Mateja Stare v Južnem Sudanu. Foto: Osebni arhiv

Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečenja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni v mukah rojevajo doma. Bolnišnice, varno ugnezdene pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In na drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč in na predelih sveta, ki so jih prizadele naravne nesreče, spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.

Ob svetovnem dnevu humanitarnosti
19. avgusta smo zaznamovali svetovni dan humanitarnosti. Letos so bile v ospredju predvsem ženske. Po svetu v kriznih žariščih pomaga več kot 250.000 humanitarnih delavk, kar je približno 40 odstotkov vseh humanitarnih delavcev. Kot opozarjajo pri Združenih narodih, postaja delo humanitarca z leti nevarnejše. Od leta 2003 je bilo med opravljanjem svojega dela ubitih, ranjenih, pridržanih ali napadenih več kot 4.500 humanitarnih delavcev, torej približno pet na teden. Ženske so še posebej ranljive, saj so veliko pogosteje tarča spolnih in roparskih napadov.
Zakaj 19. avgust? Ta datum so izbrali, ker se je 19. avgusta 2003 zgodil bombni napad na sedež ZN v Iraku, v katerem je življenje izgubilo 22 ljudi. Med njimi je bil tudi visoki komisar ZN za človekove pravice in posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN za Irak Sergio Vieira de Mello.

Najbolj kruto se usoda igra z otroki

"V bolnišnici v Siriji smo dan za dnem sprejemali cele družine, potem ko so njihove domove razdejale nastavljene bombe,” v svoji letos objavljeni knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Večina otrok je bila mlajša od deset let. Nekatere so pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom. Umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. Nekega dne so pripeljali petletnika – ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni pa je imel popolnoma razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili. Potem so pripeljali njegovo sestro. Z njo je bilo še huje.”

Nott je najbrž edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah v Londonu, ob tem je nekoč kot pilot upravljal velika potniška letala. Že več kot 20 let svoj plačani, pa tudi neplačani dopust redno namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu. Kot pravi, je pomagal “že več sto tisoč ljudem“. Nemalokrat v razmerah, ki so – podobno kot tale dogodek v Alepu – daleč od varnih. “Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, vanjo je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov Islamske države. Postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden izmed njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil sam pri sebi. Slišal sem, kako so nabili orožje in ga namerili v nas, in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne rečem niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.”

Mateja Stare v Afganistanu. Foto: Osebni arhiv

Na svoji prvi misiji, ki jo opisuje v knjigi, je bil v bombardiranem Sarajevu. Odredili so ga v tedanjo državno bolnišnico, ki se je je takrat zaradi dolgotrajnega obstreljevanja držal vzdevek “švicarski sir”. Kot mlad kirurg pa je prav tam začutil, da si želi to početi do konca življenja: “Pomagati najšibkejšim je postalo moje poslanstvo, zaradi tega spoznanja sem človek, ki se je na novo rodil.” Bralcu nasuje niz presunljivih podob iz svoje kirurške prakse in tega, kako je kot kirurg potoval po sarajevskem zaledju; med drugim opisuje tudi pretresljivo izkušnjo bombardiranja bolnišnice, v katerem je sredi operacije zmanjkalo elektrike. Z mlajšim pacientom je ostal sam v temi in dolge ure klical na pomoč, dokler bolnik ni umrl …

Lepe in žalostne zgodbe v primežu adrenalina

Nott je le eden izmed več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki prostovoljno pomagajo na kriznih žariščih, na katerih nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu, ki je trajala od decembra 2017 do marca 2018, medicinska sestra Mateja Stare je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na takih misijah. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan, konec leta 2014 jug Afganistana, leta 2016 misija v Libiji, konec leta 2017 misija v Siriji. “Moja prva misija je bila v Gazi; tam je bilo čisto drugače, kot sem pričakovala. Bombe so sicer padale vsak dan, vendar daleč stran. Ko so začele padati malo bliže, smo ostali v hiši, v kateri smo bili varni. Vendar adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko pozorneje in hitreje,” se spominja svoje prve izkušnje.

Mateja Stare v Siriji. Foto: Osebni arhiv

Tudi Brecelj je povedal, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primeri s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, v kateri je bila umrljivost 25-odstotna. Toda hkrati je toliko drugih pozitivnih zgodb, v katerih vseeno pomagaš otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem vse sprejel, čeprav je bilo težko.”

