Čurjumov - Gerasimenko 20. novembra z razdalje 31 kilometrov. Dobro so vidni curki plinov in prahu. Komet se med približevanjem Soncu polagoma aktivira in bo naposled razvil značilni rep. Z Zemlje s prostim očesom ne bo viden. Foto: ESA/Rosetta/NAVCAM
Čurjumov - Gerasimenko 20. novembra z razdalje 31 kilometrov. Dobro so vidni curki plinov in prahu. Komet se med približevanjem Soncu polagoma aktivira in bo naposled razvil značilni rep. Z Zemlje s prostim očesom ne bo viden. Foto: ESA/Rosetta/NAVCAM

Naše odkritje podpira model, po katerem so bili asteroidi poglavitni prenosni mehanizem za vodo na Zemljo.

Kathrin Altwegg, glavna raziskovalka na instrumentu ROSINA
Rosetta
Rosetto na Esi imenujejo tudi Lovec na komete. A 67P ne sledi kot lovec, temveč okoli njega kroži. Foto: ESA - J. Huart

Presenetljivo odkritje lahko razlagamo s precej bolj razgibanim rojstvom družine Jupitrovih kometov. Morda so nastajali na precej širšem področju, kot smo do zdaj domnevali.

Kathrin Altwegg
Rosetta
Esina ekipa v nadzornem središču. Delo bo imela še najmanj do 31. decembra 2015. Foto: Esa
Hartley 2
Komet Hartley, posnet med kratkim obletom ameriške sonde leta 2010. Je edini do zdaj znani (analizirani) komet, čigar voda se ujema s tisto na Zemlji. Foto: NASA/JPL-Caltech/UMD

Phiale je pred mesecem dni ugasnil, sonda Rosetta pa še naprej kroži okoli kometa 67P/Čurjumov - Gerasimenko in mu pri hitrosti več kot 65.000 kilometrov na uro dela družbo na poti proti Soncu. Od Zemlje sta oddaljena 525 milijonov kilometrov, kar ju umesti nekje med Jupitrom in Marsom.

Trdno "v sedlu" orbite kometa pri dvajsetih kilometrih oddaljenosti nadaljuje znanstvena opazovanja, so sporočili iz Evropske vesoljske agencije.
Dokler se prah ne dvigne
Cilj Esinih znanstvenikov je Rosetto držati čim več časa čim bližje kometu. Za zdaj to pomeni izmenjevanje 20 in 30 kilometrov oddaljenosti. Sonda mora izkoristiti čas, dokler je komet še nizko dejaven. Bolj kot se približuje toploti zvezde, bolj ta v njem budi pline, ki naposled razvijejo znani rep. Od tod tudi slovensko ime repatica. Fazo intenzivnih znanstvenih opazovanj bo Esa vzdrževala, vse dokler ne postane kometov odvrženi material preveč nevaren za vesoljskega robota.

Prvi sadovi dela medtem prihajajo in so objavljeni v znanstveni publikaciji Science. Postavljajo eno ključnih vprašanj, zaradi katerih se je odprava sploh zgodila: so kometi prinesli vodo na Zemljo?
Kometi kot prinašalci vode
Hipotez o njenem izvoru je kar nekaj. Ena poglavitnih pravi, da je bila Zemlja ob nastanku pred 4,6 milijarde let tako vroča, da je kakršen koli tamkajšnji H2O enostavno izparel. To je v precejšnjem nesorazmerju z današnjim stanjem, kjer voda prekriva dve tretjini planeta. Model pravi, da ko se je planet ohladil, se je zgodilo "veliko obstreljevanje" z manjšimi vesoljskimi telesi, ki so prinesla dragoceno tekočino - tako kometi kot asteroidi.

Trikrat več devterija
Aktivni 67P s površine izpareva svojo vodo, ki jo je analiziral Rosettin instrument Rosina. Ta je zelo različna od Zemljine vode, kar kaže njen "prstni odtis", razmerje med izotopi. Voda je sestavljena iz atoma kisika in dveh atomov vodika, pri čemer je vodik lahko običajen ali pa nekoliko spremenjen. Če ima dodan en nevtron, gre za devterij, in takšna molekula sestavlja težko vodo. V naših oceanih so na 10.000 molekul navadne vode tri molekule težke vode. Na 67P jih je trikrat več.
Poudariti je treba, da članek v Scienceu dokončno ne izpodbija hipoteze niti ji v celoti ne pritrjuje, ampak dodaja pomemben delček v mozaik velike slike o izvoru vode; delček, ki je bolj kot kometu podoben asteroidu.

