Odpadni material v svojem življenju lahko zmanjšamo z zelo preprostimi in nebolečimi ukrepi, začenši z uporabo stekleničke za vodo, v službi imamo svojo skodelico za kavo ali čaj, pri nakupu uporabljamo vrečke za večkratno uporabo, s čimer se izogibamo plastičnim vrečkam. Foto: Pixabay

Zato sem pisala znanki, za katero se mi zdi, da z družino živi minimalistično življenje, in jo bolj v šali vprašala: "Ej, a ste vi kaj zero waste?" "Ne vem, koliko zero waste smo, ampak npr. v hladilniku nimam nič pakiranega." "O. K., torej sem dejansko slab človek," mi šine v glavo. Ob vsem pisanju o okolju in želji po opozarjanju javnosti na problematiko onesnaževanja okolja imam hladilnik poln hrane, pakirane v odpadni material, uporabljam plastične vrečke za smeti, jem piškote, ki so zaviti v tri embalaže, in pijem čaj, ki ima vsako filtervrečko pakirano posebej.

1. dan: Sem ekološki pujs?

Moj dejanski prispevek k okolju se zoži na pitje vode iz stekleničke, pranjem zob s ščetko iz reciklirane plastike, recikliranjem odpadkov, protioglasnimi nalepkami na nabiralniku, še posebej pa sem ponosna, da zalivam rože z vodo iz akvarija (ob menjavi, seveda), ki je za ta zelena bitja bojda celo zelo hranljiva.

Tu je še bombažna črna torba za v službo, nekje v omari pa imam tudi vrečke za nakup sadja in zelenjave za večkratno uporabo. Ko grem tako kar pogosto v trgovino po samo eno stvar in sem nato na blagajni z dvajsetimi, moram v trenutkih potrošniške slabosti seveda kupiti plastično vrečko, ki je sicer '100-odstotno reciklirana večkratna', a se ob tem počutim krivo in upam, da na poti domov ne srečam še koga, ki živi minimalistično življenje. Tako mi je tudi otroku na igrišču nerodno dati sok iz embalaže, ker je sok in ker je v embalaži in ker ima poleg še kakšen plastičen pokrovček ali slamico.

Pralni higienski vložki za večkratno uporabo. Foto: Katja Štok

Kako sploh živeti brez odpadkov, če je produkcija mojega življenja naravnana tako, da proizvajam odpadke?

Ne želim biti ekoteroristka, pa tudi ne ekološki pujs. A utopično se sprašujem, kako sploh lahko množica ljudi, ki delamo ob koncih tedna, praznikih, izmenično delo, imamo otroke, pse, mačke, zajce, hrčke in nekateri tudi ribe, sploh kaj doseže glede zmanjšanja odpadkov in posledično obremenitve okolja, saj to zahteva veliko časa, hkrati pa se toliko in toliko ljudi po svetu dnevno vozi z avtomobili, leti z letali, vojska eksperimentira z jedrskimi poskusi in vojnami, industrija pa vse 'sranje' izloči v zemljo, reke in morja.

Ponudnik pralnih vložkov iz organskega bombaža mi torej nakup olajša z modelom s črnimi pikicami, ker pa bi me šest kosov teh do Zemlje prijaznih vložkov stalo nekaj manj kot 40 evrov, sem se odločila za začetniški paket s tremi. Po nekaj klikih na strani, ki ponuja 'vse za dom brez odpadkov', me prijetno preseneti osnovni paket za začetnike zero wasta: poleg vrečke za sadje in zelenjavo in lesene zobne ščetke paket vsebuje še slamice iz bambusa in nerjavečega jekla. "Slamico? Iz nerjavečega jekla? Pa saj slamic sploh ne uporabljam," pomislim (pač nisem VSCO-dekle) in zagnano pokličem lastnico trgovine.

