Budistični center Fo Guang Shan. Foto: Zala Bojović
Budistični center Fo Guang Shan. Foto: Zala Bojović

Ker me tema okoli verstev in vseh običajev, povezanih z njimi, fascinira in ker sem želela izvedeti več, sva se z Johannesom odločila za Free Walking Tour (brezplačno vodeno pešpot) s poudarkom na tukajšnjih verstvih.

V mestu Kaohsiung, v katerem sva se počutila še posebej dobro, sva torej izkoristila priložnost bližine templjev in obiskala najznamenitejše. Obiskala sva kar nekaj templjev okoli velikega lotosovega ribnika v vodeni skupini, na lastno pest pa sva raziskala budistični center Fo Guang Shan, ki obsega tempelj, samostan, muzej, osem pagod, največjega sedečega bronastega Budo na svetu in zobno relikvijo, ki naj bi bila prav od Shakyamune Buddhe, ustanovitelja budistične vere. Na vodenem ogledu in ob obisku budističnega centra sva izvedela marsikaj zanimivega o vseh treh verah, ki se pravzaprav zelo prepletajo, oz. imajo kar nekaj skupnega. Na kratko se tega ne da razložiti, se mi pa tematika zdi precej zanimiva in se bom v prihodnje, ko bova potovala naprej po Alminih stopinjah po azijskih državah, z veseljem poglobila vanjo.

Čaplja. Foto: Zala Bojović
Čaplja. Foto: Zala Bojović

K ribniku, ali bolje rečeno jezeru, na katerem so postavili tudi park za wakeboardanje, sva se odpravila z javnimi prevozi in točno petnajst minut, preden se je vodstvo po templjih začelo, sva prispela pred zmajevo in tigrovo pagodo, kjer sva počakala na prihod vodnice Manling in se kratkočasila s slikanjem čaplje, ki je v kljunu nosila ribo. Točno po petnajstih minutah je na točko zbora prispela Manling in po kratki predstavitvi smo začeli.

Najprej smo si ogledali tempelj Tzu Chi, taoistični tempelj, posvečen Bao Shengu, ki je bil zdravilec. V tempelj se zato velikokrat zatekajo verniki, ki prosijo Bao Shenga za izboljšanje njihovega zdravstvenega stanja. Da bi pa verniki izvedeli, kako lahko izboljšajo določeno stanje, pa v templju najdejo veliko posodo, v kateri so podolgovate palčke, na katerih so zapisane številke. V manjši omarici, ki navadno stoji zraven posode s palčkami, po molitvi, in potem ko smo na slepo iz posode potegnili eno od palčk, poiščemo predalček s številko in notri najdemo recept za lek, ki bi naj pomagal pri ozdravitvi. Navadno lahko s tem receptom odidemo v tradicionalno kitajsko lekarno, ki sva jih kar precej videla v Tajvanu, kjer ti zaposleni sestavijo zdravilo, ki ti ga je tako rekoč sam Bog poslal.

Palčke s številko in omarica z recepti. Foto: Zala Bojović
Palčke s številko in omarica z recepti. Foto: Zala Bojović

"Bao Sheng je bil torej človek, zdravnik, ki so ga pozneje začeli častiti kot Boga?" sem vprašala vodičko. "Da, tako je. V kitajskem veroslovju je popolnoma normalno, da so meje med ljudmi in bogovi zabrisane, tako lahko bog po zemlji hodi v obliki človeka, ki ima nadnaravne moči ali pa se človeka, ki je storil veliko dobrega, povzdigne v boga," mi je odgovorila Manling in nato začela pripovedovati o tem, kako so Bao Shenga začeli častiti kot Boga.

