"Od vseh izpitov, ki sem jih naredila med študijem medicine, specialističnih, strokovnih, doktorata – najtežji je bil slovenščina," pravi specialistka abdominalne kirurgije asist. dr. Tatjana Gelebeševa Mateska, ki sicer govori šest jezikov.

Prihaja iz Makedonije, medicino je doštudirala v Bolgariji, a jo je leta 2007 pritegnila Slovenija. Takrat je v Slovenijo prišlo tudi veliko njenih kolegov s študija, prav tako Makedoncev. Zdaj mladi zdravniki bodisi ostajajo v Makedoniji bodisi odhajajo v Nemčijo, pravi. Nižje plače, slabši delovni in pogoji za napredovanje ob izpitu iz slovenščine, ki ni v nikakršnem stiku z medicino, so razlogi, zakaj po 15 letih slovenski zdravstveni sistem ni več privlačen za zdravnike z območja nekdanje Jugoslavije. Tatjana Gelebeševa Mateska je gostja oddaje NaGlas, ki jo lahko spremljate ob 12.40 na TVS1. Vabljeni tudi k branju intervjuja!

Prihajate iz Kavadarcev, v Makedoniji, študirali ste v Plovdivu, v Bolgariji. Kako to?
Tako je, rojena sem v Kavadarcih, to je mesto v osrednji oziroma južni Makedoniji, v srednjo šolo sem hodila v Bitolo, na koncu pa študij končala na Medicinski fakulteti v Plovidivu, v Bolgariji. Takrat je bil študij v Bolgariji zelo priljubljen, veliko mojih kolegov in kolegic je študiralo v Bolgariji. Bolgarska diploma je bila priznana v Evropski uniji.

Kako se je potem zgodila Slovenija? Prišli ste leta 2007. Kaj vas je tukaj pritegnilo? So bili takrat pogoji za tuje zdravnike ugodni?
Da. Tudi veliko mojih prijateljev, s katerimi sem študirala v Bolgariji, je prišlo v Slovenijo takrat, imeli so samo lepe, pozitivne besede o Sloveniji, da je zdravstveni sistem dober in omogoča napredovanje in izobraževanje … Tako sem se odločila priti v Slovenijo.

Najprej vas je čakal izpit iz slovenščine. Govorite sicer šest jezikov, ampak kako težko je bilo s slovenščino?
Eden od najtežjih izpitov v moji karieri – doma se tako pošalimo – od vseh: med študijem na fakulteti, specialističnih, strokovnih, je bil izpit iz slovenščine eden od najtežjih! Slovenski jezik je težak, ima dvojino, ki ga drugi jeziki nimajo, prav tako ima sklone, ki jih mi v makedonskem jeziku nimamo, tudi sam izpit na Filozofski fakulteti je zelo zahteven. Takrat je bil, ne vem, kako je zdaj.

Zdaj naj bi si prizadevali za to, da bi bil lažji oziroma vsaj s področja zdravstva za zdravnike, ki jih Slovenija potrebuje.
Popolnoma se strinjam, da mora biti za nas na najvišji ravni, pa vendar mora imeti več stika z medicino in besedami iz medicine. Ko sem že naredila izpit, na urgenci nisem vedela, kaj je komolec, recimo. Ni bilo veliko povezav z medicino.

Delali ste v celjski bolnišnici in UKC-ju Ljubljana, leta 2008 se je pojavila specializacija iz abdominalne kirurgije ...
Krožila sem tri leta v celjski bolnišnici kot specializantka, tri leta v UKC-ju Ljubljana, vmes sem tudi nekaj mesecev delala še na Onkološkem inštitutu ...

