let. Je pa zame glavna ugotovitev, da ta "instant šovbiznis", kar Evrovizija absolutno je, ni zame. Nimam želje delati v tem tempu, ker sta lahko posledici samo dve: ali izgoriš popolnoma prehitro ali pa kakovost upade. Ni niti več zabavno ustvarjati pod takšnimi pritiski.

Ko doživiš takšen val pozornosti, kako je, ko se vrneš v Slovenijo? Pričakala vaju je enaka klubska infrastruktura kot pred odhodom. Lahko rečemo, da večja navzočnost na radijskih postajah. Kaj je bilo vama pomembno: da dobita možnost za še več nastopov? Da so vajine skladbe bolj predvajane?
ZK: Ko sva prišla domov z Evrovizije, sva se želela vrniti k bistvu in naprej ustvarjati. To nama je uspelo šele septembra, ko sva izpolnila vse medijske in koncertne obveznosti. Takrat se nama je zdelo, da sva že povsod, in sva se hotela samo malo umakniti. Skriti. Hotela sva se vrniti v svoje zavetje ustvarjanja.
GŠ: Tudi v naših zasebnih življenjih velja, da ljudem moramo dati čas, da nas začnejo pogrešati. Podobna logika je bila takrat aplikativna za najino kariero. Verjamem, da so naju po prihodu z Evrovizije imeli vsi dovolj. Tudi, ko sam poslušam najino skladbo dva meseca, jo imam na koncu dovolj. Po Evroviziji sva si želela počitka in takrat bi morala še bolj trdno vztrajati pri tem. Morala bi spakirati, se odpeljati na morje in za dva meseca izklopiti telefona.

Kje se je poznala največja sprememba?
ZK: Zame je bilo to, da prvič nisem šla poleti na morje. Imela sva še veliko medijskih obveznosti, snemala sva videospot … Na glasbo sva začela gledati bolj na delo kot na užitek, kar se je dogajalo nasploh v celotnem obdobju Eme in Evrovizije. Mogoče takrat še najbolj, ker se je zgodil konkretni kontrast med vsemi mojimi poletji do tedaj. Sva pa tudi opazila, da so naju ljudje ves čas prepoznavali na ulici. To je bilo malo hecno.
GŠ: V vsakdanjiku se je res spremenilo to, da je odhod v trgovino ali na banko prinesel pritisk, da te bodo ljudje prepoznali in se hoteli fotografirati s tabo.

V Sloveniji?
GŠ: Dobesedno sva na banki naredila že veliko sebkov. Ampak zgodila se je tudi ena lepših sprememb: če sva se morala leta 2017, ko sva izdala svoj prvi singel Valovi, truditi, da je najina pesem dobila neko določeno pozornost in se širila med občinstvo, se zdaj lahko bolj posvetiva ustvarjanju glasbe in manj z vprašanjem, ali bo najino delo tudi slišano. To je super za glasbenika, saj se potem lažje osredotočiš na samo bistvo ustvarjanja.

Zala Kralj se je najprej v glasbeni šoli učila igranja na violino, nato pa je vzela v roke kitaro in se jo naučila igrati sama. Šantl se je trikov produkcije učil zunaj šolskega sistema – v studiih, na spletu in pri sodelavcih. Kljub mladosti se lahko pohvali s snemanjem Damiana Marleyja in še nekaterih glasbenikov, ki so pod okriljem založb Universal Music in Warner Music. Foto: Lana Špiler
Zala Kralj se je najprej v glasbeni šoli učila igranja na violino, nato pa je vzela v roke kitaro in se jo naučila igrati sama. Šantl se je trikov produkcije učil zunaj šolskega sistema – v studiih, na spletu in pri sodelavcih. Kljub mladosti se lahko pohvali s snemanjem Damiana Marleyja in še nekaterih glasbenikov, ki so pod okriljem založb Universal Music in Warner Music. Foto: Lana Špiler

