Sončni zahod Foto: Zala Bojović

Tako sva midva spoznala že kar nekaj prebivalcev, ki so v glavnem delavci v majhni vasici, delo, ki ga opravljam v pekarni, pa je bolj kot ne postalo rutinirano. Pomagam namreč pri peki kruha in pit, pa tudi pri prodaji. Tudi posameznike kolektiva spoznaš po dobrem mesecu dela in ugotoviš, kako stvari znotraj kolektiva potekajo, kdo koga ne mara, kdo je priden, kdo je tisti, ki kar naprej pametuje, kdo skrivno poroča šefu, kaj se v pekarni dogaja, itd.

Galebi. Foto: Zala Bojović

Nisem si mislila, da se bodo v pekarni oz. v vsej vasi dogajale takšne drame in inscenirani spori, kot sem jih videla v dveh mesecih, odkar sva nastanjena v Coral Bayu. Koliko govoric in na splošno koliko podatkov sem izvedela o ljudeh, ki jih niti ne poznam dobro in ki jih, roko na srce, ne bi niti rada slišala. Ne vem sicer, ali je vsepovsod tako, a v tem majhnem gnezdu je tako, kot da je tukaj ljudem dolgčas, in namesto da bi uživali v naravnih danostih in odšli npr. po končanem delovnem dnevu snorkljat, plavat, ribarit ali opazovat sončni zahod, raje posedajo pred svojimi nastanitvami spijejo približno pet ali več piv in veselo opravljajo, da se kar kadi. Ali pa se igrajo igro, v kateri zmaga tisti, ki zine največjo neumnost s ciljem drugega kar se da uspešno užaliti.

Po nekaj takšnih večerih sem kaj hitro ugotovila, ne samo, da takšna družba res ni zame, ampak tudi, da mi ne bo uspelo navezati pravega prijateljstva znotraj kolektiva, čeprav sem se nekajkrat trudila, da bi pogovor usmerila v kaj pozitivnega in da bi se o čem drugem pogovarjali kot pa o tem, kako je ona pustila za seboj delovni pult razmetan in umazan in kaj je tista rekla o oni in kako ona tako ali tako nič drugega ne dela, kot pa da šefu poroča itd.

Z Johannesom na sprehodu do zaliva z mladimi morskimi psi. Foto: Zala Bojović

Vesela sem bila dni, ko sem v pekarni z Edijem ali pa s Stujem pekla pite in še kaj drugega in smo se vmes kaj nasmejali, predvsem pa tiho opravljali svoje delo. Na splošno sem se držala stran od vse drame in vsega opravljanja, tako sem se družila z njimi približno pol ure na dan, tako da sem zadovoljila svojo potrebo po klepetu, ko pa se je opravljanje začelo, sem kaj hitro pobegnila in počela stvari, ki so me zanimale.

Zjutraj pred službo, če ne začnem ravno ob peti uri, grem in malce tečem po peščenih hribčkih in tako preganjam kenguruje, ki jih vsakič znova presenetim med zajtrkom. Kadar imam prost dan ali pa prosto popoldne, odideva snorkljat in opazovat koralni greben, imenovan sivkino polje, saj so korale vijoličaste in modre in se tako lepo svetlikajo. Nekajkrat sva plavala tudi že tako daleč, da sva videla poleg krasnih raznobarvnih ribic še morske želve. Skoraj vsak večer pa se na plaži tudi malce raztegnem in pri tem opazujem zahajajoče sonce, včasih pa si z Johannesom tudi prirediva piknik na plaži, saj so sončni zahodi v Avstraliji zares zelo lepi.

