Tudi na tradicionalni večerji, ki je zajemala več plesnih točk, sva polna občudovanja opazovala plesalki, ki sta obiskovalcem približali tradicionalni balijski ples.

Obisk tradicionalnega balijskega večera. Foto: Zala Bojović
Obisk tradicionalnega balijskega večera. Foto: Zala Bojović

V zadnjem mesecu smo praznovali dan žena, materinski dan, po vrhu pa je praznovala rojstni dan moja mami. Močne, zanimive, iznajdljive, poštene in zabavne ženske pa me spremljajo že od nekdaj. Tako so vse moje otroštvo imele velik vpliv name moji dve močni, delavni in samozavestni babici, mami in tete, sestra ter sestrične kot tudi veliko članic razširjene družine. Spremljale so me torej zmeraj dobre vzornice. Skozi proces odraščanja pa sem dobrih žensk srečala ogromno, če jih nisem poznala osebno, pa so zaradi uspehov na različnih področjih naredile globok vtis name. Učiteljice, pisateljice, profesorice, prijateljice, znanstvenice, kmetice, sodelavke, mame, glasbenice, politične osebnosti, novinarke, televizijske osebnosti, športnice, zgodovinske osebnosti ali pa neznanke, ki so mi kdaj kar tako namenile nasmeh in lepo besedo.

Plesalki tradicionalnega balijskega plesa. Foto: Zala Bojović
Plesalki tradicionalnega balijskega plesa. Foto: Zala Bojović

Ženske vseh barv in oblik in prav z vseh področij, ki jih je nemogoče našteti, so me s svojimi zgodbami zmeraj navdihovale. Še posebej pa me je verjetno prav zaradi tega tako močno pritegnila Almina zgodba, ki se meni osebno zdi tako fantastična, da bi jo morali oglaševati vsepovsod po svetu. Ne samo, da je bila neverjetno inteligentna, bila je delavna, iznajdljiva, poštena in zelo sposobna, torej prava vzornica za vse odraščajoče deklice, ki se bodo nekoč prelevile v ženske. Seveda pa je Alma prav tako lahko vzornica tudi vsem fantkom, saj je njena zgodba brezčasna in sporoča, da je mogoče doseči prav vse, če se za nekaj odločimo in dovolj zavzeto za določen cilj delamo.

Oltar v templju Goa Gajah, Ubud. Foto: Zala Bojović
Oltar v templju Goa Gajah, Ubud. Foto: Zala Bojović

Bali me je navdušil predvsem zaradi zelo tradicionalnega vsakdanjega življenja, v katerem je kar strogo določeno glede na spol, katera opravila opravi ženska in katera moški, hkrati pa so ženske podjetnice in skrbijo za prihodek in za to, da so na koncu meseca položnice plačane in da je vsa družina preskrbljena. Ta kombinacija tradicionalne ženske vloge in emancipirane ženske v vsakdanjiku me je presenetila, imela pa sem tudi občutek, da so v balijski družbi, kar zadeva delitev vlog, precej odprti. Na ulicah in kadar koli sva se znašla v pogovoru z domačini, so se zmeraj najprej k meni obrnili in me nagovorili. In tudi kadar sva jedla v kakšni restavraciji, so prinesli račun k mizi in ga položili predme. Sprva tega sploh nisem opazila, menila sem, da je to najverjetneje zato, ker sem po naravi zgovornejša kot Johannes, ki je vse to vedenje opazil že veliko prej. Na to me je opozoril, ko sva se pogovarjala o tem, kdo bo povprašal za pot do nastanitve v kraju Tirta Gangga.

Vernice na poti v tempelj Tirta Gangga. Foto: Zala Bojović
Vernice na poti v tempelj Tirta Gangga. Foto: Zala Bojović

Pogovor je potekal v sledečem tonu. "Zakaj moram zmeraj jaz spraševati stvari?" sem vprašala Johannesa. Odgovoril mi je: "Ker je tukaj tako, da se ženska dogovarja o vseh stvareh, še nisi opazila?" Zavila sem z očmi in se v tistem trenutku zavedela, da ima verjetno prav. Vstala sem z motorja in odšla v manjšo trgovinico povprašat za pot, saj je bilo veliko lažje storiti to kot pa se z Johannesom prerekati o tem, kdo bo storil to. Prodajalec mi je z veseljem pomagal in naju napotil v pravo smer. Medtem ko sem si znova poskušala na glavo namestiti čelado, sem Johannesu razložila, kaj sem izvedela in kam naju je gospod napotil.

Usedla sem se na motor in odpeljala sva se proti hotelu. Tistega popoldneva sva obiskala Warung in ravno pravi čas sva prispela v restavracijo, saj je začelo zelo močno deževati. Varna pred tropskim nalivom sva se kar hitro zapletla v pogovor z lastnico, ki nama je tudi pripravila slastno večerjo. Povedala nama je, da ima tri hčere in da sta dve v vojski, najmlajša pa študira medicino na Japonskem. Že takrat jo je skrbelo zaradi izbruha novega koronavirusa in zaupala nama je, da je nameravala v mesecu juniju k hčeri na obisk v Osako, ampak da se boji, da je zaradi vsega dogajanja ne bo mogla obiskati. Povedala nama je še, da je tudi njena mama že imela lastno restavracijo, ampak v drugem kraju, in da si tudi ona želi, da bi katera izmed hčera prevzela njen Warung in nastanitve, ki jih daje v najem. Malce je potožila, da verjetno nobena izmed hčera ne bo prevzela njenega posla, ampak da je zadovoljna, dokler jih osrečuje delo, ki ga imajo, in da jih ne želi posiljevati s prevzemom restavracije. Namignila sem ji, da je na Baliju zelo veliko lastnic poslov, več kot lastnikov. Razložila nama je, da je na Baliju popolnoma normalno, da so ženske uspešne podjetnice.

