Znanost in tehnologija
(7)
FRI Ljubljana
Fakulteta za računalništvo in informatiko ima nove prostore skupaj s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
       Takoj nato je Hiša ubogala svoj spomin: zaprla je lopute oken in vrat ter preverila zapahnjenost vseh sedmih zapahov. TISTO, kar se je ustavilo pred Hišo, ni bilo ČLOVEK.       
 Odlomek iz znanstveno-fantastične zgodbe Mihe Remca
Bosco Verticale
Na dveh stolpnicah v Milanu raste več kot 20 tisoč rastlin. Foto: Val 202/Maruša Kerec
       Urejene zelene javne površine so zelo pomembne tudi za družbeno povezanost, enakost in pravičnost.       
 Dr. Maja Simoneti, krajinska arhitekta
Na prebivalca je v Ljubljani 542 kvadratnih metrov zelenih površin. V Ljubljani raste okoli 65.000 dreves. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
       Tukaj nas živi le 54 tisoč domačinov, turistov pa je vsako leto 25 milijonov.       
 Prebivalec Benetk Nicola Ussardi
Mestne oblasti Benetk so se odločile, da bodo turistične poti ustrezno označile in tako preprečile, da bi obiskovalci Benetk zahajali v druge dele mesta, ki se ne morejo pohvaliti z nobeno od znamenitosti. Foto: BoBo/Urška Živulović
       Če dosežemo spremembe v glavah, jih bomo tudi na mestnih cestah, v stavbah, soseskah.       
 Dr. Dan Podjed, antropolog in strokovni sodelavec Frekvence X

Dodaj v

Hiša ali človek?

Mesta prihodnosti: kakšna bivališča in soseske nas čakajo
23. oktober 2018 ob 09:01
Ljubljana - MMC RTV SLO

V Milanu so zgradili stolpnici, na katerih raste 20 tisoč rastlin. Najpametnejša javna stavba v Sloveniji ima nekaj tisoč senzorjev. Kateri so majhni triki in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti? Kaj je ključno pri načrtovanju pametnih stavb in človeku prijaznih sosesk?

“Žaluzije se same prilagajajo, prav tako prezračevanje, kaj drugega pa nisem opazil. Očitno so pametne tehnologije dobro integrirali,” pripoveduje študent Jernej, s katerim smo govorili na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Ta je skupaj s sestrsko stavbo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo na Brdu, nasproti živalskega vrta, ob svojem odprtju pred štirimi leti veljala za najnaprednejšo pri nas. V njej je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano.

Mag. Jure Vetršek, raziskovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani: “Na nadzornem sistemu je več kot 20 tisoč signalov. To ni klasičen nadzorni sistem, kot ga imamo v hišah, gre tako rekoč za industrijsko nadzorno ploščo. V stavbi je približno 500 prostorov, v katerih se meri temperatura, prek elektronskih ključavnic posredno tudi prisotnost, odpiranje oken, tukaj je pametna razsvetljava, pa prezračevanje … Vse je usklajeno z urniki pedagoških dejavnosti.”

Na poljudnoznanstveni podkast Vala 202 o mestih prihodnosti se lahko naroči tukaj.


Kar 42 tisoč kvadratnih metrov velika stavba je tehnološko res zelo napredna, ampak vsaj na začetku je bilo z njeno praktično uporabnostjo veliko težav. Uporabniki so skušali prelisičiti včasih neživljenjsko avtomatizacijo, neki profesor si je tako omislil kar svoj prenosni reflektor, da je lahko učinkoviteje izvedel predavanje.

“Razvoj tehnologij bi moral potekati nekoliko počasneje, predvsem pri njenih integracijah bi morali biti bolj potrpežljivi. Človek težko dohaja vse kompleksnosti,” pove študentka kemije Janja, ki sicer večjih težav na opaža več, občasno jih v predavalnicah zmotita neprilagojena svetloba in neprimerna temperatura. “Včasih je boljše od avtomatizacije možnost ročnega in takojšnjega upravljanja,” doda študent Bine. Vsi sogovorniki pa so se pravzaprav strinjali, da so pametne tehnologije v stavbi veliko bolje upravljane kot pred leti. Študente sicer navdušujeta vrhunska oprema in digitalizacija, tudi arhitekturno je stavba na visoki ravni. Kot prednost so številni poudarili naravo in možnost parkiranja, med slabostmi pa oddaljenost od trgovin, bifejev, restavracij, torej glavnega mestnega utripa, ki je za študente zelo privlačen.

