Otroci so v poldrugem letu ukrepov, ki so razorali njihov vsakdan in načrte za prihodnost, doživljali številne, a še vedno slabo razumljene stiske. Otrokom smo odvzeli tudi več kot leto dni treninga socialnih veščin in zelo pomembnega samoobvladovanja. In tudi vrnitev v šolo je v večini primerov namesto olajšanja in krpanja zaostankov prinesla stampedo ocenjevanj in stisk. Kljub številnim obljubam, kako počasi bo potekalo vračanje v šole in kako bodo najprej zapolnili luknje v znanju, se to ni zgodilo. "To je trajalo natanko en teden. Potem je šlo pa s polno paro. Mislim, da so bili otroci podobno šokirani, kot bi bil nekdo, ki bi po dolgotrajnem bivanju v zvočno izolirani sobi nenadoma prišel na stadion sredi nogometne tekme. Nenadoma so bili preplavljeni z veliko količino dražljajev, čustev in zahtev. In tega ni preprosto obvladati," pravi sogovornica.

Premalo se odzivamo na zasvojenost z zasloni

Otroci pri tem potrebujejo pomoč, če je ne dobijo, si stiske skušajo blažiti sami, tudi z mamili. Poraba mamil se med epidemijo sicer ni povečala, saj je bilo manj uporabe stimulativnih drog, praviloma uporabljanih ob druženju, se je pa povečala uporaba drog, ki so otrokom otopele občutke in jim pomagale vse skupaj preživeti, pravi Mina Paš, ki je tudi dolgoletna terapevtka v svetovalnici Drogart, kjer so zaznali nekaj sprememb v strukturi uporabnikov: "Pri nas se je nekoliko spremenila struktura, v stik smo prihajali z več mladostniki kot prej, in sicer s specifičnimi skupinami mladostnikov, ki zelo tvegano uporabljajo droge v zelo mladih letih."

A če smo na tradicionalna mamila in zasvojenosti še pozorni, se premalo odzivamo na zasvojenost z zasloni, na katere smo med šolanjem na daljavo nekritično prilepili otroke. Počitnice pa so sploh čas, ko je težje nadzirati otroke in strukturirati čas, poleg tega je informacijska tehnologija zdaj zagotovljena tudi v družinah, kjer niso vešči tehnik omejevanja uporabe, otroci pa so željni razvedrilnih vsebin, omrežij in kanalov, ki so jim bili prej nedostopni: "Mislim, da nas morajo 'zasloni' grozljivo skrbeti, saj ima dostop do njih tako rekoč vsak otrok, tudi tri- in šestletniki. Znanstveno je dokazano, kako škodljiva je njihova pretirana raba, a jih zdaj spodbujamo, naj jih imajo ves čas s seboj."

"Če bi imel vsak otrok ves čas pri sebi paketek kokaina ali heroina, bi vsi skočili v zrak. To, da ima pa prvošolček v žepu ves čas pametni telefon, se nam pa ne zdi nič posebnega. Prav tako ne, da na igrišču buljijo vsak v svoj telefon. Če bi si trije trinajstletniki na igrišču vbrizgali heroin, bi prav tako skočili v zrak, to, da so pa ves dan priklopljeni na medmrežje, pa se nam ne zdi nič posebnega. Čeprav je za njihov živčni sistem po mojem mnenju to popolnoma enako," opozarja zdravnica, ki vrsto let svetuje o varnejši uporabi drog.

Okrepiti bi morali dejavnosti na prostem

Kot zdravnico, terapevtko in strokovnjakinjo za zasvojenosti jo najbolj skrbi, da bi nam tudi med počitnicami otrok ne uspelo preusmeriti k vsebinam, ki bi jih razbremenile in jim pomagale osmisliti vse, kar se je zgodilo: "Kot družba bi morali zelo okrepiti dejavnosti na prostem, šport, druženje, da odidejo ven, krepijo socialne veščine, učenje samoregulacije, se naučijo obvladovati čustva, delati bi bilo treba s celotnimi družinami!"