Zakaj ste si želeli ravno abdominalno kirurgijo? To je prestižna veja, samo 14 odstotkov kirurginj imamo.
Od malih nog sem si to želela in sem si govorila: Ali bom šla na srednjo medicinsko ali se ne bom ničesar učila, nato je bilo enako z medicinsko fakulteto: ali bo medicina ali nič drugega, nakar je sledilo: kirurgija ali pa nič. Če zdaj ponovno razmišljam o tem, lahko rečem, da bi bila lahko samo kirurginja. Se ne vidim drugje. To je morda zaradi mojega temperamenta: to je nekaj, kar si želim in kar rada delam, sem v tem. V tem se najdem. Še vedno pa lahko rečem, da je to moški poklic, zakaj je tako, ne vem. Vendar pričakujem v bližnji prihodnosti, da se to spremeni, in se že spreminja, glede na to, da na Medicinski fakulteti študira več žensk kot moških.

Vemo, da Sloveniji primanjkuje zdravnikov. Zakaj po vašem mnenju?
Vemo, da je študij težak, da dolgo traja, kdor koli se odloči, da bi študiral medicino, mora vedeti, da je to šest let osnovnega študija, s to diplomo ne moreš kaj posebnega delati, razen pripravništva, moraš iti na specializacijo. Kdor koli se odloči, si mora dati 10–12 let za študij. Toliko traja, da postaneš specialist, dejansko pa se mi učimo celo življenje. Izobraževanja, kongresi, doktorati znanosti, asistentska mesta … Se nenehno učimo. Moraš si to želeti delati, imeti ambicije, delati z ljudmi, da vam je to delo v veselje.

Zanima me tudi, kaj se je spremenilo za zdravnike z območja nekdanje Jugoslavije, da jim Slovenija ni več zanimiva za delo?
Ne vem, kako je z drugimi državami, ampak ker prihajam iz Makedonije, lahko rečem, da so se pogoji za delo v tamkajšnjem zdravstvenem sistemu izboljšali in se približali pogojem v slovenskem zdravstvenem sistemu; slovensko zdravstvo – ne glede na to, ali gre za delovne pogoje ali plačilne pogoje – Slovenija zdaj ni več zanimiva. Ni več tako velike razlike, kot je bila prej.

Govoriva o plačah.
Da. Mladi po končani fakulteti še vedno odhajajo iz Makedonije, po podatkih Zdravniške zbornice Makedonije je zaznala približno 500 odhodov zdravnikov, v 99 odstotkih je ciljna država Nemčija. To je zdaj ta obljubljena dežela, kot je bila včasih Slovenija. Podobno je tudi v Sloveniji, po anketah Zdravniške zbornice Slovenije, mladi zdravniki povedo, da gredo delat specializacije v Avstrijo in Nemčijo. To sta državi, ki sta obljubljeni in imata dejansko boljše pogoje.

Kako so videti same operacije? So dolge, kako se nanje pripravljate? Poslušate glasbo?
V kirurgiji potrebujemo tako psihično kot fizično kondicijo. V prostem času se ukvarjam s športom, z družino se sprehajamo se po hribih, sprostim se tudi na potovanjih, saj veliko tudi potujemo. Vzdušje v moji operacijski je sproščeno, sem tak človek, makedonska narava, sem sproščena (smeh), komunikativna, nasmejana, to prenašam v operacijsko dvorano naše klinike, lepo sodeluje cela ekipa, nismo pod stresom. Več operacij opravimo tako, da so pacienti pod spinalno anestezijo, to omogoča komunikacijo z njimi. Eni sprašujejo, kaj delamo, kakšno mrežo bomo dali, pred začetkom sicer nastavimo na računalniku neko nežno, tiho glasbo.

Kakšni so odzivi pacientov?
Zelo pozitivni.

Imate družino, tudi soprog je zdravnik. Vaša hči Katerina nastopa na otroških glasbenih festivalih v Makedoniji in Črni gori. Ne bo zdravnica?
Katerina rada nastopa, stara je deset let, doma se včasih pohecamo, da ne bo zdravnica, da se ne bo preveč "matrala" v življenju, v Črni gori je pred kratkim nastopila kot slovenska predstavnica med 13 državami. Rada nastopa, je pa še čas, da se odloči glede študija.