Z njo smo se pogovarjali tudi o tem, kako je prepoznala bolezen, kaj se je zanjo spremenilo, odkar je ozdravljena, in kako je njene težave sprejemala okolica.

Zakaj ste zboleli za depresijo?
Nastop depresije je povzročilo več dejavnikov; trenutna življenjska situacija, dedna nagnjenost in dejstvo, da se nisem nikoli naučila, kako se uspešno spopadati s stresom in težavami vsakdanjega življenja.
Koliko časa ste potrebovali, da ste si priznali bolezen?
Mislim, da je minilo kar nekaj let. Vedno sem bila mnenja, da sem pač "takšna" po naravi, da je to moja osebnost in ne bolezen oziroma motnja.
Ste k zdravniku odšli samoiniciativno?
Zdravnika sem prvotno obiskovala zaradi drugih razlogov (telesnih), ta pa mi je nato svetoval, naj obiščem psihiatra, ker moje težave nimajo telesnih vzrokov.

Kako ste se spopadali z boleznijo? Kaj je bila največja težava?
Največja težava je bila priznati si, da imam resnične težave, za katere ne obstaja hitra in enostavna rešitev. Težko mi je bilo ob misli, da mora sprememba priti iz mene in da se moram zanjo zares truditi. Včasih napredek ni odseval količine vloženega truda in takrat je bilo najtežje.

Kako je okolica sprejemala vašo bolezen (bližnji, sodelavci)?
Od svojih bližnjih sem prejemala ogromno podpore in spodbude. V bistvu v tem pogledu nisem imela nikoli slabe izkušnje.
Kaj bi svetovali osebi, ki je depresivna?
Naj čim prej poišče pomoč in naj svoje težave zaupa svojim najbližjim prijateljem, partnerju ali družini. Pomembno je, da poiščemo pomoč, tudi če ne verjamemo, da bo pomagala.

Ana Mušič