Članek je bil prvotno objavljen v okviru projekta MMCpodrobno, v katerem smo z več vidikov osvetlili spremembe, ki jih bosta prinesla spremenjeno podnebje in okolje.

Jasmina Avbar iz Šmarjeških Toplic mi dokaj iskreno pritrdi, da je prodaja pod oznako ekološko "trenutno trend", ki ga je kar nekaj podjetij izkoristilo za promocijo, "zato bi morala biti zakonodaja na tem področju strožja". Ko ji navržem, da so tudi lesene zobne ščetke, ki jih razvija pod svojo blagovno znamko Dantesmile in označuje kot zero waste, odpadni material, pojasni, da je zero waste ideologija, ki se približuje temu, da se nekaj zmanjšuje. "Tudi papir ni zero waste, boljši izraz bi bil less waste (op. p.: manj odpadkov). Rešitev pri ohranitvi okolja torej ni recikliranje, temveč manjša poraba, saj ima danes vse kratko življenjsko dobo" (nekaj resnice je v teh besedah).

Ob tem me preseneti s podatkom, da ženska v rodni dobi v povprečju porabi 10.000 higienskih vložkov, "nekatere tudi več", doda. "Pralni vložki se sicer lahko strgajo, a niso nič manj vpojni od navadnih vložkov, poleg tega imajo 10-letno garancijo. Sama jih imam že šesto leto in jih perem na roke, torej jih zelo mečkam, na koncu menstrualnega cikla pa operem v pralnem stroju (…) Poleg tega jih imaš vedno doma in ti ni treba hiteti v trgovino. Meni se do zdaj ni še noben strgal, znotraj je pet plasti ekološkega bombaža, čisto spodaj pa poliuretanska nepremočljiva plast, tako da so vendarle alternativa navadnemu vložku." Ob tem pomislim na podatek, da naj bi se največ mikroplastike izločilo v okolje prav s pranjem perila, a številka 10.000 se mi zdi enako skrb vzbujajoča.

Pet predlogov zero wasta za začetnike

1. Premisli, s katero svojo navado ali dejanjem proizvedeš največ odpadkov in kako bi jih lahko zmanjšal. Bodi dejaven. 2. Poskusi kupiti izdelke, zapakirane v čim manj embalaže. 3. Recikliraj. Kompostiraj. 4. Kupuj manj – res potrebuješ vse to? (Tudi denarnica ti bo hvaležna.) 5. Začni uporabljati nakupovalne vrečke za večkratno uporabo.


Sogovornico še vprašam, kaj naj naredim z meni tako ljubimi piškoti v trojni embalaži, sokovi za otroke in kuhanjem čaja, ki ga spijemo v litrih, dobesedno, saj porabimo dve škatlici na teden (ob tem me znova spreleti srh, koliko odpadne embalaže je to). Pove mi, da proizvode za svojega otroka izbira glede na embalažo in mu torej ne kupi soka, če je v tetrapaku ali plastiki, pri igračah naredi izjemo. "Saj veste, kako je, doma je najtežje, domače vedno najtežje premakneš. Sama moža nikoli ne bom mogla premakniti, pa sem veliko drugih, pač gre v trgovino in kupi piškote v plastiki."

Nakup čaja brez embalaže se je izkazal za največji podvig. Rešitev: nakup v čajici s svojo embalažo. Foto: Pixabay

Tako mi svetuje, naj piškote pečem doma (ah, ne bodo enaki) ali pa grem z embalažo na tržnico in jih kupim (kar v soboto tudi naredim). Pri čaju pa me sezuje: "Najbolje je, da greste julija ali avgusta trikrat na sprehod in si naberete gozdno sadje." "Aha," ji odgovorim. (Sledi premor, ki se ga zavedam). "Ampak veste, že vse življenje živim v Ljubljani in imam zaradi narave dela zelo malo časa še za peko piškotov, saj že perilo likam do enih zjutraj (a ji moram res vse to razlagati), ter nabiranje in sušenje jagodičevja za kuhanje čaja!" Smiselno mi predlaga odhod v trgovino, kjer prodajajo živila brez embalaže, ali pa da naj pišem podjetju (kar sem tudi storila, glej v nadaljevanju).