Omenila sta, da sta si po vrnitvi z Evrovizije želela samo počitka. Ampak, kot ste, Gašper, omenili, sta trčila ob "instant šovbiznis". In kot velevajo njegova pravila, bi morala slediti po vrnitvi z Evrovizije turneja po Sloveniji. Zakaj se ni zgodila? Je bil razlog, ker še nista imela albuma?
ZK: V okviru Evrovizije smo navajeni, da glasbeniki usmerijo ves svoj trud v en nastop in nekaj mesecev za tem v eno turnejo. Midva si želiva, da bi to počela dolgoročno. Lani bi lahko imela 200 koncertov, ampak sva se odločila, da jih bova imela 30. Rada bi si prihranila prizorišča in trenutke za kdaj drugič. Mogoče zdaj po izdaji albuma ali naslednje leto, ko bova izdala še kaj drugega. Nama je bilo malo nenavadno stopiti iz okvira Evrovizije, kjer je bilo pomembno vedno to, da izkoristiš trenutek in "kuješ železo, dokler je še vroče". Svoje glasbe ne vidiva kot železo, ki je vroče, ampak kot nekaj, kar je dolgotrajno in nekaj, kar lahko delava – upam – vse življenje.
GŠ: Če bi bila glasbenika, ki potrebujeta vedno takšno ultimativno reklamo, kot je Evrovizija, najina glasba ne bi preživela in si dolgoročno ne zasluživa, da ostaneva na slovenski glasbeni sceni. Upam in verjamem, da ustvarjava tako dobro glasbo, da bova to lahko počela dolgoročno. Ta pregovor Kuj železo, dokler je vroče sva poslušala vsak dan. Mene je začelo zelo utesnjevati. In tudi če je res, nočem živeti na tak način.

Za vama so nastopi, kot je festival glasbe v Moskvi, Waves Vienna, Eurosonic, ampak če gledamo medijsko izpostavljene dogodke, prednjači seveda Evrovizija – niti ne toliko uvrstitev v finale kot nastop na tiskovni konferenci ter odpoved koncertov. Kako popačeno sliko dajejo ti "zapisi časa" v smislu, kar se je dogajalo lani z vama?
ZK: Mediji nasploh radi izpostavljajo negativne dogodke v življenju kogar koli. Zato sem nehala brati novice, saj je toliko izpostavljenih slabih stvari in žalosti, in ne strinjam se, da se dogaja samo to. Tudi pri naju je bilo veliko bolj izpostavljeno, če sva odpovedala koncert, ker se organizator ni držal dogovora ali ker sva ob dveh zjutraj izjavila nekaj, česar nisva petstokrat premislila. Kar je logično. Ljudje imajo radi dramo. Evrovizija je drama. Zdi se mi, da če naju nekdo spremlja, pozna veliko bolj dogodke, ki so pozitivni.

GŠ: Kar se tiče medijskih zapisov se mi zdi, da če si človek prebere vse, lahko dobi realno sliko. Če pa nekdo bere samo trače, se o tem ne moremo niti pogovarjati. Za vse medijske osebnosti velja enako pri nas.

Kakšno je vajino stališče glede odpovedovanja koncertov?
ZK: Midva nikakor ne misliva, da je dobro, če odpoveš dogovor, ki se ga dogovoriš do konca. Če pogledamo na najin primer s Trnovfestom: takrat koncert sploh ni bil dogovorjen, ko sva ga midva "odpovedala". Zelo rada se drživa dogovorov.
GŠ: Sam sem organizatorju maja ali junija izrecno v prvem elektronskem sporočilu to omenil ter ga tudi poklical par ur pozneje in mu dejal: "Dokler ne potrdite po elektronskem sporočilu, naš dogovor ne velja." In tisto za naju ni bil dogovorjen nastop, čeprav ga je organizator tako obravnaval. Sva pa do zdaj odigrala okoli 60 koncertov in nisva imela niti ene podobne izkušnje. Vsa čast tudi Trnovfestu, saj je to kakovosten festival z dobrim programom. Ampak se nismo ujeli.
ZK: Imava zelo dobre izkušnje z organizatorji. Nekajkrat se je zgodilo, da je želel organizator premakniti termin za kakšen dan ali dva, in smo se brez težav dogovorili. Po tistem koncertu, ki ni bil v najinih očeh niti dogovorjen, nisva odpovedala niti enega. In upam, da nama ga nikoli ne bo treba.