Obisk templja Lempuyang. Foto: Zala Bojović
Obisk templja Lempuyang. Foto: Zala Bojović

Skozi pogovor nama je nato naštela vse ženske iz indonezijske javnosti, ki so v balijski družbi globoko zasidrane kot vzornice. Povedala nama je zgodbo o Men Brayjut, ki izhaja še iz obdobja, ko so ljudje na Baliju še imeli svoja verovanja pred prihodom indijskega hinduizma. Men Brayjut je prihajala iz revne družine in imela, ko je odrasla, osemnajst otrok. Da bi lahko svojim otrokom nudila dostojno življenje, je garala, opravljala je tudi zelo težka dela, ki so jih v tistem času opravljali le moški. Ne le, da je tako težko garala, bila je tudi sposobna vzpostaviti in obdržati harmonično in dobro vzdušje v njeni družini in v skupnosti, v kateri je s svojo veliko družino živela. Do vseh osemnajstih otrok je imela enak odnos, do vseh je bila enako pravična in zato velja Men Brayjut v balijski družbi kot ultimativni simbol za plodnost in materinstvo. Pravijo celo, da kdor izgovori njeno ime na glas, bo blagoslovljen z otroki. Njena zgodba naj bi orisala značaj balijskih žensk, ki naj bi bile delavne, potrpežljive, poštene in iznajdljive, tako kot je to bila Men Brayjut. Kako zelo sta ona in njena zgodba priljubljeni, pa priča to, da imajo na Baliju kar nekaj templjev in kipov, posvečenih v njeno čast. Zgodba o Men Brayjut je tudi priljubljena pravljica za lahko noč balijskim otrokom, je del balijske folklore in predstavlja ideal, kako naj bi ženske na Baliju opravljale svoje delo in poslanstvo kot matere.

Soka, podjetnica in lastnica skuterjev za izposojo Foto: Zala Bojović
Soka, podjetnica in lastnica skuterjev za izposojo Foto: Zala Bojović

In res, vsepovsod na Baliju sem srečala ženske, ki so se s svojim delom in značajskimi latnostmi verjetno zelo približale idealu, ki ga Men Brayjut predstavlja. Seveda mi je njena zgodba zanimiva in vsekakor otrokom lahko predstavlja dobro vzornico, je pa tako, da lahko postane problematično, če bi njeno zgodbo vzeli kot ultimativno in z njo vsem otrokom vcepili v glave, v kakšne ženske morajo deklice odrasti in da morajo ostati v okvirih, ki jih zgodba o Men Brayjut predstavlja. Zato sem lastnico restavracije vprašala, ali to zgodbo pred spanjem povedo zgolj deklicam, in odgovorila mi je, da zgodbo povedo vsem otrokom, saj Men Brayjut predstavlja ideal prav za vse, ne samo za ženske. In res je bilo tako, da so tudi moški, ki sva jih na Baliju srečala in spoznala, delavni, potrpežljivi, pošteni in iznajdljivi in so se tako tudi približali idealnim karakternim značilnostim, ki jih zgodba o Men Brayjut sporoča. Seveda je zelo težko oceniti in si ustvariti obsežno mnenje o določeni kulturi, še posebej če ne govoriš njihovega jezika in državo obiščeš le za kratek čas, je pa res, da lahko z opazovanjem veliko stvari ugotoviš. Z opazovanjem sva tako z Johannesom ugotovila marsikaj, na Baliju pa predvsem to, da so ljudje zmeraj prijazni in spoštljivi drug do drugega, da si priskočijo na pomoč ter da so venomer nasmejani. Tam sem dobila občutek, da ljudje ne glede na spol venomer iščejo ravnotežje v vseh odnosih in pravzaprav v vsem, s čimer se ukvarjajo. Zato sta mi bila utrip družbe in ta lahkotnost v vsakdanjiku, čeprav ne živijo prav v rajskih razmerah, zelo všeč.

Prodaja rib ob robu ceste. Foto: Zala Bojović
Prodaja rib ob robu ceste. Foto: Zala Bojović

Z najinega potovanja po Baliju se bom teh močnih žensk prav dobro še dolgo spominjala. Soka, ki ji je pravzaprav bilo drugače ime in so jo tako klicali njeni prijatelji, saj je Soka neke vrste vzdevek, mi je povedala, da je na Baliju tako, da so večinoma ženske podjetnice in da moški velikokrat tudi ostajajo doma ter ne delajo. Ko sem tudi njo vprašala za razlog, mi je odgovorila podobno kot lastnica restavracije: "Verjetno zato, ker ženske več sanjamo in si želimo nekaj več, želimo uresničiti svoje sanje, medtem pa moški morda niso tako romantični kot me in so bolj zadovoljni s tem, kar že imajo." Nato mi je z velikim nasmeškom na obrazu zaupala naslednje vrstice, ki mi jih je skorajda zašepetala: "Predvsem pa smo boljše podjetnice kot moški, marljivejše in tudi zanesljivejše." Tako sva se skupaj nasmejali in kmalu zatem sva se z Johannesom od nje tudi poslovila. Njen mož naju je naslednji dan sredi noči peljal do letališča, od koder sva letela nazaj v Perth, v Avstralijo. Bil je voznik, zaposlen v njenem podjetju.