Na vprašanje, kako je, z velikim nasmehom ta izjemno optimistična in vedra 40-letnica, ki zelo rada potuje, odgovori: "Zdaj, ko je za mano, sem bolje. Začetek je bil pa težji. Ko si zdrav si in ti nič ne manjka, potem pa dobiš diagnozo, si najprej dva meseca na tleh. Sprašuješ se, zakaj ti, iščeš odgovore. Potem ko je steklo zdravljenje in sem se povezala z drugimi dekleti, je bilo pa vse lažje."

Lani je na začetku decembra pod pazduho zatipala bulo in najprej pomislila, da gre za zamaščeno lojnico. "Že prej sem se pregledovala. Moj tumor ni bil trd, ampak zelo mehek, kot bi imela nabrekle žleze. Tudi zdravnik, ki me je pregledal, je najprej dejal, da verjetno ni nič, a mi je vseeno dal možnost, da grem na punkcijo ali ultrazvok. Takoj sem se odločila za punkcijo, kot bi mi intuicija govorila, da nekaj ni v redu." Diagnoza: rak dojke.

Kot pravi, nikoli prej ni imela nobenih težav, živela je zelo dejavno, se veliko ukvarjala s športom, na njenem jedilniku pa je bilo že od nekdaj veliko sadja in zelenjave. "Glede na značilnosti mojega tumorja je verjetno rasel kar nekaj let. Lahko, da sem ga s svojim zdravim načinom življenja kar nekaj let brzdala, a potem je bilo v nekem trenutku vsega preveč. Zadnja leta so bila veliko bolj stresna in lahko da je to pripomoglo k izbruhu," razmišlja o svoji bolezni. Kot pravi, je veliko raziskovala po spletu. Prepričana je, da moraš spoznati, kakšen tip tumorja imaš, da si lahko potem pomagaš, ne le s kemoterapijo in obsevanjem.

O svoji diagnozi je obvestila bližnje. "In so kar naprej prihajali klici, kako sem. A to me je dejansko prav dol tlačilo. Ker se namreč nisem mogla sprijazniti z boleznijo, kar je nujno. Če te namreč nekdo, pa čeprav je to iz ljubezni, vsak teden sprašuje, kako si, se res počutiš bolno. Jaz pa se dejansko nisem počutila bolno, tudi zdaj se ne počutim kot bolnica," se spominja napornega prvega obdobja po postavitvi diagnoze. Na vprašanje, kakšen bi bil njen nasvet, kako naj okolica najbolje pomaga bolniku, odgovarja: "Bolje je, da nekomu prineseš kilo pomaranč ali tople nogavice, mu napišeš lepo sporočilo, kot pa da ga nenehno sprašuješ, kako je."

Priznava, da se je bilo zelo težko sprijazniti s tem, da je bila v enem hipu zdrava, potem pa je morala na kemoterapijo in obsevanja. Februarja so jo operirali, potem je sledilo šest ciklusov kemoterapije in obsevanje. Martina pravi, da so ji bile soborke v veliko oporo. Skozi terapije so šle štiri sočasno: med seboj so se bodrile, se obveščale, kaj lahko pričakujejo v posamezni fazi zdravljenja, in si bile v psihično oporo. Kemoterapije nekatere prenašajo bolje, druge slabše. "Meni je bilo tri dni zelo slabo, sem bruhala, potem pa sem se dva, tri dni pobirala in prihajala k sebi, potem pa sta sledila dva tedna normalnega življenja," se spominja.

Terapije, skupno jih je bilo šest, je dobivala vsake tri tedne, pri prvih treh se je pojavila slabost, pri naslednjih treh pa bolečine v mišicah in "špikanje" v sklepih. Na prvih nekaj kemoterapij so jo peljali domači in prijatelji, potem na zadnje pa se je vozila že sama. "Saj je bilo naporno, ampak ne tako zelo, kot sem pričakovala. Pomembno je bilo, da sem bila že prej v dobri telesni formi, zdravo sem jedla in se veliko gibala."

Na vprašanje, kako je prenašala zdravljenje, odgovarja, da se je na onkološkem inštitutu včasih počutila kot na tekočem traku. "Včasih si moral čakati več ur, kar je bilo psihično zelo naporno. Raje kot v čakalnici sem sedela več ur v parku. Osebje ti je na voljo za vsa vprašanja, ampak včasih sploh nimaš vprašanj. Bolj sem se osredotočila nase, da bom poskusila čim bolj prenesti zdravljenje in da se ne bom sekirala. Saj so bili vmes slabi dnevi, seveda, ampak so minili."

Kot pomembno poudarja raznolikost bolezni in predvsem pomen pregledovanja. "Želim poudariti, da tumorji niso enaki. Moj je bil mehek in neotipljiv, le bula pod pazduho je nakazovala, da se nekaj dogaja. Če se torej ne bi redno pregledovala, mogoče ne bi opazila, da se nekaj dogaja," opozarja na nujnost rednih samopregledov. Kot pravi, izkušnje njenih sobork kažejo, da lahko pri tem veliko vlogo igrajo tudi partnerji, saj namreč v veliko primerih bule zatipajo oni. "Ali pa ženske slučajno zatipajo nekaj med tuširanjem." Ravno zaradi namena večjega ozaveščanja je zdaj tudi sama zelo dejavna tudi na različnih forumih. "Ko greš sam skozi to, je zelo težko, če na svoja vprašanja ne dobiš odgovorov. Vsaka osma ženska bo šla skozi to, kaže statistika, zato je zelo pomembno ozaveščanje o bolezni."

Sama je bila zelo vesela, da ni imela metastaz, se je pa rak razširil na prvo bezgavko. Kemoterapija in obsevanja so preventiva, ker lahko tako preprečiš metastaze, pojasnjuje. "Pri vsaki oboleli z rakom je 30 odstotkov možnost, da se rak razvije naprej v metastaze, 70 odstotkov pa se jih pozdravi."

Kot se rado zgodi, je tudi Martina med boleznijo spoznala, na koga se lahko zanese. Med zdravljenjem ji je bila velika vzornica tudi sestrična, ki se je z isto boleznijo spopadla pred 23 leti. "Spomnila sem se njenega nasmeha, ko sem jo obiskovala med zdravljenjem. Danes je gospa pri skoraj 60 letih, vitalna, mladostna in polna energije." Podobno je zgodbi sošolke, ki je zbolela pred 10 leti, in prijateljice Vesne, ki jo je spoznala na lanskem polnočnem pohodu na Polhograjsko grmado. "Vesna mi je navdih, da zdaj, le nekaj mesecev po kemoterapiji, veselo hodim po hribih in se počasi vračam v svoje aktivno življenje."

Nujno je redno pregledovanje dojk
Ob tem še dodaja, da je zelo hvaležna za vse ljudi, ki so jih stali ob strani. "Ljudi spoznaš na malo drugačen način. Duhovno zrasteš. Že prej sem zelo uživala v življenju, zdaj bom pa še veliko bolj, če je to sploh mogoče. Pozitivnost odpira nova vrata." Zdaj jo čakajo toplice in nadaljnja telesna regeneracija, potem pa iskanje službe in načrtovanje novih potovanj, ki jih obožuje.

Preden radostno odhiti snidenju s prijateljico naproti, pa znova opozori: "Ženske prosim, če si redno pregledujete prsi. Fantje, vi pa pomagajte dekletom, ženam ... Tudi jaz sem mislila, da se to ne more zgoditi meni, saj sem bila vedno zdrava. Ampak se zgodi vsaki osmi ženski in tudi mlajše so med nami. Nobenih pravil ni, kdo zboli in kdo ne."