Med znanimi Jugotonovimi skupinami so med drugim Bijelo dugme, Azra, Električni orgazam, Idoli, Haustor, Leb i sol, Novi fosili in mnogi drugi. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Svojevrstno praznovanje Jugotonove dediščine že od leta 2014 ustvarjata hrvaška oblikovalca in fotografa Sanja Bachrach Krištofić in Mario Krištofić, ki sta z Željkom Staklarevićem soavtorja razstave Vzhodno od raja – Jugoton 1947–1991. Njihova postavitev je bila prvič na ogled javnosti leta 2014 v Tehničnem muzeju Nikole Tesle v Zagrebu. Košček Jugotonove zapuščine se je letos začasno naselil še v Bistri, kjer ima svoje prostore Tehniški muzej Slovenije (TMS). Na ogled bo do 31. decembra.

Foto: Veronika Francesca Štefančič

Pojem kulture in pogleda v zahodni svet
Razstava je zelo dobro obiskana in tudi katalog se odlično prodaja. "Že vnaprej se je zdelo, da je to tema, ki bo pritegnila veliko ljudi, od ljubiteljev vinilk, zanesenjakov nad glasbo in seveda vse, ki smo odraščali z Jugotonom. Za nas je bil to pojem ne le glasbe, ampak kulture in pogleda v zahodni svet. Zato tudi naslov Vzhodno od raja," razmišlja kustosinja razstave Irena Marušič.

Zabava, razvedrilo in beg iz vseh tegob življenja
Snovalca sta razstavo poimenovala po naslovu romana ameriškega pisatelja Johna Steinbecka Vzhodno od raja iz leta 1952. Tudi obsežen katalog, ki je izšel ob razstavi, se začne s citatom iz knjige, ki je leta 1955 postala tudi literarna predloga za istoimenski film v režiji Elie Kazana: "Naposled pride omika in z njo zabava, razvedrilo in beg iz vseh tegob življenja." ( V izvirniku: "And finally comes culture, which is entertainment, relaxation, transport out of the pain of living.") Kataloška besedila odpirajo poglede na založbo prek popkulturnih, zgodovinskih, političnih in tehnoloških poudarkov, spremlja pa jih bogat izbor fotografij izvajalcev, ovitkov in prodajaln plošč, grafičnih prikazov prozvodnje in drugih utrinkov iz Jugotonove zgodovine.

Po osamosvajanju jugoslovanskih republik je Jugoton nasledila družba Croatia Records. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Marušičeva razlaga, da gre resnično za srečno naključje, da sta se povezala zagrebški tehniški muzej in Krištofića, ki skupaj delujeta kot umetniška organizacija Kultura umetnosti. Oblikovala sta ovitke za Jugoton, imata pa tudi lastno zbirko plošč in drugega gradiva ter sta tesno povezana s Croatia Records, nadaljevalko Jugotona, ki v svoji fonoteki danes hrani več kot 70 tisoč glasbenih posnetkov nekdanje založbe.

Avtorja sta razstavo poimenovala po naslovu romana ameriškega pisatelja Johna Steinbecka Vzhodno od raja. Foto: Veronika Francesca Štefančič

"Sanje so se uresničile"
V katalogu sta umetnika Krištofić svojo srečo ob sodelovanju z Jugotonom opisala takole: "Sanje so se uresničile: že leta 1984 sva se sprehajala po Bogovićevi ulici v Zagrebu in si ponosno ogledovala ovitek najinega prvenca, hkrati prvega albuma skupine Dorian Gray. Najin svet je postal brezmejen! Ta občutek zadovoljstva in ponosa, sicer iz drugih, vendar podobnih razlogov, še danes deli z nama velik del jugotoncev. Ko sva se z njimi pogovarjala za potrebe te knjige, so vsi govorili enako: delo v Jugotonu je bila najlepša služba na svetu."

Ta občutek zadovoljstva in ponosa, sicer iz drugih, vendar podobnih razlogov, še danes deli z nama velik del jugotoncev. Ko sva se z njimi pogovarjala za potrebe te knjige, so vsi govorili enako: delo v Jugotonu je bila najlepša služba na svetu.

.

Od tehnologije izdelave do popkulture
V Bistri so njuno razstavo dopolnili s predmeti, predvsem predvajalniki zvoka in akustične tehnike iz druge polovice 20. stoletja, ki jo hranijo. "Že dolgo in plodno sodelujemo s Tehniškim muzejem iz Zagreba. Izmenjali smo že več razstav," razlaga Irena Marušič. "Pri njih je denimo gostovala naša razstava o Elanu. Ko smo videli razstavo o Jugotonu, se nam je zdela zanimiva tudi za naš prostor. Dodana vrednost je bila v tem, da je v postavitev vključena tudi tehnologija izdelave, ne le plošče in popkultura."