"Legenda pravi, da je Bao Sheng nekega dne na ulici srečal starega moškega, ki je Bao Shenga ustavil, mu potožil, da ne vidi dobro, in ga prosil, naj mu pomaga pridobiti vid nazaj. Bao Sheng mu je nato ukazal: "Pokaži se!" Starec se je Bao Shengu nasmejal in dejal, kot mu je ta ukazal, ter se spremenil v velikega zmaja. Ker Bao Sheng niti ni pomežiknil, ko se je pred njegovimi očmi starec spremenil v veliko pošast, ga je zmaj vprašal: "Te ni nič strah?" Bao Sheng mu je odvrnil: "Ne, ni me strah, ampak če hočeš, da ti pomagam, te moram zares videti takšnega, kot si." Bao Sheng je zmaja nato ozdravil, ta pa mu je v zameno obljubil, da bo od zdaj naprej poskrbel za to, da bo v vasi zmeraj dovolj dežja, da bodo vaščani imeli obilen pridelek in s tem dovolj hrane."

Kip boga Xuan Wuja. Foto: Zala Bojović
Kip boga Xuan Wuja. Foto: Zala Bojović

"Druga legenda o Bao Shengu pa pravi, da je nekega dne v gorah nabiral zdravilne rastline in cvetlice in da je iz visoke trave proti njemu pridivjal tiger, ki je strašansko rjovel. Tudi tokrat se Bao Sheng ni prestrašil, saj je razumel, kaj ga v resnici tiger s svojim rjovenjem prosi. Tiger je imel v žrelu zataknjeno kost, ki mu je preprečevala dihanje in zato je poiskal Bao Shenga, za katerega je slišal, da lahko dela čudeže. Bao Shengu je tiger moral, preden mu je pomagal, obljubiti, da nikoli več ne bo napadel vaščanov, kot je to počel v preteklosti. Tiger mu je obljubil, da bo vaščane odslej pustil pri miru, če mu bo Bao Sheng priskočil na pomoč. Tako je Bao Sheng rešil tigra kosti in vaščane pred tigrom. Vaščani so Bao Shenga nato še bolj cenili in občudovali in ga začeli častiti kot boga."

Na vodenem ogledu sva se naučila tudi, da v taoistični tempelj vedno vstopimo z desne strani, saj tako bogu templja kažemo svojo levo stran, ki po starih kitajskih prepričanjih velja za plemenito stran. Iz templja pa nato odidemo skozi druga vrata. Čez cesto smo nato vstopili v levo pagodo, v žrelo zmaja, in drugo pagodo zapustili skozi žrelo tigra. Kar se sicer sliši kot vstop v pekel, a naj bi prinašalo srečo in je nedvomno povezano z zgodbo Bao Shenga.

Manling, študentka arabskega in angleškega jezika, nam je med drugim razložila, da postaja krščanstvo v Tajvanu zelo priljubljeno in da se vedno več mladih, ki si tako prizadevajo postati bolj "zahodnjaški", spreobračajo v krščanstvo. Kar seveda starejšim v družbi ni najbolj všeč, saj je vera v Tajvanu globoko zakoreninjena v družbi in prepletena z njihovo kulturo. Poleg tega jim krščanstvo ni všeč, ker v primerjavi s taoizmom in budizmom, ki dopuščata tudi prostor za druge bogove, krščanstvo tega kot monoteistična vera ne dopušča. In ne zato ker bi bili fanatični verniki, ampak ker je njihov vsakdan zelo povezan s prevladujočimi in predvsem za Kitajsko in Tajvan značilnimi verami.

Zmajeva in tigrova pagoda. Foto: Zala Bojović
Zmajeva in tigrova pagoda. Foto: Zala Bojović

Kar pisano sem namreč gledala, ko mi je Johannes povedal prigodo, ko je prišel od frizerja v Kahosiungu. Johannes na najinem potovanju vselej rad poišče frizerja in brivca, kjer mu uredijo pričesko in brado. To je namreč čas, ki si ga rad vzame zase, in to je počel tudi prej, ko sva stanovala v Berlinu. Pravi, da nihče do zdaj na najini poti ni bil tako dober, kot so frizerji in brivci libanonskega rodu iz njegovega berlinskega frizerskega salona, je bil pa vselej z obiski zadovoljen in pri frizerju pač zmeraj izveš kaj novega.

