Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnji večer v Coral Bayu je skoraj vsa ekipa iz pekarne odšla z nama na večerjo, da bi se lepo poslovili. In zares smo skupaj preživeli lep večer.
Najino bivanje v Coral Bayu se počasi končuje in oba že z mislimi zaključujeva obdobje štirih mesecev, ki sva ga tukaj preživela. Ko sva takrat prišla v Coral Bay na kratek oddih in sem v pekarni dobila službo, nisva računala, da bova ostala toliko časa.
Po dveh tednih napornega dela, ko sem zaradi šolskih počitnic v pekarni preživela vsak dan skoraj deset ur, in to brez kakšnega dneva odmora, se je moj urnik malce sprostil in imela sem spet čas popoldneve preživljati na plaži in prebirati vse mogoče.
Zadnjič je v pekarno prvič prikorakala Slovenka! No, lahko, da je v pekarno že kdaj prej prišel kdo iz Slovenije, ampak tega nisem vedela. Ko sem tako pospravljala stole in čistila mize na vrtu me je v angleščini nagovoril gospod z italijanskim naglasom.
Kot novinec v službi in v novem kraju se po približno mesecu dni počutiš, kot da zdaj že malce poznaš sistem. Stvari, ki si se jih naučil, se počasi usedejo in tudi ob različnih priložnostih spoznaš ljudi.
Eno leto je že minilo, odkar sva se najprej v Celju poslovila od mojih, nato v Berlinu še od Johannesovih staršev in sedla na vlak, ki naju je peljal do letališča v Frankfurtu.
Po šolskih počitnicah je vsak dan odpotovalo vse več turistov. Preden je bil urnik za prihodnji teden sestavljen, sem prosila za prost dan, da bi lahko z Johannesom odšla na izlet, plavat z orjaškimi kitovci.
Dneve sem zdaj bolj kot ne preživljala v pekarni, a sem vseeno vsak dan po delovnem dnevu šla na plažo, se naplavala in nato odšla na sprehod ob plaži in ob tem opazovala, kako sonce v daljavi zaide v morje.
Okoli pol osme ure zjutraj sva se zbudila, si na hitro pripravila zajtrk in se odpeljala do nasadov sadja in zelenjave. Carnarvon je namreč mesto, ki je znano po sadjarstvu in po gojenju zelenjave, še posebej pa domačini hvalijo tamkajšnje banane.
Zadnji teden najinega bivanja na farmi se nam je v kuhinji pridružila še Cristina, ki pa v bistvu ni bila Avstralka, ampak Italijanka, ki je pred približno sedmimi leti prispela v Avstralijo z delovnim vizumom za eno leto.
Na ovčji farmi smo veliko večerov presedeli ob tabornem ognju in to je vsekakor navada, ki je prej nisem imela, ki pa si jo želim po prihodu domov ohraniti oz. prenesti v vsakdanjik.
Dnevi, ki sva jih preživela s Kellyjino in Rayevo ekipo na ovčji farmi, so hitro minevali, midva pa sva izkoristila prav vsak trenutek, da sva pobegnila iz kuhinje v hlev, kjer sva opravila nekaj intervjujev s člani ekipe in izvedela vse o njihovem delu.
Nekaj dni sva že delala in stanovala na ovčji farmi, a ker je posest tako ogromna in sva v kuhinji delala od jutra do večera, sploh nisva videla ovc, koz in krav ter številnih kengurujev, ki jih je bilo v okolici zares veliko.
Levo in desno je mimo najinih oken švigala rdeča puščavnata pokrajina, pokrita z grmičevjem, in tu in tam se je v pokrajini pojavilo kakšno drevo evkalipta, jaz pa sem si vse zanimive dogodke zadnjih tednov še enkrat priklicala v spomin.
Po desetih mesecih potovanja sva končno prispela v deželo tam spodaj, kjer želiva ostati dalj časa, da napolniva potovalni hranilnik in spoznava to čudovito deželo.
Ena največjih Slovenk, Alma Karlin, se je na osemletno pot okoli sveta odpravila leta 1919 in postala prva svetovna popotnica. Njena zgodba je tako navdušila Celjanko Zalo Bojović, da je pripravila kovčke in začela dogodivščino Project Alma.
Po ljubezni in hrane polnih praznikih v krogu najdražjih je prišel čas, da nadaljujeva svojo pot. Po božiču sva spakirala le napol razpakirane kovčke, jim pristavila še steklenico šampanjca in se z avtom odpravila po praznično okrašenih evropskih mestih.
Namibija je država, o kateri sva sanjarila več let. Veselila sva se peščenih sipin, nemške arhitekture in nadnaravnih prizorov na belo glineno polje z mrtvimi drevesi. Pričakovanja so bila visoka, a jih je dejanska izkušnja z levo roko presegla.
Ekvatorialna Gvineja je majhna državica na zahodu Afrike. Majhnih držav se zmeraj veseliva.
Čeprav sva se v zadnjih nekaj krajih kar malce razvadila z obiljem časa, sva ta teden znova morala "stopiti na plin".
Neveljaven email naslov