"Začeti je treba počasi, a ko začneš, se ne ustaviš, saj vidiš, da je to čudovito in ni tako strašljivo." S povedanim me ohrabri, da zdaj v bombažni črni torbi za v službo ob vsej krami nosim še vrečko za nakup sadja in zelenjave. Ko sem popoldne istega dne stala na blagajni najboljšega soseda, me je gospa v vrsti z navdušeno radovednostjo vprašala: "A to so pa ekološka jabolka?" "Ne, samo vrečka za večkratno uporabo," odgovorim zadržano. Njej je bilo nerodno, meni pa kar udobno. In prvič v življenju sem v trgovini kupila le eno stvar in zanjo plačalo 0,75 evra.

2. dan: družinsko praznovanje, goljufam, v trgovini kupim vso hrano v plastični embalaži

Foto: Pixabay

Dober čaj, veliko embalaže

Ker je eden izmed najpogostejših čajev na policah trgovin v spalno-blokovskih naseljih blagovne znamke 1001 Cvet, novinarsko vprašanje glede (svojih) težav z embalažo pošljem Žitu. Odgovorijo mi, da samo v Sloveniji prodajo 270 ton čaja, od tega Slovenci največ spijemo planinskega čaja, in sicer dobrih 20 milijonov skodelic, po okusu pa mu sledijo: gozdni sadeži, brusnica, meta, kamilica in ingver.

Zdaj pa zanimivejši del: ovojna vrečka za čaj v filtervrečki je v 75 odstotkih narejena iz papirja, embalaža, v katero je filtervrečka vstavljena, pa je zaščitena s plastično PP-folijo s kovinskim nanosom, "ki ohranja okuse in vonj sestavin od trenutka priprave čaja, ima manjšo prepustnost vlage in kisika, čajem pa smo podaljšali rok uporabnosti za šest mesecev in s tem zmanjšali količino zavrženih izdelkov", se glasi njihovo pojasnilo. Ob tem so dodali, da je čajna filtervrečka v celoti biorazgradljiva, tako škatlica za čaj kot zunanji ovoj iz PP-folije pri družinskem pakiranju se lahko reciklirata, pri čemer "ovojnih vrečk ni mogoče reciklirati" (nisem srečna, a žarek upanja prinese njihova obljuba, da za prihodnje leto načrtujejo menjavo ovojne vrečke, ki jo bo mogoče tudi reciklirati).

Nato pa me je presenetil odgovor oziroma podatek, da opuščajo prodajo raztresenih čajev (to so tisti v vrečki, ki jih je treba pripraviti z žličko in cedilom), s pojasnilom, da "kupci z nakupi pri velikih trgovcih posredno vplivajo na sestavo prodajnih polic. V preteklosti smo tako ponujali tudi atraktivno linijo čajev brez filtervrečk (rinfuza), vendar se ti med kupci niso prijeli, saj jim je všeč praktični vidik priprave čajev v filtervrečkah." (Poiskati bom torej morala drugo pot do čaja, upam, da ne tisto v gozdu).

3. dan: Bi pobrala s tal zavrženo gumico in jo uporabila?

Ob raziskovanju življenja z manj odpadki ugotovim, da v Sloveniji obstaja zelo razgibana in živahna scena predvsem blogerk in youtuberk, ki ozaveščajo svoje sledilce, da je plastika tudi v gobicah za pomivanje posode, jim predlagajo čiščenje doma s kisom, pozivajo k uporabi pekipapirja za večkratno uporabo in folije za živila za ponovno uporabo iz čebeljega voska.