Naključni pogovori s študenti potrjujejo tezo antropologa dr. Dana Podjeda, da so uporabniki prepogosto izključeni iz upravljanja: “Stavba ima izjemen potencial, ki pa ni do konca izkoriščen. Glavni problem je, da se ljudje včasih počutijo izločene iz upravljanja. To je ključno. Idealna pametna stavba bi bila tako pametna, da sploh ne bi več potrebovala človeka. Ampak stavbe so narejene za ljudi, na to ne smemo pozabiti.”

Navpični gozd na milanskih stolpnicah

Bistvene so torej uporabniške izkušnje ljudi. Tehnološke rešitve so eden izmed pristopov k optimiziranju delovanja stavb, gre predvsem za olajšanje vsakdanjih opravil in lažji dostop do podatkov. Arhitekti pa iščejo tudi drugačne rešitve, takšne, ki prispevajo k varovanju zdravja in okolja. Vzemimo za primer dvoje stolpnic v modernem milanskem poslovnem predelu Porta Nuova. To bi lahko bili le še dve izmed novih visokih stavb, ki rastejo v tem poslovnem okrožju, vendar so arhitekti ubrali drugačno pot.

Med načrtovanjem so morali narediti teste v vetrovniku, spremljali so predvsem, kako bodo drevesa vplivala na statiko stavbe: “Ne gre le za estetiko, upoštevati smo morali varnost, saj še nikoli ni nihče zgradil česa podobnega, zato so stranke seveda želele biti prepričane, da bo taka stavba popolnoma varna tudi v prihodnosti. Izbrali smo drevesa, ki uspevajo v takih razmerah, torej v takem podnebju in ob takih vetrovih, pred začetkom smo opravili mikrometeorološke študije, saj smo morali poznati tudi porabo vode, sistem mora biti namreč trajnosten.” Nastal je Bosco Verticale oziroma Navpični gozd, ki ga je zasnoval arhitekt Stefano Boeri. Na stolpnici, torej na fasade, balkone in streho, so posadili kar 800 dreves, skoraj 5000 grmov in 15 tisoč drugih rastlin. In stavba je res videti kot 110 metrov visoko raznovrstno in nekam preveč pisano drevo, skoraj povsem prekrito z zelenjem, približno 500 prebivalcev v njem živi že četrto leto.

Rastlinje, ki so ga posadili, je izbirala Laura Gatti, krajinska arhitektka, ki se ukvarja z agronomijo in izbiro zelenja za javne površine: “Prva drevesa smo zasadili leta 2012, sledimo jim že šest let. Stavba je bila končana nekaj let pozneje, drevesa pa odlično uspevajo še danes. Spremljamo tudi vsa vzdrževalna dela, da jih prilagodimo rasti dreves. Zadovoljni smo tako mi kot prebivalci, ki so navdušeni nad zeleno barvo.”


Izbrali so jesen, eno najbolj trdnih in žilavih vrst lesa s pernatimi listi, ki v naravi lahko zraste do 40 metrov, in sicer vrsto, ki je sicer bolj prilagojena mediteranskemu kot celinskemu podnebju. Razmišljali so namreč tudi o tem, da se premikamo proti toplejšemu, če ne že kar bolj vročemu podnebju: “Vemo, da potrebujemo stik z naravo. Zdaj pa je to postalo tudi nuja. Urbanisti in snovalci mest moramo preizkušati različne rešitve, kako vključiti naravo v mesta, a tu gre za spremenjen pristop k stvari. Zelenje in drevesa lahko postavimo v središče procesa oblikovanja, postali bi lahko interesna skupina, ki bi jo morali upoštevati. Ni težko zadovoljiti potreb po zelenju v urbanih okoljih, gre le za spremenjeno perspektivo. Moramo biti ambiciozni, ni nam treba vedno razmišljati o majhnih rešitvah.”

Zelenje ima naravni in družbeni vpliv

Velikopotezni pristop je v milanskem primeru ponudil rezultate: prebivalci so po besedah Laure Gatti navdušeni nad zelenjem, na stavbah gnezdi 20 vrst ptic, toplotna nihanja so zaradi rastlin precej manjša in dolgoročno zmanjšujejo porabo energije v stavbah za desetino.

