"Študente medicine je treba poleg strokovnega dela naučiti tudi empatije, komunikacije, sočustvovanja s trpečim človekom," pravi Vladan Rajić s kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani in predavatelj pediatrije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V Sloveniji dela okoli 500 tujih zdravnikov, največ jih prihaja iz Srbije – skoraj 200. Eden izmed njih je tudi Rajić. Je tudi predsednik slovenske sekcije za pediatrično hematologijo in onkologijo Slovenskega zdravniškega društva. Zakaj si je za nadaljevanje zdravniške kariere izbral prav Slovenijo in kaj uči študente na Medicinski fakulteti v Ljubljani, je spregovoril v oddaji NaGlas!

V Sloveniji največ tujih zdravnikov prihaja iz Srbije. Zakaj ste se vi odločili prav za Slovenijo?
V mojem primeru sva se z ženo, ki je tudi zdravnica, sicer potomka Slovenca, dedek po očetu je Štajerec z Zgornje Polskave, odločila, da prideva sem živet in delat, tukaj sva si ustvarila tudi družino.

Zdaj delate na Pediatrični kliniki, zdravite rakave otroke. Kako vse jim pomagate?
Zelo pomembno je timsko delo. Seveda je v središču celotnega dogajanja bolan otrok, ob tem je hudo prizadeta in trpi vsa družina. Posebnost tovrstnega zdravljenja je timsko delo: vsi skupaj, družina, starši, celoten naš tim, nismo samo zdravniki tega deležni, tu so tudi naše medicinske sestre, psihologi, dietetiki, bolnišnična šola, vsi skupaj zelo dobro sodelujemo kot tim, ker imamo skupni cilj, da otroka pozdravimo.

Zakaj je vaš klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani uspešen v nasprotju z denimo otroško srčno kirurgijo? Gre vendar za isto kliniko … Kje je ključ uspeha? Organizacija, komunikacija, medčloveški odnosi, vodenje?
Kar lahko povem glede sodelovanja na našem oddelku, je to, da mi sodelujemo, pomembno je tudi vse to, kar ste našteli. Zelo pomembna je dobra, odprta komunikacija, tudi sodelovanje celotnega tima v smislu, da drug drugega podpiramo. Tu ne mislim samo na zdravstveni del tima, tu mislim tudi na starše, družino, bolnega otroka. Dobra, poštena, odprta komunikacija, trdo delo in sodelovanje so bistveni za uspeh celotnega tima.

Predavate pediatrijo na medicinski fakulteti. Kaj učite svoje študente? Samo 100 na leto jih vpiše ta zahteven študij. Želijo res nekoč pomagati ljudem ali si bolj želijo status zdravnika?
Ne, predvsem si želijo pomagati bolnemu človeku, nekateri se bodo odločili za pediatrijo, drugi da bodo zdravili odrasle. Kar je pomembno, je, da se jih poleg strokovnega dela nauči tisto, kar morajo vedeti kot zdravniki: empatije, komunikacije, sočustvovanja s trpečim človekom, kako mu pomagati, kako mu podati roko, da se ga potegne naprej v njegovi hudi zgodbi. To je tudi pomemben del našega dela.

Pogosto navadni ljudje kot bolniki pri zdravnikih pogrešamo empatijo. Kje se zdravniki učite empatije? Ali se je empatije mogoče naučiti na fakulteti?
Menim, da se je mogoče empatije naučiti na fakulteti. Vedno govorim: tudi zdravniki smo navadni ljudje in seveda čutimo in moramo čutiti bolečino in potrebe drugega, zlasti bolnega človeka, ker je to naše poslanstvo.

Prihajate iz zdravniške družine iz Šabca – vaš oče, mama, sestra, tudi žena so zdravniki. Na poklic gledate kot na poslanstvo. Poleg strokovnosti v ožjem smislu kaj je še pri tem poklicu pomembno?
To je specifičen način življenja. Ne gre samo za osem ur dela, zdravnik ste tudi za sosede, sorodnike, prijatelje. Tudi mlajši kolegi vas kadar koli lahko pokličejo za kakšen nasvet, idejo ali pomoč. Gre za dejansko za poklic, ki ga imam resnično rad!

Na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravite otroke tudi s krvotvornimi matičnimi celicami, gre za sodobne metode zdravljenja, kakšna je sicer danes ozdravljivost raka pri otrocih?
V sodobnem času je ozdravljivost otroškega raka – če pogledamo povprečje vseh otroških rakov – več kot 80-odstotna. Določene vrste raka so bolj ozdravljive, gredo krepko čez to številko, žal pa so določene vrste raka malenkost manj ozdravljive. Možnost za ozdravljivost pediatričnih onkoloških bolnikov je zelo dobra.

Sodelujete tudi z različnimi raziskovalnimi skupinami iz tujine?
Na našem oddelku so dejavni udeleženci vseh velikih evropskih kliničnih oziroma raziskovalnih skupin, ki ustvarjajo tudi protokole zdravljenja in spremljanja vseh vrst otroškega raka.

Kaj počnete v prostem času?
Z družino radi preživljamo prosti čas v naravi, seveda hodimo radi v hribe, osebno rad kolesarim, pozimi pa smučam.

Ste začeli kolesariti še pred slovensko rumeno majico na Dirki po Franciji?
Seveda (smeh), še preden so naši fantje uspešno zmagali. Kolesarjenje je moj konjiček, ki ga imam rad.

In oblika sprostitve, ki jo tudi potrebujete. Hvala za pogovor!