Prepričujejo, da so oblačila iz druge roke O. K., ena izmed njih celo pobira gumice po tleh in jih nato sama uporablja, zagovarjajo uporabo bombažnih robčkov, krpic in palčk za ušesa (tistih v kartonasti škatli) ter umivanje rok s trdim milom. Spet druga ne more prehvalili menstrualne skodelice, ki da jo je zamenjala po devetih letih.

4. dan: Kaj imajo skupnega plastične vrečke za smeti in črvi?

S svojo embalažo po posušene fige. Foto: Katja Štok

Odločila sem se, da bom svoje življenje v tednu manjše proizvodnje odpadkov poskusila prilagoditi v toliko, da bo moj vsakdan čim manj trpel (vem, okolje trpi še bolj). Zato po priporočilu tiste znanke, ki živi minimalistično življenje, stopim v stik še z eno zagovornico filozofije življenja z manj odpadki, ki seveda zase znova pravi, da ni neomajna ideologinja zero wasta oziroma kot zapiše "nismo neki hard core zero waste ljudje" (nihče izmed teh ljudi se noče tako deklarirati, saj menijo, da bi lahko za naš planet naredili še več). Konkretno jo vprašam, kako je ona rešila težavo s plastičnimi vrečkami za smeti ali pa s sončničnim oljem in kisom, ki ju prodajajo le v plastiki.

"Vrečk za smeti skoraj ne potrebujemo. Pač operem koš. Biološke dajem v kartonaste vrečke in jih sproti nosim dol," pove in doda, da sončnično olje kupuje v eni izmed drogerij, kjer ga prodajajo v stekleni embalaži, ali pa na samopostrežnem prodajnem avtomatu na pokriti tržnici v Ljubljani.

Krasna ideja. Odločim se, da bo to moj drugi korak, nakup do okolja prijaznejših vrečk za pobiranje kakcev psov in opustitev plastičnih vrečk za smeti. Ko novi ukrep predstavim doma, po treh sekundah nelagodne tišine sledi rafal: "Mislim, poglej najprej smeti v našem bloku, ti pa meni o zero wastu! Tudi kis bi sprejel, bljak, ampak to pa ne! Sam bom odpadke zbiral brez vrečk, soseda pa nese dol sedem vreč smeti! V to ne privolim! Kupil bom biorazgradljivo vrečko! Mogoče je pa to res šala, da imamo vsepovsod črve!" Privolila sem v biorazgradljive vrečke (pri čemer še vedno ne razumem, kakšno vlogo imajo v tej zgodbi črvi).

5. dan: v trgovino po hrano s svojo posodico

V Sloveniji je že nekaj trgovin, v katerih lahko kupci hrano kupijo s svojo embalažo. Foto: Pixabay

Vse dokler nisem spoznala Mihe Majetiča, nisem vedela, da lahko v supermarketih v Sloveniji kupuješ živila s svojo embalažo (tisto s sadjem in zelenjavo zdaj obvladam). Na delikateso pač prineseš svojo plastično ali stekleno embalažo, v katero ti prodajalec/ka naloži francosko solato, olive, salamo, sir ali kar koli pač kupuješ. A ne povsod. "To možnost omogočata le Spar in Tuš, Mercator pa ne," zatrdi Miha. Zato je trgovinskemu velikanu tudi pisal. In to večkrat. "Poslal sem jim tristranski dopis, po enem mesecu nobenega odgovora, potem pa so mi v nekaj PR-ovsko zavitih stavkih zapisali, da se 's tem ukvarjajo'."

Edina trgovina brez embalaže v Ljubljani Rifuzl in navodila za nakup. Foto: Katja Štok

Vsem trem trgovinam sem tudi sama poslala novinarsko vprašanje in odgovore prejela še isti dan (moč medijev). Tuš in Spar resnično omogočata nakup z lastno embalažo. Mercator pa zaradi mikrobioloških, kemijskih in fizikalnih tveganj v sistemu HACCP uporablja "ustrezno embalažo, za varovanje v prvi meri izdelka, vendar s končnim varovanjem zdravja potrošnika (…) ker ima v Mercatorju prednost varnost kupcev, za zdaj uporabe lastne embalaže še nismo uvedli".

