Valentinovo, 14. februar, se je v Sloveniji z vsebino, ki smo jo spoznali v 90. letih 20. stoletja, že udomačilo. "Valentinovo ni nekaj značilnega za Slovenijo, vendar se je dobro prijelo. Po mojem mnenju s tem ni nič narobe. Če komu ustreza, da je srček ali čokolada tisto, kar potrebuje za zvezo, tudi prav," pravi Purgova.

"Sveti Valentin ima ključe od korenin"
God sv. Valentina je v Sloveniji v 90. letih 20. stoletja dobil novo vsebino kot dan zaljubljencev. V slovenskem ljudskem izročilu je znan kot dan, ko se začne prebujati narava. Od tod tudi rek "Sveti Valentin ima ključe od korenin", navajajo etnologi.

Zaslugo za uvedbo valentinovega, kot je danes znano po celotni Sloveniji, imajo tiskani mediji iz konca 80. let 20. stoletja; ti so se tedaj spraševali, ali ne bi bil že čas za uvedbo tega praznika in njegove vsebine tudi pri nas, navaja etnolog Janez Bogataj v knjigi Slovenija praznuje. Prav v ta čas segajo "prvi zametki angloameriškega ali, bolje rečeno, globaliziranega praznovanja valentinovega v Sloveniji", piše.

Poganske korenine praznika
Praznik ima sicer po njegovih navedbah več kot poltisočletno dediščino v Angliji, od koder se je razširil v ZDA in tam dobil dodatne materialne razsežnosti. Potem ga je spet prevzela Evropa kot potrošniško obliko, za katero stoji cela praznična industrija, je zapisal.

Korenine praznika so poganske in so povezane z željami po novem življenju, plodnosti in rasti v pomladnem obdobju, ki je bil prvotno začetek novega leta.