Porodi na domu znajo biti zelo tvegani, z usodnim izidom. Porod naj bi bil sicer naravna zadeva, ampak, če se zaplete, zna biti zelo hudo, opozarja ginekologinja Hatije Ismaili.

Za medicino se je odločila kot deklica, po hudi prometni nesreči na takratni avtocesti bratstva in enotnosti, ko je bila poškodovana vsa njena družina. Ginekologinjo iz Splošne bolnišnice Novo mesto so bralci revije Viva izbrali za najboljšo ginekologinjo in najboljšo zdravnico leta 2020 v Sloveniji.
Kako in zakaj je iz Makedonije prišla v Slovenijo, zakaj pomaga pri vključevanju albanskih priseljencev v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto in s katerimi izzivi se spoprijema pri svojem delu v Splošni bolnišnici Novo mesto, je Hatije Ismaili spregovorila v oddaji NaGlas!, ki je na prvem sporedu TV Slovenija ob 12.40.

Vaša zgodba ni tipična priseljenska zgodba: čeprav je vaš oče delal v Kočevju, ste živeli v Makedoniji z mamo. Kako je delovala ločena družina?
Nekaj časa smo tako živeli, oče je delal v Kočevju, mi pa smo prihajali za tri mesece poleti in en mesec pozimi, saj smo mama, brat in jaz živeli v Makedoniji.

Šolali ste se torej v Makedoniji, a ste se slovenščine naučili med počitnicami v Kočevju. Vseeno pa ste morali na študij medicine na Reko. Zakaj?
Slovenščine sem se naučila kot otrok, in mislim, da je to lažje za otroke kot za odrasle. Osnovno in srednjo šolo sem končala v Makedoniji, a sem si vedno želela priti študirat in živet v Slovenijo, vendar je bil program šole v Makedoniji drugačen tako, da se nisem mogla vpisati na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Vpisala pa sem se na bližnjo medicinsko fakulteto na Reki.

V Splošno bolnišnico Novo mesto, kjer že vrsto let delate kot ginekologinja, ste prišli rodit …, pa so vam ponudili delovno mesto?
Ginekologinja iz Kočevja mi je predlagala, da grem v Novo mesto, ker je manjša bolnišnica, ki ima prijazne zdravnike in babice. Tako, da sem se odločila, da bom tam rodila. Ko sem povedala, da sem končala medicino in si želim specializirati ginekologijo, so mi že takrat predlagali, naj pripravništvo opravim pri njih in se bomo dogovorili za naprej, saj potrebujejo nove sile.

To se je pozneje tudi uresničilo. Kako so vas sprejeli v kolektivu?
Zelo lepo so me sprejeli od samega začetka, ni bilo težko sodelovati, že od začetka so me vzeli za svojo, ni bilo težko sodelovati na vseh ravneh v porodnišnici, na ginekologiji, v ambulantah, z osebjem, pacienti. Zdelo se mi je, da so zelo prijazni ljudje.

Je bolnišnica v Novem mestu večkulturen kolektiv?
Po zadnjih podatkih imamo več kot 20 zdravnikov tujcev: od Makedonije, prek Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore. Res je mešan kolektiv. Vsi se dobro razumemo, krasno se imamo, tudi pacienti so zadovoljni. Mislim, da je tako tudi prav.

Za albanske priseljenke v Sloveniji velja stereotip, da redko ali nerade hodijo h ginekologu. Ali to drži?
Mislim, da ne. Mogoče imajo na začetku, ko se preselijo, malo težav zaradi jezika, ne znajo se naročiti, ne znajo jezika, vendar to, sploh pri mlajših generacijah, ni noben problem oziroma ovira.

Tudi sami pomagate pri vključevanju v slovensko družbo albanskim priseljenkam v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela v Novem mestu.
Te ženske se res trudijo in so bolj zadovoljne. So srednjih let, starejše imajo malo več težav z jezikom, mlajše imajo manj težav, tiste, ko hodijo v šolo, pa jih sploh nimajo in so popolnoma vključene na vseh področjih.

In se tudi zaposlujejo v bolnišnici ali v domovih za ostarele …
Imamo nekaj medicinskih sester, tudi strežnic, pomočnic v kuhinji ... Sicer imamo še eno Albanko, zdravnico, ki je trenutno na specializaciji pediatrije. Tako, da napredujemo v tej smeri.

O večjezičnosti, večkulturnosti ste predavali tudi učiteljem. Kakšno je vaše sporočilo, ko gre za otroke in dijake priseljence?
Bila sem hkrati presenečena in hvaležna učiteljem za njihovo zanimanje za težave učencev priseljencev. Sama sicer nisem tipičen primer, ker je največja težava jezik. Kot rečeno, sama sem slovenščino poznala od malega, a so poleg jezika tudi druge medkulturne razlike. Večkrat sem o njih spregovorila na srečanjih z učitelji, z vzgojiteljicami iz vrtca, profesorji.

Tudi sami se z otrokoma pogovarjate v albanščini. Zakaj je pomembno, da ohranjajo svojo identiteto in se ne sramujejo tega, kar so?
Mislim, da je zelo pomembno, da veš, kdo si. Ni pa treba tega izpostavljati. Ni pomembno, kako ti je ime ali narodnost, izvor, pomembno je, da si predvsem človek. Tako učim svoja otroka, vendar menim, da je pomembno, da obvladata tudi materni jezik, da se lahko pogovarjajo s starimi starši in drugimi člani družine. Ne nazadnje, več jezikov znaš – več veljaš, bogatejši si.

Ko gre za medicinsko prakso v Sloveniji, kaj vas veseli, kaj pa skrbi?
V Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami v regiji, je veliko več žensk – zdravnic, ki operirajo, so internistke, kirurginje. Po drugi strani imamo ginekologi v Sloveniji v praksi na voljo za pregled pacientke v ambulanti le sedem minut. Normativ je sicer od 15 do 20 minut, ampak zaradi pomanjkanja ginekologov v celotnem zdravstvenem sistemu imamo zelo malo časa na voljo. Vendar nam veliko pomagajo sestre, babice, veliko dela je tudi z dokumentacijo. Mislim, da tudi pacienti razumejo, ko vidijo gnečo v čakalnici, sproti se pogovarjamo in pripravljamo …

Opažate tudi vse več porodov na domu?
To nas porodničarje po vsej Sloveniji skrbi, ker menimo, da to, kar smo dosegli v zadnjih 50 letih – da imamo nizko perinatalno umrljivost – da to ne poruši celega sistema. Je treba biti previden, porodi na domu znajo biti zelo tvegani, z usodnim izidom. Porod naj bi bil sicer naravna zadeva, ampak če se zakomplicira, zna biti zelo hudo.