Razstavo so nadgradili z izbranimi kosi iz lastne zbirke gramofonov in radijskih sprejemnikov. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Natalija Polenec, direktorica TMS-ja, v uvodu v katalog razstave zapiše, da razstava konceptualno zajema "klasični" repertoar vsakega tehniškega muzeja, t. j. tehnološki vidik proizvodnje. Kot se z nostalgijo spominjamo časov že s pogledi na ovitke kultnih plošč, pa je po njeno za tehniško dediščino predvsem zanimiva pot od ustanovitve podjetja in proizvodnje t. i. "vinilk" do njenega konca.

Razstava konceptualno zajema tudi tehnološki vidik proizvodnje. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Zvoki sprememb
Razstava zaokrožuje cikel vsebin, ki jih Tehniški muzej Slovenije izvaja v sklopu evropskega projekta Zvoki sprememb (Sounds of Changes). "Cilj projekta je zbirati, snemati in analizirati zvoke, ki počasi izginjajo iz našega vsakdana, in jih objavljati na spletu. Med njimi so tudi zvoki, ki jih čez deset let več ne bo. Dizelavtomobil je dober primer zvoka, ki izginja, razen pri starodobnikih."

Zaključek tega projekta je razstava, ki jo pripravi vsak od partnerjev, med katere spadajo muzeji iz Švedske, Finske, Poljske, Nemčije in Slovenije. "Zdela se nam je krasna povezava, glasba in zvok sta neizbežno povezana, zato smo zagrebški razstavi dodali svoj del. Znotraj njega predstavljamo predvajalnike zvokov, gramofone in radie, eni najbogatejših zbirk našega muzeja, okoli 500 jih imamo. Tukaj smo izpostavili nekaj naprav, ki so plod slovenskega znanja, to so Iskra, Telekomunikacije Ljubljana, Gorenje. V povezavi z zvoki nismo upoštevali le glasbe, ampak tudi zvoke samega aparata. Ko pritisnemo gumb, nastane neki zvok. Vsi se spomnimo hreščanja plošč. To so neki zvoki, ki danes izginjajo, ko je vse digitalno. Material je tako zanimiv iz različnih vidikov, presenetljivo je tudi, katere vse stroje jim je uspelo na Hrvaškem ohraniti in jih predati muzeju. Eden od njih je bil izdelan v Litostroju, preša za izdelavo plošč. A mi imamo razstavljeno le tretjino strojev, ki jih hranijo v Zagrebu," še pove Marušičeva.

Eno od pisem nekdanjega predsednika SFRJ-ja Josipa Broza - Tita. Foto: Veronika Francesca Štefančič

In res, razstava v enem prostoru zaobjame zvoke, ki izginjajo, ter glasbo, ki ostaja del vsakdana. Postavitev nas vodi med barvitimi vinilkami in fotografijami tistega časa, gramofoni, studijskimi napravami. Prebrati je mogoče zanimivosti, povezane z nastankom in razvojem založbe, vpete na zelenkasta in oranžna ozadja, na ogled so tudi pisma, ki jih je Jugotonu pisal nekdanji predsednik SFRJ-ja Josip Broz - Tito, v ozadju pa igrajo največje uspešnice, denimo Program tvog kompjutera reške elektropop zasedbe Denis & Denis. Vendar pa se vsa Jugotonova zgodovina lahko sreča v enem pogledu, ko v istem hipu čez ujamemo Iva Robiča in Nirvano ali pa Dina Dvornika in Madonno.

Pro arte je bila sarajevska zasedba, ki je delovala sedemdesetih letih 20. stoletja. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Med znanimi Jugotonovimi skupinami so med drugim Bijelo dugme, Azra, Električni orgazam, Idoli, Haustor, Leb i sol, Novi fosili, Denis & Denis, Dorian Gray, Bele vrane, Buldožer, Pankrti, Zabranjeno pušenje, Crvena jabuka, Đavoli, Psihomodo pop, Dino Dvornik, Tajči, Riblja čorba, Grupa 220, Mišo Kovač, Novi fosili, Zdravko Čolić, Neda Ukraden, Hari Mata Hari, Doris Dragović, Jasna Zlokić in številne druge zasedbe in izvajalci.

Narodno-zabavna glasba in filharmoniki
Glasbeni urednik in publicist Siniša Škarica, nekdanji urednik Jugotona, v katalogu spomni tudi na druge glasbene žanre, ki jih je pod dvoje okrilje jemal Jugoton. Od 169 LP-plošč v obdobju od 1959 do 1969 jih je kar 127 po žanru pripadalo narodni glasbi, več kot polovica je bilo slovenskih narodno-zabavnih ansamblov. Med njimi so bili Kvintet Avsenik, Ansambel Borisa Franka, Beneški fantje in še posebej Ansambel Lojzeta Slaka. "Prva verzija legendarne Moj očka 'ma konjička dva v izvedbi Miška Hočevarja in Boža Grošlja ob spremljavi Vaškega kvinteta je že leta 1950 posneta na trdi Jugotonovi 78-ki," piše Škarica.