Ob tem so dodali, da se v zadnjem času veliko ukvarjajo s plastičnimi vrečkami na postreznih linijah, "bistveno manj pa s količino embalaže, ki jo uporabljajo proizvajalci izdelkov. "Hkrati tudi marsikdaj spregledamo, recimo da so bombažne ali papirnate vrečke z vidika ohranjanja okolja bistveno bolj okoljsko obremenilne kot recimo plastična embalaža, še posebej tista iz reciklirane plastike."

Ker zadnjega stavka ne razumem dobro, se obrnem na Ekologe brez meja. Katja Sreš mi pojasni, da ima vrečka iz industrijsko pridelanega bombaža, ki je ne uporabimo dovoljkrat, lahko res več posledic za okolje kot plastična, "sploh če ignoriramo težave s pravilnim ravnanjem z njima kot z odpadkoma, kar je žal vidno v precej študijah življenjskega cikla plastičnih izdelkov". (Super, torej sem znova obremenila okolje). "Podobno velja za papir, kjer so pa lokalne specifike pridobivanja papirja še pomembnejše – od gojitvenih do tehnoloških. Vseeno pa je izjava, da so plastične vrečke 'bistveno' manj škodljive, zavajajoča. Plastike recikliramo malo, vrečk iz tega pa tudi ni veliko na voljo. Izgovarjanje na teoretične možnosti nima zveze z realnostjo, je pa seveda prikladno."

V Mercatorju letno zberejo okoli 12.500 ton odpadne embalaže, kar je toliko kot mestni občini Ljubljana in Maribor skupaj. S sprejetimi ukrepi so v zadnjih petih letih preprečili nastanek 47.000 ton izpustov ogljikovega dioksida, preprečili porabo 172.000 kubičnih metrov vode in ohranili 9.000 dreves, so zatrdili.

Piknik brez embalaže?

Piknik, na katerem porabimo manj plastične embalaže, potrebuje čas in dobro logistiko, a je izvedljiv. Bi poskusili? Foto: Pixabay

Miha Majetič je med drugim pisal tudi Ljubljanskim mlekarnam. "Vprašal sem jih, ali razmišljajo v smeri zero wasta. Podal sem jim predloge, da bi lahko imeli v veleblagovnicah mlekomate, pa so rekli, da ti niso v interesu trgovcev." Prav tako jim je neuspešno predlagal, "naj strankam, ki kupijo njihove sire s svojo embalažo, ponudijo 10-odstotni popust", nadaljuje 23-letni nadobudni študent, ki vso hrano kupuje v trgovini brez plastične embalaže, med drugim pa organizira tudi zero waste piknike.

Njihova organizacija poteka nekako takole: namesto uro pred dogodkom, kar stori večina navadnih smrtnikov, se je Miha pravočasno najprej odpravil na tržnico, kjer je v svoji embalaži kupil zelenjavo, v pekarni je že dan prej naročil 20 bombetk, saj jih nepakiranih naenkrat toliko ne bi imeli, meso pa je kupil pri mesarju v trgovini, "ker je imel na delikatesi premalo hrenovk, je prinesel nove, ki so bile zapakirane v plastiko". "Vprašal me je, ali mi jih preloži v posodico. To seveda ni bilo smiselno, saj sem bil s svojim nakupom že del verige, ki pakira v plastiko, zato sem jih vzel (…) seveda pa smo v plastenkah kupili tudi pijačo z mehurčki, saj drugače ni šlo. To mi veliko pomeni, zato sem temu namenil veliko časa. Razumeti moraš, zakaj vse to delaš, zakaj se trudiš živeti z manj odpadki. Da, res je, takšno življenje zahteva dodatno pripravo, saj si moraš organizirati, kaj boš jedel, kaj boš kupil. Na splošno delamo ljudje vse po najmanjši liniji odpora."