Kaj konkretno pa dosežemo z več zelenimi površinami, predvsem tistimi javnimi oziroma skupnimi površinami, ki jih uporabljajo vsi? Drevesa hladijo mesta, vsako drevo posebej vpliva na svojo okolico, v središču večjega parka so lahko temperature nižje od mestnih predelov celo za sedem stopinj. Na cestah, ob katerih rastejo drevesa, je v zraku 60 odstotkov manj delcev, ki jih v ozračje izpušča promet.

Dr. Maja Simoneti je krajinska arhitektka, dela na Inštitutu za politike prostora: “V obstoječe stavbe je zaradi statike težko vključevati drevesa, je pa takšne stavbe mogoče ozelenjevati. Že z učinkovitejšo uporabo balkonov je mogoče marsikaj doseči. Urejene zelene javne površine so zelo pomembne tudi za družbeno povezanost, enakost in pravičnost. Psihologi so dokazali, da imamo poseben odnos do rastlin. Imamo jih radi.”

Mestne politike imajo v Sloveniji zelo različen, včasih pragmatičen odnos do dreves in zelenja v urbanih okoljih. Če bi v Evropi iskali mesto, ki se v zadnjem času zelo ukvarja s svojimi drevesi, je to Barcelona.

Superotoki v Barceloni: kralji so pešci in kolesarji

Samo na urbanem območju mesta imajo približno 320 tisoč dreves, ki pokrivajo četrtino mesta, oblasti pa si želijo število dreves še povečati. Polovica teh dreves so bili bananovci, ki poleti potrebujejo veliko vode in zato niso najprimernejši za Barcelono. Deset milijonov evrov na leto zdaj porabijo za to, da bi sestavo dreves popestrili, kar preprečuje tudi širjenje bolezni. Hkrati v mestu vsako leto dodajo več deset kilometrov novih kolesarskih prog in spodbujajo prebivalce k bolj trajnostnim oblikam prevoza. A zakaj vsi ti ukrepi?

Patrick Kaapert je Nizozemec, ki že 15 let živi v Barceloni: “Posebnost Barcelone je ta, da je tu toliko avtomobilov in onesnaženja, potreba po alternativah je zato velika. Ljudje v Barceloni zaradi avtomobilov trpijo. V nekaterih mesecih leta imajo otroci težave z dihali. To poletje sem veliko potoval po Evropi, po Madžarski, Slovaški in Sloveniji in se mi zdi, da nikjer ni tolikšnega pritiska na ulicah kot v Barceloni. Mesto je tako progresivno zaradi težav, ki so postale prepomembne, ljudje zaradi avtomobilov slabše živijo in za spremembe potrebujemo nove modele premikanja.”

Patrick Kaapert živi v okrožju Poblenou, nedaleč od središča mesta. V Barceloni so namreč vsem prej naštetim ukrepom ob bok postavili še enega, ki se zdi najbolj inovativen in svež. Lotili so se urejanja sosesk, ustanavljajo omenjene Superille. Angleška beseda za to je superblock, mi bomo uporabili slovensko ustreznico superotok: “Odločili so se, da bodo za poskus vzeli območje, dolgo in široko tri ulice. Če se na to območje zapeljete z avtom, morate na prvem križišču zaviti desno, na drugem in tretjem prav tako, tako da pridete nazaj na izhodiščno točko. Območja torej ne morete prečkati, morate ga obiti. Še vedno pa lahko dostopate do vseh stavb z avtomobilom in ga pustite v svoji garaži. To pomeni, da je prometa znotraj superotoka veliko manj, saj gredo tja le tisti, ki morajo biti tam. Na tem območju so torej kralji pešci in kolesarji, avtomobili pa morajo prepustiti prednost vsem preostalim udeležencem v prometu. Umaknili so semaforje, ne potrebujemo jih več, saj lahko avtomobili vozijo le 20 kilometrov na uro.”

Na križišča so postavili otroška igrala, prostor za javne nastope in košarkarsko igrišče, na ulicah lahko igrajo namizni tenis ali tečejo po atletskih progah. V Barceloni nameravajo urediti približno 500 podobnih superotokov. Rezultati so namreč dobri - po ulicah znotraj superotoka se vozi približno polovica manj avtomobilov, vsaj tretjino več poti ljudje opravijo s kolesom.

