Snorkljanje z orjaškim kitovcem. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Izlete nudijo med marcem in začetkom avgusta, zato sva morala pohiteti, da sva še ujela zadnji teden, ko je bilo možno oditi na šnorkljanje s temi morskimi velikani. V tem času so namreč orjaški kitovci v bližini Coral Bayja in Exmoutha, proti sredini avgusta pa se selijo dalje proti severu. Šef je vplaniral moj prosti dan, tako sem po službi nemudoma pohitela v nastanitev in prek spleta rezervirala dnevno turo plavanja z orjaškimi kiti.

Ko sem tako iskala prek spleta agencijo za takšno turo, se mi je kar malce zvrtelo ob pogledu na ceno, saj sva plačala vsak približno polovico tedenskega zaslužka, ki sva si ga s težkim delom pridelala le za to dogodivščino. Plačala sva približno 400 dolarjev na osebo in ponudnikov v Exmouthu je ogromno. Ko pa sem rezervirala turo, sem ugotovila, da imajo vsi ponudniki bolj ali manj enak urnik aktivnosti in da se v ceni razlikujejo morda za 10 ali 20 dolarjev. Zato niti ni bilo pomembno, s katero agencijo bova odšla, če povem po pravici, sva se odločila po principu An ban pet podgan in tako izbrala agencijo, s katero sva šla na dolgo pričakovani enodnevni izlet.

Kit grbavec. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Velikokrat na najinem potovanju sva se morala v takih primerih odločiti za ali proti ‒ glede na ceno in pa tudi zato, ker veliko stvari raje odkrivava sama, kot pa v vodeni turistični skupini. Ne, da imam kaj proti vodičem, včasih si prav želim nekoga, ki bi mi podal informacije, ne maram pa tega, da te vozijo naokrog v veliki skupini, h kateri se po možnosti nato pridruži še dodatnih pet skupin in je nato skupina tako velika, da tako ali tako ne moraš slediti vodiču, ker je gneča okoli njega prevelika in se moraš z drugimi člani skupine skoraj prerivati, da bi tako pridobil ugoden položaj, kjer bi sploh lahko slišal, kaj vodič pove.

In če smo iskreni, kdo rad sreča veliko skupino turistov? Odgovor je preprost: Nihče. Sploh pa ne v svojem vsakdanjiku, ko se nam po navadi kam mudi, na sestanek, v službo, na zmenek ali kamor koli drugam, in če takrat naletimo na skupino turistov, smo vse prej kot pa gostoljubni. Nihče ne mara srečati turističnih skupin, zato ker vsi sanjajo, hodijo okoli kot da so edini na svetu, saj imajo počitnice in se jim nikamor ne mudi. Zato se Johannes in jaz, če se le da, izogibava sodelovati v takšnih skupinah in raje odkrivava na lastno pest. Tako se počutiva, kot da sva prava raziskovalca, in verjetno si misliva, da bova odkrila kaj, kar znanstveniki, laiki in turisti še niso.

Na ladji, po prvem snorkljanju. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Včasih se organiziranim skupinam ni mogoče izogniti, saj je popolnoma razumljivo, da si tako kot jaz še milijon posameznikov želi ogledati določeno znamenitost in zato se gneči in organiziranim skupinam ne moraš izogniti in vzameš to v zakup. Seveda pa ni najslabše biti kdaj pa kdaj del organizirane skupine, saj sva se nemalokrat s člani takšne skupine že tudi spoprijateljila in je bilo na koncu prav luštno z njimi skupaj preživeti več dni. Preden se odločiva za vodene izlete, pa vselej preveriva, ali je možno in varno oditi na tak izlet na lastno pest. Plavanja z orjaškim kitovcem ne bi mogla tako organizirati, zato sva se odločila za vodeni skupinski izlet. Velikokrat obstaja možnost, da sam zorganiziraš izlete do znamenitosti, ki si jo želiš ogledati in pridobiš vse informacije npr. v kakšnem vodniku ali pa s spleta, je pa res, da velikokrat vodniki vedo še kaj več in znajo podati informacije na prav zanimiv način. Včasih pa enostavno ni mogoče, da bi si ogledal kakšen kraj, ne da bi rezerviral izlet prek turistične agencije, saj včasih potrebuješ za vstop dovoljenje, včasih zna biti prenevarno, da odideš sam, zaradi nepoznavanja terena itd.