Ker sem se odločila, da bom ta teden proaktivna, še isti dan RTV-jevi službi za zdravje in varstvo pri delu predlagam, naj na avtomatih za kavo proizvajalcu predlagajo možnost, da aparat ne izvrže plastičnega lončka za kavo, ampak lahko uporabnik podstavi svojo skodelico. (Pozneje sem ugotovila, da ta možnost že obstajala, a ne za vse tople napitke).

6. dan: Nakup na tržnici: manj vrečk, manj denarja

Če imamo na tržnici s seboj svojo embalažo, kupimo tisto in toliko, kot smo se namenili kupiti. Foto: Pixabay

Ko sem se drugi poskusni dan življenja z manj odpadki odpravljala po otroke, sem pozabila polovico stvari, ki sem jih nameravala uporabiti za opravke v mestu, saj sem se ukvarjala s kuhanjem čaja (da ne bom kupila soka v embalaži) in iskanjem tistih vrečk za nakup sadja in zelenjave za večkratno uporabo nekje v omari (za trgovino pozneje). Je bilo pa veliko lažje v soboto na tržnici, saj sem vso hrano namestila v tekstilne vrečke (tudi kruh), maline in borovnice so mi pretresli v plastično posodico.

Dejansko sem kupila manj kot sicer, saj sem preračunala, kaj potrebujem in točno toliko embalaže vzela s seboj. Domov sem namesto desetih plastičnih vrečk prinesla le eno, v katero so bile zavite ribe (osvobajajoč občutek, saj imaš tudi doma manj vrečk, pa čeprav jih uporabiš za smeti). Še vedno pa nisem rešila težave s čajem, saj na tržnici ni več gospe, ki je prodajala zelišča (in tudi nihče ne ve, kam je šla).

7. dan: izogibam se trgovinam in več časa preživim s svojo družino

Življenje brez odpadkov je vsemogočna tema, saj zadeva vprašanja vse od smiselnosti nakupa novih oblačil, prevoza, otroških igrač, hrane do uporabe proizvodov za osebno higieno, ki so lahko naravni ali jih izdelamo sami (pralni praški, paste za zobe, čiščenje doma s kisom). Foto: Pixabay

Plastika v zobni nitki

Če vse poti vodijo v Rim, v svetu življenja z manj embalaže v Ljubljani očitno vodijo v Rifuzl. Pot do edine trgovine brez plastične embalaže v prestolnici, ki je odprta manj kot leto in v kateri lahko nakupuješ s svojo embalažo, je bila dokaj preprosta (pri Kinu Šiška sem sledila ženski, ki je nosila košaro s praznimi steklenimi kozarci, tega sicer ne počnite, na telefonu imate GPS).

Kupovanje hrane v trgovini Rifuzl. Foto: Katja Štok

Trgovina je presenetljivo majhna in sprva nisem imela občutka, da sploh kaj prodajajo. A spretne stranke so se mimo mene (ki sem sredi trgovine stala kot trot) vihtele z enega konca prostora, kjer so v tekstilne vrečke sipale moko in žitarice, na drugi, kjer so točile pralne praške v odsluženo plastično embalažo čistila za WC in polnile steklene kozarce z makaroni.

"Med izdelki, ki kupce najbolj presenetijo z vsebnostjo plastike, so zobne nitke," pove solastnica trgovine Rifuzl Manca Behrič (pred časom me je presenetil podatek, da tudi cigaretni filtri vsebujejo majhne plastične delce). Tu so še rokavice za gospodinjstvo, ki se lahko kompostirajo, pralne plenice, higienski vložki za večkratno uporabo (zanimiva izkušnja: res so zelo mehki in udobni, manj se jih porabi in res jih imaš vedno doma, je pa kar nekaj težav z odstranjevanjem madežev pri pranju, poleg tega niso stali na mestu, kar med hojo na ulici res ni prijetno, a bom kljub vsemu poskusila vztrajati), in alternativa gobicam za pomivanje posode, biorazgradljiva Kafetkarca, ki je le košček vreče za kavo iz jute (zaradi grobe teksture je kočljiva za čiščenje občutljivih površin, bojda pa je malo boljša loofah – posušena nitkasta notranjost buče luffa).