Upor proti turizmu v Benetkah: zasedajo prazne hiše

Barcelona je sicer veliko mesto, v njem živi 1,6 milijona ljudi. Še vedno pa se kljub velikost spopada z dvema velikima težavama, ki obremenjujeta tamkajšnje prebivalce - masovni turizem, kar lahko potrdi vsak, ki je kdaj bil v Barceloni, še posebej pa en del tega masovnega turizma - ogromne križarke.

Še eno mesto je v Evropi, ki ima natančno enake težave, le da te težave občuti še precej močneje, ker gre za majhno mesto - to so Benetke.

“Tukaj nas živi le 54.000 prebivalcev, turistov pa je vsako leto 25 milijonov. Uganete lahko, da je to prvi razlog, zakaj je živeti tu precej težko,” pripoveduje Nicola Ussardi, Benečan, star je 40 let, dela kot prodajalec v trgovini s spominki. Pravi, da je kakršno koli drugo delo, ki ni povezano s turizmom, v Benetkah zelo težko dobiti. Vse težave mesta občuti na svoji koži: “Največja težava so ogromne skupine turistov, ki v mesto pridejo s križarkami. To je turizem, poln kvantitete in z zelo slabo kakovostjo. Ti gostje pridejo le pogledat veduto Benetk, niti trenutka pa si ne vzamejo za to, da bi spoznali pravo življenje v mestu, ne uživajo v njem. Križarke bodo ubile Benetke, onesnažujejo morje in zrak, veliko težav, s katerimi se bojujemo kot aktivisti in državljani, povzročajo prav ladje.”

Nicola in njemu podobni prebivalci Benetk pa ne stojijo na mestu in čakajo, da se nekaj zgodi. Že pred 20 leti so se povezali v skupino aktivistov, ki s svojim delovanjem prebivalcem skuša zagotoviti dobrino, ki v Benetkah izginja - stanovanja: “Začeli smo zasedati prazne hiše, ki so nenaseljene že tri, pet ali celo 20 let. Skozi naše delovanje smo videli, kako lahko turizem škoduje stanovanjski problematiki. Ko je srednji razred zašel v krizo in od turizma ni mogel več veliko zaslužiti, saj obiskovalci zapravljajo manj kot nekoč, so se na nas obrnili celo ljudje iz srednjega razreda, ki jim državne institucije niso pomagale. Lastnikov hiš in stanovanj prebivalci ne zanimajo, zanima jih le še oddaja stanovanj za turiste. V Benetkah je veliko tako zasebnih kot javnih stavb, ki so jih lastniki namenili za oddajo turistom, sploh v zadnjih letih s porastom AirBnB-ja, ki zapolni vse hiše.”

S hitrimi širitvami mest in razmahom turizma torej pospešeno nastajajo nove pobude z inovativnimi metodami gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč.

Hiša ali človek?

“V središču pozitivnih sprememb v mestih so ljudje. Če dosežemo spremembe v glavah, jih bomo tudi na mestnih cestah, v stavbah, soseskah. Ljudje morajo razmišljati bolj zeleno, bolj trajnostno, razmišljati morajo o svoji prihodnosti in imeti občutek, da oni sooblikujejo svoje mesto,” razmišlja antropolog dr. Dan Podjed, strokovni sodelavec Frekvence X.

Ne sme se nam zgoditi scenarij, kot ga je v znanstveno-fantastični zgodbi z naslovom Hiša pred četrt stoletja zapisal slovenski avtor Miha Remec. Objavljamo odlomek:

“Hiša je zavarovana s sedmimi varnostnimi pregradami in vsaka pregrada ima svoj kodni zapah. Hiša ima osrednji spomin in v njem je vtisnjena podoba obiskovalca. Ta podoba je ključ: kadar bi obiskovalec obstal pred vrati, bi se mu ta na stežaj odprla.

Tako je Hiša tisočletja čakala na obisk.

Na cezijevem časomeru je letnica imela že petmestno število, ko se je pred vrati naposled prikazal obiskovalec.