V vasi se ne dogaja toliko zanimivih stvari, zato pa izkoristiva plažo in lepo vreme, kolikor se le da, ko pa so kakšne prireditve, se jih prav z veseljem udeleživa. Tako npr. vsak drugi petek v mesecu v hostlu organizirajo op shop, kar tukaj pomeni, da lahko kupiš oblačila in stvari iz druge roke, kar meni osebno zelo ugaja, če pomislim, da lahko dobim oblačilo za približno dva evra za kos in s tem znova uporabim nekaj, kar bi drugače pristalo v smeteh, s tem pa tudi podpiram gibanje proti hitri modi in še privarčujem kar nekaj denarja. Nekajkrat sva tudi šla na sprehod do zaliva, kjer so mladi morski psi in prav veliko sva jih videla plavati sem ter tja, drugače pa sva popoldneve v glavnem preživljala na plaži in snorkljava.

Sončni zahod št. 2 Foto: Zala Bojović

Ko sva postala kar malce domača v kraju in ko sva spoznala tudi nekaj domačinov, sva tudi izvedela, da v vasi na skupščinah odločajo, kaj se bo dogajalo in kaj ne, kdo so starešine v vasi, ki skrbijo za red in disciplino, koga ne marajo in mnogo različnih zgodb. Ena zgodba je npr. ta o štirikolesniku, ki zapuščen sameva v stanovanjski četrti Kenija. Neke noči po popivanju in žuranju v lokalnem pubu se je skupina, ki še ni imela dovolj zabave, odločila, da si bodo noč popestrili s tem, da bodo zagnali štirikolesnik in se z njim vozili po vasi gor in dol, ob tem glasno navijali in peli in tako vso noč pokonci držali drug prebivalce.

Za sodelujoče se večer ni končal prehudo, saj se nikomur pri vožnji in razgrajanju po vasi ni nič hudega zgodilo, vsi so ostali živi in tudi policisti jih niso aretirali ali kaj podobnega. Naslednja policijska postaja je namreč oddaljena približno 160 kilometrov in sredi noči se zaradi nekaj vinjenih norcev ne bodo podali na pot. V vasi pa so razgrajače kaznovali tako, da so na skupščini odločili, da se štirikolesnik po vasi ne sme več voziti in kdor koli ga bo vozil, ga bodo izobčili iz vasi. Zato ta štirikolesnik že več mesecev, čeprav je še v zelo dobrem stanju, zapuščen stoji pred eno izmed prikolic. V vasi lahko počneš torej skoraj kar koli, ne da bi utrpel prehude posledice. Tak primer so tudi raverske zabave, ki jih zaposleni enkrat na mesec prirejajo v puščavi, ravno toliko stran od naselja, da ni mogoče slišati glasne glasbe, tako imenovane full moon partyje, kjer si dajo duška in kjer tudi uporabljajo plesne droge.

Cvetlice v avstralskem bushu. Foto: Zala Bojović

Nekega dne sem odšla na pošto, kjer sem želela prevzeti paket, pa ta še ni prispel. Lastnik me je zato vprašal, kje živim, da bi mi paket lahko dostavil, in ker mu nisem znala natančno razložiti, sem mu začela razlagati, da živim v predelu za zaposlene, na hribu ... Mojo razlago je prekinil: "A tako, že vem, ta mestna četrt se imenuje Bayview Heights." In z velikimi očmi sem ga pogledala in vprašala: "Mestna četrt?" "Saj imamo samo eno ulico v vasi, ki je označena," sem dodala.

Odgovoril je: "Seveda imamo mestne četrti, kako pa misliš, da se tukaj orientiramo." "Dobro," sem rekla, "kako pa se imenujejo te mestne četrti?" Oči so se mu skorajda zasvetlikale in vesel, da je nekomu lahko nekaj razložil, mi je začel naštevati mestne četrti, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Tako midva z Johannesom živiva v predelu, ki se imenuje Bayview Heights, tuši in stranišča so v četrti, ki se imenuje Kenija, potem pa so še četrti Big Brother in Pleasant Ville. Najverjetneje so četrti dobile ime, ker je nekoga od domačinov kaj spominjalo na ime, ki mu ga je nato nadel, in tako so se imena prijela in jih zdaj vsi uporabljajo.