V Kaohsiungu je bil Johannesov frizer 19-letni Tajvanec Curry, ki mu je na Johannesovo prošnjo, potem ko mu je uredil pričesko, uredil še brado. A to sta opravila kar na ulici. "Ja, kako to misliš, da sta uredila kar na ulici?" sem ga vprašala. "Stopila sva iz frizerskega salona ven, zavila sva desno do prvega vogala, kjer mi je nato s škarjami pristrigel brado. Veš, kako so naju gledali, ko so se na mopedih vozili mimo naju," mi je povedal Johannes. "Zakaj pa sta to počela na ulici?" sem še zmeraj začudena vprašala. "Zato, ker Curry za to ni usposobljen in ker njegov šef ne vidi rad, da kdo od zaposlenih stranki ureja brado v salonu." Tajvanci prav zares ne nosijo brad in niso kaj sila poraščeni, zato me ne preseneča, da brivca v Tajvanu nisva našla, sem pa bila vesela, da mu je Curry vseeno uredil brado, drugače bi sama morala vzeti škarje v roke in verjetno bi še tri dni poslušala, da sem tukaj premalo odstrigla, tam pa preveč in podobno. Tako pa smo bili vsi zadovoljni.

Oltar v templju Tzu Chi, na sredini kip boga in zdravilca Bao Shenga. Foto: Zala Bojović
Oltar v templju Tzu Chi, na sredini kip boga in zdravilca Bao Shenga. Foto: Zala Bojović

"In, kaj je novega?" sem radovedno vprašala Johannesa. "Na televiziji v salonu so gledali tekmo bejzbola, pa je Curry rekel: 'Zdaj bo pa udarjal moj brat.' Pa sem ga vzhičeno vprašal: 'Tvoj brat igra v ameriški bejzbolski ligi?' Pa mi je odgovoril: 'Ja, pa saj je tudi tvoj brat, kajne?' Začudeno sem ga pogledal in rekel: 'Kako to misliš, moj brat?' Curry mu je odgovoril: 'Vsi Kristjani smo bratje, ne?'" Johannes se mu je prijazno nasmehnil in mu povedal, da ni veren, ampak da nima nič proti, če ga imenuje za svojega brata. Curry se je malce v zadregi nasmejal in ni točno vedel, kaj bi Johannesu na to odgovoril, zato mu je Johannes prišel naproti in zamenjal temo pogovora. Curry pa je menda velikokrat zaključil kakšno pripoved s stavkom, da se zahvaljuje Bogu za vse, kar ima. Na svoji poti do zdaj sploh še nisva srečala nekoga, ki bi svoje prepričanje tako zelo delil s svetom, nama je pa, potem ko nama je Manling povedala to o krščanstvu in mladih v Tajvanu, bilo vse skupaj nekako bolj razumljivo.

Sama nisem verna, me pa zato pri verah pritegnejo vse zgodbe o božanstvih in o vseh nadnaravnih in mističnih silah, ki nas obkrožajo. Verjamem v to, da se lahko marsikaj naučimo iz teh zgodb, da velikokrat nosijo dobro sporočilo. Z razumevanjem ver tudi lažje dobimo vpogled v kulturo določene dežele, zlasti če je tako zelo povezana z vero, kot je Tajvan. Ne samo, da so tudi Almo navduševale zgodbe različnih verstev, tudi Alma je na svojih potovanjih najraje odkrivala nove kraje med sprehodi. Midva sva med najinimi sprehodi po Kaohsiungu velikokrat opazila, da imajo domačini doma manjše oltarje, na katerih hranijo kip svojega noga. Taoizem namreč pozna zelo veliko bogov in tako si lahko vsak izbere svojega, pri tem pa spoštuje in časti tudi druge bogove. Takšen pristop se meni osebno zdi najbolj razumen, saj spodbuja spoštovanje do drugih ver in vernikov in prispeva k mirnemu sobivanju ljudi, ki verujejo ‒ ali pa tudi ne.