Hiša ga je zaobsegla s svojimi zunanjimi kukali in prenesla njegovo podobo osrednjemu spominu. Takoj nato je Hiša ubogala svoj spomin: zaprla je lopute oken in vrat ter preverila zapahnjenost vseh sedmih zapahov.

TISTO, kar se je ustavilo pred Hišo, ni bilo ČLOVEK.”

Avdio: Celotna oddaja

*Mesta prihodnosti je poseben projekt Vala 202 ob 10-letnici poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X. V petih delih posebne radijske serije in podkasta podrobno analizirajo prihodnost urbanega življenja, sodobne bivanjske rešitve, promet prihodnosti, infrastrukturo, ravnanje z odpadki, kakovost življenja … Z dijaki bodo razpravljali o njihovih vizijah mest prihodnosti.

Jan Grilc in Luka Hvalc, Val 202
Prijavi napako
Komentarji
Krtomir
# 23.10.2018 ob 11:49
Avtomatizacija knjižnjice na FRI in Fakulteti za kemijo je pozimi popoln polom. V spodnjem nadstropju je ali okoli 18 stopinj ali pa tam nekje 25 stopinj, v spodnejm nadstropju pa okoli 18 stopinj. Te temperature so seveda neustrezne za kakršnokoli resno študijsko delo pa še knjižničarke morajo biti skorajda v bundah.

Tudi sicer moram reči, da so vse "pametne" stavbe v katerih sem bil precej zanič, kar se tiče regulacije temperatur.
1-2-3
# 23.10.2018 ob 21:15
Ali pa velika skupna predavalnica FRI in FKKT, kjer prezračevanje deluje tako, da čim je par ljudi več v dvorani, kot je sedišč sistem odpove in se komaj diha. Ali pa da ima fkkt nadtlak v prostorih, zato da v stvabo ne vdrejo delci iz okolice ob odpiranju vrat/oken. No ampak ironično je prepovedana uporaba zunanjih teras, ker bi ob odpiranju vrat preveč padel nadtlak in sistem ne bi več deloval, čeprav je bil zasnovan ravno za takšne primere.
HOR
# 23.10.2018 ob 13:10
"...Kateri so majhni triki in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti? Kaj je ključno pri načrtovanju pametnih stavb in človeku prijaznih sosesk...?"

Primerno nizka cena...!
HakmeD
# 25.10.2018 ob 23:28
Najpametnejša 'stavba' je termitnjak, pa tut mravljišče ni velik za njim.
Drgač pa, se bo ta trend gradnje pametnih stavb v tem smislu kot je sedaj( nevem kolk senzorjev, pa posledično ventilov in el. motorjev) počasi nehal. Namreč, zares pametna stavba tega ne potrebuje, ker je že v osnovi zgrajena tako, da je čim manj odvisna od električne energije in podobno. Ne rečm d ni kompleksno zgrajena, ponavad še bolj. Nehat se bo treba na računalnike zanašat, da nas 'uravnavajo'(in upravljajo), pa pogledat mal nazaj v čudoviti analogni svet. Narava ponuja mnogo rešitev- pametnih!
Nikolas
# 24.10.2018 ob 14:55
Kaj pa domačini ? Stotine (če ne tisoči) domačih čolnov v Benetkh in vseh otokih z motorji nad 40KM !!! Za kaj že ? Oni lahko, ker so domačini! (Kot na Bledu, ko je župan svetoval Slovencem naj ne hodijo na Bled ker imajo dovolj turistov (npr v sezoni)
KojotFranci
# 24.10.2018 ob 06:21
Človeku prijazne stavbe so "neumne", dovolj majhne, da so v merilu obvladljivosti od človeka osebno in take, da človek v njih ni izoliran od narave. To je ravno obratno od pametnih stavb. Vse pametne stavbe, kar jih poznam, začnejo delat probleme, če ljudje v njih hočejo biti malo bolj povezani z naravo - npr. hočejo svež pomladni zrak, več sonca, odprta vrata na teraso...
KojotFranci
# 24.10.2018 ob 05:58
Ironično je to, da ljudje izpostavljajo probleme s "pametjo" te stavbe, kot kvaliteto pa poudarjajo bližino NARAVE. Od katere nas ravno tehnologija tako fizično kot psihično oddaljuje. Ta civilizacija drvi v probleme, ki ji tehnologija ne bo reševala, ampak poglabljala.
Kazalo