Prva 30-centimetrska domača "long play" plošča iz leta 1958 pa je klasična glasba Symphonie II (En Re) slovenskega skladatelja Matije Bravničarja v izvedbi Slovenske filharmonije.

Marjana Deržaj in skladba Poletna noč Mojmirja Sepeta in Elze Budau, zmagovalka Slovenske popevke 64. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Popdiskografija, polna slovenskih izvajalk
Obenem pa poudarja, da so bile v slovenski popdiskografiji pogosto v ospredju ženske. Kronološko se začne z Jelko Cvetežar, prvo slovensko zvezdo zabavne glasbe, nato glasbo zavzamejo Marjana Deržaj, Beti Jurković in Majda Sepe, za njimi pa sekstet Irena Kohont, Berta Ambrož, Elda Viler, Katja Levstik, Lidija Kodrič in Alenka Pinterič. Za njimi so tu Eva Sršen, Neca Falk, Helena Blagne in konec osemdesetih let še Videosex z Anjo Rupel.

Foto: Veronika Francesca Štefančič

Oboževalci iz vzhodnega bloka
Jugoton je bil po besedah Irene Marušič nosilec kulture in popkulture nekdanje Jugoslavije. Bil pa je priljubljen tudi v državah vzhodnega bloka, kjer oblast ni dopuščala izdaj zahodne glasbe. "V vzhodnem bloku skoraj niso poznali zahodne glasbe, vsaj uradno ne, v Jugoslaviji pa so šli drugo pot in rekli: bolje, da ljudjem sami nekaj damo, kot pa da iščejo svoje poti. Zato je bil poznan tudi širše, naši poljski partnerji iz projekta Sound of Changes so ob omembi imena Jugoton vzkliknili, 'Uau Jugoton, na Poljskem je to še danes fama," opisuje. Založba je imela namreč poleg milijonskih izdaj in pogodb s številnimi domačimi avtorji in izvajalci tudi veliko licenčnih izdaj.

Na vrhuncu je imela založba milijonske izdaje, pogodbe s številnimi domačimi avtorji in izvajalci. Foto: Veronika Francesca Štefančič

Jugoton je bil v regiji edini pridruženi član svetovnih koncernov, nosilec pravic licenčnih izdaj ameriških in zahodnoevropskih albumov. Zastopali so izvajalce Pink Floyd, Roxy Music, Deep Purple, Eurythmics, Kate Bush, Little Richard, Elvis Presley, The Beatles, Rolling Stones, Madonna, U2, David Bowie, Public Image Limited, Kraftwerk, Queen, Iron Maiden in mnoge druge.



Jugoton: od Elektrotona do Croatia Records

S sklepom Radio komiteja vlade FNRJ je 10. julija 1947 nacionalizirana tovarna Elektroton spremenila naziv v Jugoton in se preselila na nov naslov, na zagrebško Ilico 213. Prihodnjo jesen, natančneje 5. novembra 1947, se je v Zagrebu ponovno začela proizvodnja gramofonskih plošč.

Tovarna iz zagrebške mestne četrti Dubrava je nastala po idejnih načrtih arhitekta Igorja Skopina, sicer tudi avtorja kompleksa sosednjega Jadran filma. Poleg arhitekta sta si ikonični središči zabavne industrije delili še tonski studio Jadran filma, takrat najsodobnejši evropski tonski studio. V kompleksih je bilo poleg proizvodnje in pisarn mogoče najti tudi avditorij, restavracije, zdravnike, športni teren in park.

Album skupine Bijelo dugme iz leta 1979 z naslovom Bitanga i princeza. Foto: Veronika Francesca Štefančič

V prvem letu delovanja je pri Jugotonu izšlo 33 tisoč gramofonskih plošč, do leta 1963 je naklada narasla na 10 milijonov plošč.

Odpirale so se tudi Jugotonove trgovine in predstavništva, poleg trgovine v Bogovićevi ulici v Zagrebu še v vseh večjih jugoslovanskih mestih, v Ljubljani, na Reki, v Splitu, Sarajevu, Novem Sadu, Nišu, Kragujevcu, Pančevu, Pirotu, Banja Luki, Beogradu, Valjevu, Čačku, Prištini, Subotici in v Skopju. Leta 1971 se je valu pridružila še proizvodnja glasbenih kaset.

Devetdeseta leta je prežela vojna, ki je bistveno zaznamovala tudi poslovanje in obstoj Jugotona. Izginil je nekoč velik jugoslovanski trg, z njim pa tudi del imetja, trgovine, pa tudi izvajalci. Velikan nekdanje Jugoslavije se je preoblikoval v delniško družbo Croatia Records, ki je postala največja hrvaška diskografska hiša.