Tempelj Tzu Chi. Foto: Zala Bojović
Tempelj Tzu Chi. Foto: Zala Bojović

Kako zelo je vera v Tajvanu zakoreninjena v družbi, pa priča dejstvo, da je pred časom podjetnik Terry Gou, vodja podjetja Foxconn, ki med drugimi izdeluje elektronske izdelke za podjetja, kot so Apple, Nintendo, Amazon, Sony in podobne, napovedal, da bo na naslednjih volitvah v Tajvanu kandidiral za predsednika države. Svoje kandidature pa ni podprl z dejstvom, da je ustanovitelj in zelo uspešen vodja ene izmed vodilnih informacijsko-komunikacijskih podjetij na svetu, ampak zato, ker ga je v sanjah obiskala taoistična in budistična boginja Mazu, ki je zaščitnica pomorščakov, in da mu je v sanjah dejala, da mora poskrbeti za tajvansko mladino. Zelo zanimivo ali pa kar malce zastrašujoče se mi zdi, da je tajvanska javnost tak način argumentiranja, zakaj želi postati predsednik, sprejela, in da je na tak način gospod Gou pridobil veliko podpornikov.

Pozneje je gospod Gou sicer odstopil od kandidature in tako v vlogi predsednika v prihodnje ne bo skrbel za tajvansko mladino, bo pa še naprej s svojim podjetjem in kot eden večjih delodajalcev v Tajvanu skrbel za delovna mesta in tako za zaposlenost mladih.

Molitev v taoističnem templju. Foto: Zala Bojović
Molitev v taoističnem templju. Foto: Zala Bojović

Vodstvo smo zaključili pri 72 metrov visokem kipu Xuan Wuja, bogu, ki ga tudi imenujejo temni bojevnik in je po taoističnem prepričanju zelo močan, saj ima moč nad zemeljskimi elementi in je sposoben velikih čarovnij. Zaradi tega je bilo še zabavneje, ko smo ob zaključku vodstva, preden smo se poslovili od Manling, in s pogledom na mogočni kip, ki zares izžareva to moč, ki mu jo taoisti pripisujejo, zaslišali glasno glasbo in nekoga, ki je ravno tako glasno pel v kitajščini.

Začudene poglede in smeh je nato prekinila Manling s pojasnilom: "Spodaj na levi strani mosta imajo lokal za karaoke, ki so zelo priljubljeni v Tajvanu. In ker je lokal tako blizu svetišča in so karaoke preglasne za tak kraj, so se nekateri verniki pritožili, da je to nespoštljivo in da morajo lokal zapreti. Lastnik lokala in redni gostje so se zaprtja komaj obranili, saj so trdili, da s karaokami pravzaprav častijo Xuan Wuja in da prav zanj v znak spoštovanja pojejo pesmi. Ta razlaga, se je vsem zdela zelo lepa in smiselna in zato so sklenili kompromis, da lokal s karaokami lahko ostane, ampak da lahko zapojejo le nekaj pesmi na uro. In tako še danes na levi strani mosta, ki vodi do kipa Temnega bojevnika, stoji lokal za karaoke, v katerem gostje veselo prepevajo in tako častijo Xuan Wuja."

Zelo zadovoljna z vodenim ogledom in z vsem, kar sva izvedela, sva se poslovila od Manling in od skupine, in najin dan zaključila z mrzlim napitkom v bližnjem lokalu, od koder sva še zmeraj lahko slišala prepevanje karaok.

Ko bi se le večina sporov lahko rešila s takšnim kompromisom, kot so ga sklenili lastnik lokala za karaoke in verniki. Svet bi bil veliko lepši. Torej, v prihodnje več petja in manj prerekanja.