Zobne ščetke so še posebej problematične, saj jih je večina narejenih iz plastike, ki jo je težko reciklirati, saj se zatika v strojih za recikliranje. Nekatere ščetke so že narejene iz reciklirane plastike ali pa iz lesa. A tudi zobne ščetke z lesenim ročajem imajo ščetine iz najlona, v tem primeru ščetine izpulimo ali jim odlomimo glavo, ročaj pa vržemo med biološke odpadke ali na kompost, svetuje Jasmina Avbar. Foto: Pixabay

"Kupcem so zanimive tudi lesene zobne ščetke in jeklene slamice, ki jih veliko kupujejo za potovanja, da tam lahko zavrnejo plastične slamice. Iz njih radi pijejo otroci ali pa starejši, ki imajo zdravstvene težave," pove Manca in razbije mit o jeklenih slamicah (morda v razmislek med dopusti in šolskimi počitnicami, ko sladoledi in ledeni čaji tečejo v potokih).

Mojo utopično iluzijo, kaj sploh lahko naredi posameznik, da kaj premakne, na četrtkovo dopoldne v spodnji Šiški nekoliko zgane prav sogovornica v Rifuzlu. Tej majhni trgovinici je namreč uspelo prepričati Palomo, da jim toaletni papir pakirajo v kartonasto embalažo, ki jim jo vračajo v ponovno polnjenje. "Na začetku niso bili za. Povedali so nam, da imajo proizvodno linijo, ki je ne morejo spremeniti zaradi neke majhne trgovine, kar nam je bilo popolnoma jasno. Potem pa so našli rešitev v svojem podjetju Paloma PIS, ki zaposluje invalide. Ti imajo zdaj dodatno delo, da jim iz glavne proizvodnje v velikih zabojnikih pripeljejo zvitke papirja, ki jih prepakirajo v škatlo."

Življenje brez embalaže pomeni tudi reči slovo kupljenim sladkarijam, čipsom, čokoladam, piškotom, ki jih moramo večkrat speči sami ali pa se po njih odpravimo na tržnico oziroma v trgovino brez embalaže. Foto: Pixabay

Manci Behrič in Primožu Ciglerju, lastnikoma trgovine brez plastike, je uspelo prepričati tudi manjše dobavitelje mlečnih in veganskih izdelkov, da so jim "proizvode, ki so jih imeli prej v plastiki, začeli pakirati v steklu, ki jim ga vrnemo. Ker se je praksa dobro obnesla, bodo zdaj ti proizvajalci vsem trgovinam prodajali svoje proizvode v povratnem steklu. Tudi to je lep korak, ki smo ga naredili, saj smo pokazali, da je ljudem pomembno, da lahko vračajo steklovino" (kar smo počeli še v Jugoslaviji, in to redno in vestno, sploh otroci smo se počutili koristne pri tem opravilu).

In ne boste verjeli, najbolj prodajan izdelek v Rifuzlu je toaletni papir, kjer pa svojega čaja še vedno nisem dobila, saj dotičnega okusa prav v času obiska niso imeli. Zato sem odšla v čajnico, kjer je v vrsti pred menoj zelo urejena gospa z vsem časom tega sveta z zanimanjem ovohavala in se čudila raznovrstnosti tropskih okusov čajev (sama pa sem na tej točki začela premišljevati, ali naj grem na tisti sprehod v gozd julija ali avgusta).