Za koncerte se dogovarjata sama ali imata za sabo ekipo?
GŠ: Takrat sva se dogovarjala sama, kar je bila napaka v tistem trenutku. Organizator je videl možnost reklame, da izpostavi ta nesporazum. Zdaj pa se za koncerte ne dogovarjava sama.

Kakšen nasvet bi si dala pred nastopom na Emi? Kakšnega pred Evrovizijo? Bi bila podobna nasveta?
ZK: Pred Emo bi nama svetovala, da se v primeru zmage osredotočim na ljudi, ki so mi stali ob strani pred zmago. In na te odnose. Pred Evrovizijo pa, da bom doživela veliko težkih, živčnih in tesnobnih trenutkov, toda konec koncev bom v Izraelu, kjer je sonce, in naj gledam bolj pozitivno na enkratno izkušnjo.
GŠ: Lažje je govoriti, ko je že za tabo izkušnja, ampak mislim, da ne bi naredil ničesar drugačnega. Enostavno sva morala skozi vse to, da sva danes takšna, kot sva. Poskusil bi bolj uživati, ampak je vseeno, kaj bi nama rekel.

Če je lani Evrovizija za vaju predstavljala nekakšen val, se vama zdi, da po enem letu še vedno surfata po njem ali sta že spet na deski in čakata na novega?
ZK: Pričakovala sem, da bo šel ves val dan po Evroviziji stran in da ne bova imela več nobenega poslušalca. To se k sreči ni zgodilo. Res je, da je manj teh evrovizijskih oboževalcev, kar mi zelo ustreza. Ljudje, ki so naju oboževali lani, niso bili najini, ampak oboževalci slovenskih predstavnikov na Evroviziji. In teh ni več, kar mi je všeč. Zdaj surfava na čisto svojem valu, ki ga nikoli nisem pričakovala. Slovensko glasbo in slovenski jezik nama je uspelo pozitivno predstaviti tujemu občinstvu in vedno lepše reakcije dobivava glede tega.
GŠ: Evrovizija je val, na katerem lahko surfaš dalj časa. Sicer vedno manj, ker tako hitro, kot ta val pride, tudi gre, ampak ostaneš na radarju oboževalcev Evrovizije tako ali drugače. Meni je zelo v čast to, da nama je lahko na tak način uspelo predstaviti svojo glasbo tako širokemu občinstvu. Zdi se mi, da je zdaj pomembno, da ustvarjava naprej glasbo, ki nama veliko pomeni. Z Valovi sva že takrat veliko dosegla – sploh glede na to, da sva začela z ničle – in verjamem, da je tudi pesem takrat naredila vse delo. Prej kot slej sva vedela, da jo bodo ljudje slišali in da jim bo všeč. In se mi zdi, da je to pravi način razmišljanja za glasbenika.
Še en fenomen obstaja: veliko ljudi misli: Zala in Gašper sta znana, ker imata veliko reklame.
Mogoče nekateri celo mislijo, da sva projekt založbe. Po drugi strani se je treba zavedati, da je veliko bendov, ki so projekti založbe in dobijo morda celo več reklame, kot sva jo midva, in še vedno nobeden ne ve zanje, ker glasba ni na ravni izpostavljenosti. In rad bi poudaril, da sva dosegla zelo dober rezultat na televotingu Evrovizije in zato sva tudi šla tja – da osvojiva srca poslušalcev, in verjameva, da bo nekaj teh oboževalcev tudi ostalo z nama.