Znanilci starih časov
Kometi so arheološki ostanki praosončja, ki so nastali v drobirju protoplanetarnega diska iz materiala, ki se ni uspel zlepiti v večje kepe. Večinoma so ostali zamrznjeni, tako dobesedno kot v času, zato načeloma verno pripovedujejo o razmerah pred 4,6 milijarde let.

Niso pa vsi nastali na popolnoma enak način. Del kometov je dolgoperiodičnih in danes prihajajo iz oddaljenega Oortovega oblaka. Nastali so v regiji protoplanetarnega diska med današnjim Uranom in Neptunom, še vedno dovolj stran od Sonca, da to ni uničilo ledu. Razgibano dogajanje med formacijo planetov, še posebej gravitacijski vplivi plinskih velikanov, jih je raztreslo daleč naokoli.

Za drugo družino kometov, Jupitrovo, velja nasprotno. Znanstveniki menijo, da so ti nastali še precej dlje, onkraj Neptunove orbite v Kuiperjevem pasu. Del jih je polovila Jupitrova težnost in jih spremenila v kratkoperiodične komete, ki Sonce obkrožijo enkrat na največ 20 let. Član te družine je tudi 67P s periodo 6 let in pol.

Obe družini se razlikujeta po do zdaj izmerjenih razmerjih med devterijem in pravim vodikom, kar kaže 11 do zdaj opazovanih repatic. Le na eni se razmerje ujema z Zemljino vodo, gre za 103P/Hartley 2, ki pripada Jupitrovim.

Asteroidna voda je bolj podobna Zemljini
Našim oceanom je še najbolj podobna (do zdaj znana) voda na asteroidih. Ti sicer vsebujejo zelo malo vode, zato se bo razprava, od kod osnova za življenje na Zemlji, še nadaljevala. Rosetta bo k njej še prispevala, saj so do zdaj objavili le manjši del pridobljenih podatkov, ki čakajo na dodatne interpretacije.

Eno je ponudila Kathrin Altwegg, glavna raziskovalka na instrumentu ROSINA. "Presenetljivo odkritje lahko razlagamo s precej bolj razgibanim rojstvom družine Jupitrovih kometov. Morda so nastajali na precej širšem področju, kot smo do zdaj domnevali," je povedala glavna avtorica raziskave v Scienceu. "Naše odkritje podpira model, po katerem so bili asteroidi poglavitni transportni mehanizem za prenos vode na Zemljo," je dodala.

Strmeti v Sonce
Soncu bosta komet in sonda najbližja 13. avgusta prihodnje leto pri 168 milijonih kilometrov. Misija Rosetta bo takrat postavila nov zgodovinski dosežek: bo prva sonda, ki bo spremljala komet na burno in vroče potovanje okoli Sonca.

En zgodovinski dosežek, prvi pristanek na kometu v zgodovini človeštva, je opravila sonda Philae pred mesecem dni. Na površju je delovala 64 ur, nato pa ostala brez električne energije. Po kilometrskem odboju ob pristanku je namreč končala v senci pečine, ki je onemogočila dovolj učinkovito napajanje s sončno energijo. Ker se komet bliža zvezdi, utegne povečano obsevanje Philae ponovno prebuditi. Možnosti za to sicer niso velike.

Kemično sestavo asteroida bo in situ (na kraju samem) preverjala japonska sonda Hajabusa2, izstreljena na začetku meseca.
Video: Esina animacija gibanja Rosette okoli kometa













Naše odkritje podpira model, po katerem so bili asteroidi poglavitni prenosni mehanizem za vodo na Zemljo.

Kathrin Altwegg, glavna raziskovalka na instrumentu ROSINA

Presenetljivo odkritje lahko razlagamo s precej bolj razgibanim rojstvom družine Jupitrovih kometov. Morda so nastajali na precej širšem področju, kot smo do zdaj domnevali.

Kathrin Altwegg