Pomanjkanje celovite razlage pojava odpira vprašanje, ali se lahko takšna ekstremna
Pomanjkanje celovite razlage pojava odpira vprašanje, ali se lahko takšna ekstremna "megasuša", glede na segrevanje ozračja in taljenje ledu, ponovi. Foto: EPA

Mednarodna ekipa znanstvenikov pod vodstvom Curta Stagerja z univerze Paula Smitha iz New Yorka, je na podlagi vzorcev sedimentnih usedlin iz jezera Tanganyika in drugih področij v Afriki ugotovila, da je pred približno 16 ali 17 tisoč leti na področju Afrike in južne Azije Zemljo prizadela ena najhujših in najbolj razširjenih suš v zadnjih 50 tisoč letih.

Eden najhujših podnebnih izzivov, s katerim se je spoprijel sodobni človek
Paul Filmer
iz ameriške Nacionalne znanstvene fundacije trdi, da so pred 18 do 15 tisoč leti ledeniška voda in velike ledene gore prodrle v severni del Atlantskega oceana in povzročile ohladitev regije ter velike suše v tropskih krajih. Kot pravi, vrhunec tega obdobja sovpada z eno najbolj ekstremnih "megasuš" v zadnjih 50 tisoč letih v afriško-azijski regiji, ki je predvidoma imela resne posledice za ljudi, ki so živeli v času paleolitika.

"H1 megasuša", kot ji pravijo, je bil eden najhujših podnebnih izzivov, s katerim se je spopadel sodobni človek. V tistem obdobju naj bi presušilo jezero Viktoria, danes največje tropsko jezero, kot tudi jezeri Tana v Etiopiji in Van v Turčiji. Pretoki Nila, Konga in drugih velikih rek so se močno zmanjšali, poletno monsunsko obdobje v Aziji pa je bilo zelo šibko ali pa ga sploh ni bilo.

Vzrok suše ostaja skrivnost?
Kaj je bil vzrok "megasuše" ostaja skrivnost, vendar njen časovni okvir kaže na povezavo s t. i. Heinrichovim dogodkom 1 (H1), ko je ogromen val ledenih gora in ledeniške vode ob koncu zadnje ledene dobe zajel severni Atlantik.

Prejšnje študije so iskale vzrok suše v premiku tropskega deževnega pasu proti jugu, vendar širši geografski pgled v tej študiji daje nekoliko drugačno sliko. "Če bi bil premik deževnega pasu edini vzrok," pravi Stager, glavni avtor znanstvenega dela, "bi našli dokaze o deževnem pasu v južnejših območjih. Vendar je megasuša prizadela ekvatorialno in tudi jugovzhodno Afriko, kar pomeni, da se deževni pas ni le premaknil, temveč je tudi oslabel."

Pomanjkanje celovite razlage pojava odpira vprašanje, ali se lahko takšna ekstremna "megasuša", glede na segrevanje ozračja in taljenje ledu, ponovi. Stager trdi, da je danes veliko manj ledu, ki bi se lahko zgrnil v Atlantik, zato bi bil presenečen, če bi se pojav ponovil. Glede na to, kakšne posledice bi lahko takšna suša pustila najbolj gosto naseljenemu področju na Zemlji upa, da ima prav.