Zala je prej omenila, kako sta približala slovenski jezik tujemu občinstvu in ko sta izdala come to me, so se v komentarjih pod videom na YouTubu pojavili zapisi, da želijo slišati to skladbo v slovenskem jeziku. Kar je zanimiv paradoks, saj veliko glasbenikov pri nas meni, da je logično nadaljevanje ustvarjanja v slovenščini angleščina. Kako je v vajinem primeru?
ZK: Midva sva come to me in druge tri skladbe v angleščini ustvarila in izdala, ker sva si vedno želela preizkusiti v angleščini. Tako enostavno je. V tem procesu sva tudi sama ugotovila, kako pri srcu nama je slovenščina in kako lažje in z veseljem se izražava v maternem jeziku. Res je fenomen, da si želi tuje občinstvo slišati še več glasbe v slovenščini. Še ena stvar, zakaj sva naredila skladbe v angleščini, pa je, ker lahko tujcem lažje predstaviva, kako se izražava in kakšne so tematike v najinih pesmih. Mogoče jim bodo skladbe v slovenščini zdaj še bližje, saj bodo približno videli, kakšen je najin sistem izražanja.
GŠ: Zdaj so sanje tudi to, da najino glasbo v slovenskem jeziku približava še bolj tujemu občinstvu. Tako, kot je nam blizu zelo dobra francoska in italijanska, verjamem, da je lahko tujcem tudi dobra slovenska.

V skladbah S teboi, Sebi in Box se pojavlja ritem 'sample', ki je slišati kot 'distorcirani pad'. Lahko rečemo, da je to vajin zaščitni znak?
GŠ: Zvok, ki ga imava, sva ustvarila že leta 2015. Ogromno teh zvokov je bilo posnetih v studiu v sodelovanju z res dobrimi glasbeniki, ki jih poznava in tudi ne. Naredila sva nekakšen paket zvokov, ki sestavlja zvok, kot ga pozna najino poslušalstvo danes. To sva naredila zato, ker nama je sploh do zdaj kot novincema veliko pomenilo, da sva delala tudi za prepoznavnost in sva uporabljala podobne 'sample' v veliko skladbah. Zagotovo jih še bova. In lahko rečemo, da je to najin zaščitni znak.

Na novem albumu je 10 skladb. Poleg Valovov še Baloni, S teboi, Sebi, Novo sonce, come to me, Signals, Me & My Boi, Box ter Hazey. Foto: Lana Špiler
Na novem albumu je 10 skladb. Poleg Valovov še Baloni, S teboi, Sebi, Novo sonce, come to me, Signals, Me & My Boi, Box ter Hazey. Foto: Lana Špiler

Večkrat sta omenila, da za produkcijo skrbi Gašper. Ste se, Zala, tudi kdaj vi preizkusili v tem?
ZK: Teh tehničnih sposobnostni nimam najboljših. Velikokrat, ko dobim kakšno idejo, jo skušam z zvoki približati Gašperju: povem, na katerem mestu v pesmi bi imela kakšen zvok. Potem me Gašper nauči v programu, da ga naredim. Ampak mene te tehnikalije hitro odvrnejo od ustvarjalnosti.
GŠ: Zala je zelo naturščik. V glasbeni industriji je veliko in vedno več ustvarjalcev, ki nima glasbene izobrazbe – Zala jo sicer ima – in delajo zelo dobro glasbo. Delajo zgolj po občutku, in mislim, da ga ima tudi Zala za produkcijo.