Sploh zato, ker bi jesen prav zlahka prinesla nova zapiranja šolskega sistema. "Zapiranje, izolacija, omejevanje stikov – to je kriminal. Kot da smo pozabili vse teorije, vse osnove, na katerih temelji teorija človeške psihe! Potreba po stiku je ena temeljnih človekovih potreb, enako kot hrana! Enako! In zdaj smo mirno 'zradirali' to potrebo, popolnoma. Govorili smo jim 'pojdite za računalnik, bodite varni, ne bodite grožnja svojim babicam in dedkom, ne družite se, mladostniki so rezervoar virusov, bodite doma, ne ogrožajte drugih' in ne vem kaj še vse. To pomeni, da smo izbrisali večino človeškega, kar nas dela ljudi!"

"In potem se nekateri še čudijo, zakaj se to dogaja, češ saj jim nič ne manjka in imajo vse. A ni res, nimajo glavnih stvari. Vzel jim jih je, milo rečeno, nespameten način obvladovanja te epidemije," je kritična Mina Paš. In čeprav je opozoril strokovnjakov in staršev že veliko, v javnosti ni zaznati dejanskega razumevanja, kako zelo težko je mladim, pač pa veliko več omalovaževanja, primerjanja s prejšnjimi generacijami in drugimi stresnimi družbenimi dogodki.

Kakšno sporočilo mladim je to? "Glavno sporočilo je, da nam njihovo počutje ni pomembno oz. da je napačno. Zelo minimiziramo njihove občutke in stiske, kar je popolnoma zgrešeno. Ker če otroci od odraslih ne dobijo opore ali pa so celo deležni dodatne bolečine, bodo poskušali poskrbeti sami zase. Pri tem lahko uporabijo stvari, ki jih ta hip odklopijo, pomirijo, uspavajo, ali pa gredo v kakšna agresivna vedenja. Tudi porast samomorilnosti – to je največji alarm, ki govori, da so cele generacije otrok zdaj v blaznih psiholoških stiskah!"

Povišan delež mladih, ki razmišljajo o samomoru

Tudi opozorila na bistveno povišan delež mladih, ki razmišljajo o samomoru, so bila uspešna v oporekanju metodologiji raziskav kot pa v skrbi za resno epidemijo resnih duševnih stisk. "Vsi, ki delamo z mladimi, govorimo o tem, kakšen porast stisk je. In da se potem sprašujejo, ali je bila metodologija prava ali ne, čeprav jim iz vsakodnevne prakse govorimo, kako grozno je, da je popolnoma noro!"

Zelo nevarno je tudi razmišljanje, da imajo težave bolj ko ne otroci, ki ne prihajajo iz spodbudnih okolij in ki so številne težave imeli tudi pred epidemijo. "To je diskriminatorno in kot družba tega nikakor ne bi smeli sprejeti. A tudi otroci iz popolnoma običajih družin, brez socialnih težav imajo zelo, zelo velike težave. Jasno je, da smo na splošno popolnoma zgrešili!"

"Otroci so ena najbolj resilientnih bitij na svetu, saj jim to, da sodelujejo z odraslimi, sploh omogoča preživetje. A to je tudi zelo groba in nedopustna manipulacija s terminologijo – ker resilienca je odpornost proti spremembam, ki si jo krepiš s tem, da se ob spopadu s težkimi razmerami naučiš obvladovati sebe in nastali stres. Toda to, kar se dogaja zdaj, ni krepitev resilience. To je rušenje osnovne varnosti, ki jo človek ima v sebi, in ta je pogoj za krepitev resilience, ki jo ob pomoči odraslih razvijamo skozi vse otroštvo in mladost. Kar se dogaja zdaj, ni krepitev resilientnosti, pač pa travmatizacija celotne generacije otrok in mladostnikov. In to zdaj počnemo!"

Nedostopna pomoč

Dostopnost pomoči pri duševnih stiskah otrok je bila že pred epidemijo porazna, zdaj ko je pomoči potrebnih bistveno več, je le še bolj nedostopna. Je to že alarm, da bodo otroci stiske reševali tudi z zasvojenostmi? "Mislim, da se bodo povečala vsa destruktivna in odvisniška vedenja, če ne bomo poskrbeli za to, da bo družba opravila svojo nalogo in si tako sploh lahko rekla, da je družba. Kajti to, v čemer živimo, ni vredno poimenovanja za organizirano družbo, ki poskrbi za ljudi."