Ob vprašanju, katere podobe in zgodbe pacientov še vedno nosita s sabo, oba omenjata otroke. Brecelj se spominja rojstva trojčkov; dva sta zaradi okužbe kože umrla že prve dni po rojstvu, “pri tretjem, pri katerem je najbolj kazalo, da bi ga lahko rešili, pa so starši obupali in ga kljub zdravniškemu nasvetu vzeli s seboj domov k preostalim otrokom. To je bil eden hujših dogodkov, zaradi katerega smo se v bolnišnici precej pogovarjali, kako bi se v prihodnje lahko izognili takim primerom.” Mateja Stare pa je iz spomina priklicala primer deklic s svojega zadnjega bivanja v Siriji: “Gre za sestre, ki so odkrile bombo presenečenja. Imele so razcefrane spodnje okončine, najslabše jo je odnesla šestletnica, ki je že skoraj izkrvavela. Oče jih je pripeljal s starim taksijem iz kraja pet ur vožnje stran … In potem tisti nasmeh, ko stegne ročice proti tebi, ko prideš na obisk. Pa veselje, ko se je vseh pet hčera poslovilo na invalidskih vozičkih … Verjamem, da bo oče dobro poskrbel zanje."

Jernej Brecelj na misiji v Južnem Sudanu. Foto: Osebni arhiv

Oba na razmere na misijah, ki sta jih doživela, gledata precej realistično. “En sam človek ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš trpljenje,” meni Mateja Stare. Jernej Brecelj pa opaža, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. “To, kje se rodiš, je lahko ena izmed hujših krivic, ki se ti zgodijo.”

Tudi bolnišnice niso več varni prostori

Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let. Trenutno po svetu v tem okviru deluje 67 000 ljudi. Toda čeprav so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih prej veljali za razmeroma varne, je v zadnjih letih drugače. “Od konca leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico na severu Afganistana, ki je bila popolnoma v lasti Zdravnikov brez meja, in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam. To je bilo v Siriji zelo pogosto,” pojasnjuje Staretova. “Prav zato je bilo v Siriji precej bolnišnic pod zemljo, saj nisi bil zgoraj niti malo varen.'' Odvisno je sicer, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, dodaja, ”toda za nas je pravilo vedno enako: glavo dol.”

Tudi Nott poudarja, da postaja nasilje nad zdravstvenim osebjem v nekaterih državah vse večji problem. “Zdravstvo postaja orožje. Če ubiješ zdravnika, je podobno, kot če bi ubil 10.000 ljudi, ki ne morejo poskrbeti zase.”

Mateja Stare v Libiji. Foto: Osebni arhiv

Nasilje izdaja velikanski račun svetu

700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območju, ki ga pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja, ne manj. V prejšnjih 15-ih letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.

Nasilje nam izdaja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, to je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse laže dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi; tri četrt jih je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj nagnjeni k temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu je otrok.

Mateja Stare v Gazi. Foto: Osebni arhiv

Prezrta kirurgija na frontni črti

Kirurg David Nott je skupaj z ženo Elly nedavno zasnoval fundacijo, ob pomoči katere lahko kirurgi iz vojnih in kriznih žarišč zaprosijo za štipendijo za posebne programe kirurškega usposabljanja. Razvili so tudi poseben satelitski program usposabljanja, namenjen prav za najbolj krizna žarišča, odrezana od sveta.

V zadnjih letih so usposabljali sirske kirurge na meji s Turčijo, pa v Jemnu, kirurge na Zahodnem bregu, v Gazi, Libiji, Iraku, Bangladešu in Kamerunu. Usposabljanje je opravilo že skoraj 1000 lokalnih kirurgov. Želijo si, da bi lahko vojno kirurgijo učili povsod po svetu. Čeprav kirurgija nima enakega statusa kot nekatere druge zdravstvene panoge, je manj znano, da bi ustreznejše znanje s tega področja vsako leto obvarovalo pred smrtjo 17 milijonov ljudi – toliko, kot jih vzamejo malarija, tuberkuloza in aids skupaj.

Pričevanje vseh treh lahko slišite v posebni oddaji Vala 202:

Rešujejo druga življenja in pri tem tvegajo svoje

David Nott kljub številnim prošnjam ni bil na voljo za intervju, zato smo v prispevku z njegovim privoljenjem uporabili dele aprilskega javnega pogovora z novinarko Sarah Montague, posnetega za David Nott Foundation, in odlomke iz knjige War Doctor: Surgery on the Front Line.