Je na albumu kakšna skladba, ki je bolj vaša, Zala: da bolj izhaja iz vas kot od Gašperja? Se pravi, da jo je Gašper samo glasbeno opremil.
ZK: Vse skladbe delava skupaj in vse so najine.
GŠ: Še posebej je bilo zanimivo pri skladbi Box, ker si je Zala želela, da je v duru. Zame je bil to velik izziv. Tudi "beat", ko sva ga ustvarjala skupaj, sva ga oblikovala drugače. Box je skladba, ki je najbolj zunaj cone udobja v primerjavi s skladbami, ki so si bolj podobne in bolj značilne za najin zvok.

Izmed novih skladb je Box veliko bolj opremljena s pozitivnimi zvoki in je bolj poskočna, je to napoved evolucije vajinega zvoka?
ZK: Pri Boxu sva želela ustvariti ironijo in sarkazem. Besedilo je zelo žalostno, in da ne bi bilo tako depresivno in da si ljudje ne bi ob njej rezali žile, sva želela ustvarili veselo melodijo. Zelo rada imam skladbe v duru, svetle zvoke in veselo melodijo, ampak je pri izbiri te veliko odvisno od tega, o čem bova govorila v skladbi. Če je besedilo bolj pozitivno naravnano, mu raje dodava bolj žalostne zvoke in obratno.
GŠ: Album 4 predstavlja za najin dnevnik zalagasper obračanje novega lista in imava vse poti odprte. Preden se bova sploh lotila ustvarjanja nove skladbe, bova še enkrat premislila o svojih vrednotah. Še enkrat bova premislila, kako želiva komunicirati z občinstvom. Box je korak zunaj najine cone udobja. Za naprej pa ni nujno smernica. Delala bova to, kar bova čutila.


Podobno kot Billie Eilish sta svoje skladbe posnela v svoji sobi. Kako takšen proces snemanja po vajinem mnenju vpliva ali pa še bo vplival na glasbeno industrijo? Se vama zdi, da so bolj kot dober 'mix' oz. 'master' pomembni sporočilo pesmi, melodije in ritem?
ZK: Najpomembnejše je to, kaj želiš sporočiti in ideja. Na začetku, ko mi je Gašper posnel Valove, se je snemal na telefon, ko je pel. In če bi si rekla: "Oh, ta fant pa nima dobrega mikrofona, ne smem sodelovati z njim." Seveda ne bi tega rekla.
Najpomembnejša je ideja. Velikokrat glasbenikov se mi zdi, da zdaj reče, da si mora kupiti ta analogni 'synth' in potem bom dobil idejo. Ampak ne. Ideja pride, če greš iz tega zaprtega studia brez oken. Zdaj sem malo hipokrit, ker sem to rekla, saj že eno leto nisem šla na morje, ampak se trudiva čim več potovati in se postavljati v hecne situacije, da sploh dobiva kakšno idejo, na kateri temelji sama skladba. Zato sva se pri come to me odločila, da končni 'mix' prepustiva drugi osebi, saj sva se želela usmeriti samo na ustvarjalno plat tega procesa.
GŠ: Glasbeni studii, glasbena izobrazba, draga analogna oprema in vse, na kar se veliko novincev radi osredotočajo, odvrača od bistva popkulture in popglasbe: to je sama glasba. To, kako boš našel neko vrzel v kulturi ali na glasbeni sceni in jo napolnil s svojim lastnim sporočilom. Frank Ocean se mi zdi izjemen primer. Pri njem bi si upal trditi, da je posnel nekaj skladb na telefon, in to so svetovno znane skladbe. Imamo tudi druge ekstreme, ko ljudje pridejo z na hitro narejenimi skladbami v profesionalne studie in hočejo, da tam iz njih naredijo uspešnico. Ampak enkrat, ko je ideja narejena – razen tega, da prilagodiš zvok –, lahko narediš zelo malo. Vseeno je, koliko denarja imaš in koliko razkošja si lahko privoščiš, če nimaš ideje. Tudi midva sva vse mikse, ki jih lahko slišite na vinilki, naredila ob poslušanju svojih skladb na svoje slušalke v sobi. Kar rad povem, je, da ni odvisno, kakšno opremo imaš, ampak kako jo poznaš in kako poznaš sebe.