Ta izlet je najdrajže, kar sva si na potovanju privoščila, zaradi previsoke cene sva npr. izpustila izlet na Galapaške otoke v Ekvadorju, a takrat tudi nisva imela rednega prihodka in sva vedela, da morava s prihranki priti do Avstralije, ki pa je bila še kar nekaj mesecev potovanja oddaljena, zato sva si obisk Galapaških otokov prihranila za drugič. Odšla sva npr. v Peruju na nekajdnevno organizirano turo do znamenitega inkovskega mesta Machu Picchu, in da bi prišla do tega magičnega kraja, sva tudi prehodila del inkovske poti. V organizirani skupini sva odšla tudi na jezeroTiticaca, kjer sva prenočila pri družini na otoku Amantani, del organizirane skupine pa sva bila tudi, ko sva odšla v Gvatemali na pohod na neaktivni ognjenik Agua, od koder sva lahko opazovala sosednji, še aktivni ognjenik El Fuego pri izbruhu.

Čudovit podmorski svet. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Velikokrat je tako, da se nam določena stvar zdi predraga ali pa tako dolgo odlašamo, da je potem že prepozno in si je zato ne privoščimo, kar je seveda škoda, saj to znajo biti priložnosti, ki se ponudijo le enkrat v življenju, in treba jih je izkoristiti. Zato sem si na vprašanje, kakšna je možnost, da bova še kdaj v okolici, kjer bo mogoče plavati z orjaškimi kitovci, kar hitro odgovorila, da je verjetnost bolj majhna in da ta priložnost šteje k tistim kot pravi pregovor "priložnost zamujena, ne vrne se nobena" in zato sva bila pripravljena plačati tudi tako visoko ceno in na koncu nama res ni bilo žal.

Na dan izleta sva se zbudila ob pol petih zjutraj, na hitro sva pozajtrkovala in se podala z avtom na pot proti Exmouthu, kjer so naju z avtobusem ob sedmih zjutraj pobrali pred poslovalnico turistične agencije. Potem ko smo pobrali vse člane skupine, smo se peljali do pristanišča, kjer smo se vkrcali, bilo nas je približno dvaindvajset in podobno kot na letalu nam je ekipa s kapetanom najprej razložila vse, kar moramo upoštevati ob morebitni nesreči. Odpluli smo do prve točke, kjer smo preizkusili opremo za šnorkljanje in kjer smo že lahko opazovali čudovit podmorski svet. Nato so nam postregli z zajtrkom in odpluli smo dalje, čakali smo, da nam bodo sodelavci agencije iz letala javili koordinate, kjer bodo opazili orjaškega kitovca.

Zanimiva riba. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Člani ekipe so nam razložili potek plavanja s kitovcem, razdelili so nas v dve skupini in Johannes in jaz sva pristala v prvi. Povedali so nam, da se bomo, ko bomo čofnili z ladje v vodo, postavili v vrsto, kot nam bo vodička pokazala, saj bo ona ocenila, v kateri smeri bo orjaški kitovec priplaval mimo in kako ter v kateri smeri je najbolje, da se postavimo. Ko bo kitovec že zelo blizu, nam bo dala ukaz, da damo glave pod vodo in opazujemo kitovca pri plavanju mimo nas. V trenutku, ko bo kitovec z zadnjo plavutjo vsaj štiri metre oddaljen, pa lahko začnemo plavati za njim, a moramo držati distanco, ki bo merila vsaj tri metre. Proti koncu lekcije pa so nam končno javili, da so kitovca našli. Ja, bil je samo eden, sicer jih je po navadi več v skupini, a na ta dan so našli samo enega. Zdaj je šlo zares. Kapetan je začel pluti proti točki, kjer je bil kitovec, mi pa smo z ladje opazovali v kristalno čisti vodi podmorski svet. Videli smo ogromne želve, tigrastega morskega psa, mante, delfine in kite grbavce.