Po nekaj mesecih v Avstraliji pa sem se tudi navadila na njihov način komunikacije, no, če ta sploh obstaja, saj je težko posploševati na ves narod. Opazila pa sem kar nekaj stvari, ki jih tako srečujem v vsakdanjiku. Tukaj v pozdrav vprašajo, kako si. Sprva sem imela s tem malce težav, saj ne razumem čisto, zakaj bi neznanec želel izvedeti, kako sem, kaj se mi kotali po mislih itd. Zato sem od začetka bila malce v dilemi, saj nisem točno vedela, ali je vprašanje mišljeno resno in naj tako tudi odgovorim nanj ali je to samo fraza in sogovornika ne zanima zares, kako si, in niti ne pričakuje natančnega odgovora. Izkazalo se je, da je najbolje na to vprašanje dati kratek odgovor, in sicer nekaj v smislu: "Dobro, pa, ti?" In to je to.

Zaliv z mladimi morskimi psi. Foto: Zala Bojović

Avstralci so, kar se pomenkovanja tiče, zares profesionalci, znajo se pogovarjati o ničemer in se pri tem blazno zabavati. Tukaj te tudi vsi nagovarjajo z mate, kar pomeni prijatelj, in če sem čisto iskrena, mi že gre, čeprav so vselej prijazni in nasmejani, ta navada že prav na živce. Saj četudi znam biti prava klepetulja, ne pomeni, da se hočem in da imam energijo z vsakim se pogovarjati, včasih je dovolj, če si sam s svojimi mislimi in se nekomu namesto pozdrava le prijazno nasmejiš. Sploh pa vprašanje ni zastavljeno resno in na splošno sva oba dobila občutek, kot da je pri vsem, kar ti povedo, le polovica resnična.

Vsekakor vzameva veliko stvari, ki nama jih povedo, bolj "z rezervo", saj se zdi, kot da vsega skupaj ne jemljejo resno. Ampak tako je na svetu, druga država, druge navade. Opazila pa sem tudi, da so Avstralci zelo sproščeni, ne samo zaradi njihovega ponavljajočega se gesla no worries, ki ga uporabijo prav v vseh okoliščinah, ampak tudi npr. kakšni hodijo okoli v vsakdanjiku, največkrat so obuti v natikače in oblečeni v kratke hlače, kar je popolnoma razumljivo, saj sta vreme in okolica takšna, da je to čisto običajno, a k temu navadno še oblečejo razvlečeno majico, ki ima velikokrat tudi luknje in ni popolnoma čista. Zato so velikokrat videti, kot da so se ravnokar zbudili po prežurani noči. Če pomislim, se mi zdi, da ne dajo prav veliko na garderobo in zunanjo podobo.

Rekreacijska pot. Foto: Zala Bojović

Imajo tak sproščen način, brez obvez in ovir, in s tem mislim tudi njihovo vedenje. Kadar zehajo, si največkrat ne pokrijejo ust, pogovarjajo se zelo na glas in če morajo "podreti kupček" v javnosti, to storijo brez problema, ne glede na to, kje so, ali so na plaži ali v gostilni pri večerji. In če mi je všeč, da jim je vseeno, kaj bodo drugi o njih mislili, mi pa ni všeč to, da se zdi, kot da ne pomislijo niti malo, kako se ljudje okoli njih zaradi njihovega ravnanja počutijo. Včasih se zdi, kot da nimajo nikakršne samorefleksije in samonadzora, kot da so otroci, ki jih starši nikoli niso naučili spoštovati določenih mej in mej drugih. Seveda so to stvari, ki sem jih v teh mesecih, odkar sva v Coral Bayu, opazila pri krogu ljudi, v katerem se gibava, nikakor pa ne trdim, da so Avstralci na splošno takšni, saj sva spoznala že nekaj čudovitih in empatičnih ljudi. Vsekakor pa upam, da bova na svojem potovanju po Avstraliji še pristala med ljudmi, s katerimi se bova z veseljem družila in zaradi katerih se bova naučila kaj zanimivega in novega.