Glede na to, da na odru delujeta izjemno povezana, to obiskovalci koncertov razumejo pogosto, kot da to bližino rada delita z njimi. Koliko sploh želita deliti svoje zasebnosti z oboževalci? Je lahko vajina največja prednost – se pravi izkazovanje intime – največja nevarnost? Koliko trpi zasebnost na udaru javnosti?

ZK: Če bi lahko izbirala, ne bi nič delila s svetom. Žal je tako, da moraš biti avtomatsko tudi prisoten na družbenih omrežjih, moraš odgovarjati na vprašanja, kaj ješ za zajtrk, če si glasbenik. Meni to ne ustreza zelo. Šalila sem se že, da mi je zelo žal, da sem pokazala svoj obraz na koncertih in družbenih omrežjih. Sploh zato, ker na neki način ljudje vedo, da sva par in da delava skupaj, pričakujejo, da bova z njimi delila marsikaj. To mi ne ustreza. To je lahko tudi najina pomanjkljivost, ker se še bolj izoliraš od sebe in druge osebe.

GŠ: Mimogrede – imava koncert v Kinu Šiška 27. februarja (smeh). To lahko omeniš.

Bom na začetku.
GŠ: Mislim, da najina kariera ne vpliva zelo dobro na najin odnos. Vsako uro, ki jo posvetiva za delo, naju odpelje bolj narazen, kot če bi imela vsak svojo službo. Vseeno je drug določen čar, ki ga je težje videti, ko nimaš dobrega dne ali ko je v Ljubljani sedem dni zaporedoma megla. Meni je najpomembneje, da lahko v življenju delam to, kar mi največ pomeni, s človekom, ki mi toliko pomeni kot Zala. In to je bolj najina stvar, kako bova krmilila s tem v prihodnosti.
Se mi pa zdi to, da nisi gospodar svojega časa – kar se ti kot glasbeniku zelo hitro zgodi –, ne vpliva zelo blagodejno nate. In če si s tem skupaj z osebo, ki jo imaš rad, je lažje in težje. Odvisno od dneva. Meni je noro dobro, da lahko delava to kar zdaj. In vem, da sva oba dovolj sposobna, da se bova lahko preusmerila, v kar koli bova želela v prihodnosti.

Kakšna je vajina prihodnost po 27. februarju 21.00 v Kinu Šiška?
GŠ: (Smeh) Pa 27. marec v Narodnem domu Maribor. Seliva se v bolj mirno mesto, kjer se bova še bolj posvetila hobijem, športu, morju, malim užitkom vsakdanjega dne. Ustvarjala bova glasbo naprej. In to najbolj zabavno, ker je pred nama nov začetek. Kar koli bi povedal naprej, bi pokvaril to prazno stvar.

Malo provokacije za konec. Glede na to, da sta spremenila ime po prihodu z Evrovizije, ko sta bila tudi zasebno par, kaj se lahko zgodi z imenom, če se zasebno razideta? Postaneta Zala/Gasper? In kdo dobi profil na Instagramu?
GŠ: (Smeh)
ZK: V primeru razhoda bi bila to zadnja stvar, o kateri bi razmišljala (smeh).

Šala.
ZK: Saj vem. Z veseljem prepustim kar Gašperju.

Boste Gašper Gašper?
GŠ: Tudi mene ne zanima delovati na takšen način v glasbeni industriji, če ne z Zalo. Mislim, da bi se usmeril bistveno bolj v ozadje glasbene scene, kar bi bilo morda najbolje tudi za oba.
ZK: Ja.
GŠ: Mogoče profil podariva tebi (smeh).

Mislim, da sem pravkar razdrla vajino zvezo in da sta se v naslednji sekundi pobotala, kar pomeni, da je profil trdno v vajinih rokah.