Prvič v življenju sem videla kite in bila sem presrečna in hvaležna, da sem jih lahko opazovala v njihovem naravnem okolju, seveda pa sem bila že čisto na trnih, saj sem se zavedala, da bom že čez nekaj trenutkov plavala z največjo ribo, ki plava v naših oceanih.

Prispeli smo na "kraj zločina" in ko smo bili vsi čani prve skupine v vodi, smo se postavili v vrsto in vodička nam je dala znak, da se tudi z glavami potopimo in da počakamo, da bo mimo nas priplaval kitovec. In že čez nekaj trenutkov je mimo nas priplavala največja riba, ki sem jo kadar koli videla. Sicer je orjaški kitovec nenevaren morski pes in je filtrator, kar pomeni, da se prehranjuje s precejanjem drobnih vodnih organizmov in organskih delcev v vodi, a je to vseeno največja riba, ki sem jo kadar koli videla plavati ob meni, zato sem vse skupaj počela s previdnostjo in sem se pri opazovanju držala malce bolj skrito za Johannesom.

Orjaški kitovec. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Mimo je priplaval kitovec, pogled nanj mi je vzel dih, ker pa sem vseeno imela malce treme pred srečanjem in sem se skrivala za Johannesom, nisem mogla tako zelo uživati v pogledu na to veliko ribo. Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro, trajalo je le nekaj minut, a ko si pod vodo in ko te je malce strah, se zdi vse skupaj, kot da se dogaja v počasnem posnetku in trenutek se vleče v nedogled. Vodička nam je znova dala znak, da se bomo vrnili na ladjo. Z ladje je že poskakala druga skupina, mi pa smo se v tem času vrnili nanjo. Ni trajalo dolgo in imeli smo priložnost še enkrat zaplavati s kitovcem, a tokrat sem se opogumila in se nisem več skrivala za Johannesom. Bila sva na koncu vrste, zato pa sva imela zelo dober pogled na kitovca in še boljši položaj, da sva se lahko nemudoma pognala za njim, ko je priplaval mimo.

Pod vodo. Foto: Osebni arhiv/3 Islands Whale Shark Dive

Tok je bil v tem trenutku zelo močan in rinil naju je malce preveč proti poti, kjer je morski pes plaval mimo nas, a se nama je nekako uspelo bolj oddaljiti. In naenkrat sem zagledala to neverjetno lepo, a vseeno veliko ribo, z vzorci svetlih pik in črt, ki so se v vodi zaradi svetlobe še toliko bolj svetlikale. Bilo je magično. Mislim, da sem pod vodo kar vzklikala "vau" in "kako lepo" in zelo sem bila srečna, da sem se tokrat opogumila in mirno opazovala to čudovito žival. Tudi tokrat ves dogodek ni trajal več kot pet minut, a bila sem zelo, zelo zadovoljna z doživetim in videti je bilo, da so imeli vsi člani skupine drugič lepšo izkušnjo, saj smo se skoraj vso pot do ladje pogovarjali o tem, kaj se je komu pripetilo, kako je kdo videl morskega psa in kaj je opazil pa kako je bilo lepo itd.

Ko se je za nami tudi druga skupina vrnila na ladjo, so nam postregli s kosilom in nazdravili smo s šampanjcem na enkratno doživetje. Počasi smo se začeli vračati proti kopnemu. V pristanišču nas je že čakal avtobus, ki nas je nato odložil v vrstnem redu, kot nas je zjutraj pobral. Vso pot iz Exmoutha nazaj v Coral Bay sva razmišljala o srečanju z orjaškim kitovcem in drug drugega z vzkliki zadovoljstva spominjala na prekrasne dogodke tega dne. Izlet je bil vreden vsakega centa, in če se bo ponudila še kdaj in kje kakšna priložnost plavanja z orjaškimi kitovci, bom z veseljem še enkrat segla globoko v žep in si privoščila tak izlet.