Po Edvardu Rusjanu je poimenovano tudi mariborsko letališče, poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti pa je že leta 2005 na vlado naslovil pismo, v katerem je predlagal pogovore z vlado Srbije in Črne gore o prekopu Rusjana, ki je pokopan v Beogradu. Foto: MMC RTV SLO
Po Edvardu Rusjanu je poimenovano tudi mariborsko letališče, poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti pa je že leta 2005 na vlado naslovil pismo, v katerem je predlagal pogovore z vlado Srbije in Črne gore o prekopu Rusjana, ki je pokopan v Beogradu. Foto: MMC RTV SLO

Rusjan je v letalu, ki ga je skonstruiral skupaj s svojim bratom prvič poletel konec leta 1909, dobro leto pozneje pa je umrl po strmoglavljenju ob vznožje Kalemegdana.

Edvard Rusjan se je rodil v Trstu leta 1886. Njegov oče je bil goriški Slovenec, mati pa Furlanka. Nad letalstvom se je navudšil v svojih dvajsetih letih, ko je prebiral strokovno literaturo in začel izdelovati makete iz papirja in bambusa. Septembra leta 1909 se je udeležil srečanja letalskih pionirjev v okolici Brescie. Od francoskega letalca Louisa Bleriota, ki je kratek čas pred preletel Rokavski preliv, je kupil motor znamke Anzani s 25 konjskimi močmi, ki ga je Bleriot uporabil za omenjeni podvig.

Leto 1909 je bilo nasploh zelo tekmovalno kar se tiče dolžine in trajanje poletov in posledično polno inovacij. Skupaj s svojim bratom Josipom Rusjanom je tudi Edvard v tem letu naredil največji preskok. Izdelala sta namreč svoje prvo letalo EDA I. Dvokrilno letalo je bilo dolgo dvanajst metrov, razpon kril pa osem metrov.

Prvi polet
Po izdelavi letala in nakupu motorja je Rusjan postal prvi slovenski letalec, ko je že novembra leta 1909 opravil prvi polet na višini dveh metrov v dolžini 60 metrov. Pozneje se 29. novembra 1909 v poletu pri Malih Rojcah v Gorici letalo tal ni dotaknilo že 600 metrov. Edvard je nato v poletu v začetku decembra dosegel višino 12 metrov.

Izjemnost dosežkov bratov Rusjan ni v dolžini ali trajanju poleta, pač pa v razsežnostih njunega angažiranja in materialnih ter finančnih omejitvah njunega projekta. Brata Rusjan sta bila hkrati načrtovalca, konstruktorja in pilota svojih letal.

Zadnji polet
Po izdelavi EDE VII je konstruktorjema zmanjkalo financ. Po iskanju možnosti v tujini je Edvard leta 1910 na kolesarski dirki (kolesarstvo je bil njegov drugi hobi) spoznal zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa in ta mu je ponudil sodelovanje. Brata sta se preselila v Zagreb in se začela spogledovati s serijsko izdelavo ter prodajo letal. Septembra 1910 je nastal prototip letala z motorjem gnome s 50 konjskimi močmi. Letalo se je od tal lahko dvignilo po vsega 28 metrih in s tem postavilo svetovni rekord.

Januarja 1911 sta se brata Rusjan odpravila na promocijsko turnejo po balkanskih mestih. Po uspešnem nastopu v Zagrebu sta 8. januarja prišla v Beograd, kjer je bilo vreme vetrovno. Kljub svarilom glede vetra se je Edvard 9. januarja odločil za polet. Publika je bila navdušena nad njegovim letenjem, dokler močen sunek ni zlomil krila njegovega letala. To je posledično strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Rusjan je dobil hude poškodbe in umrl med prevozom v bolnišnico. Pokopan je bil v Beogradu ob navzočnosti 14.000 ljudi.