S pomočjo Nasinega orbiterja MRO so leta 2018 na Marsu našli številne pečine, iz katerih molijo plasti vodnega ledu. Barve so sprememjene oz. poudarjene, da lahko človeško oči lažje vidi razlike v materialu. Fotografija prikazuje 500 metrov široko območje. Zgornja tretjina je vrh slemena, ki je od spodnje doline višji za približno 130 metrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/UA/USGS
S pomočjo Nasinega orbiterja MRO so leta 2018 na Marsu našli številne pečine, iz katerih molijo plasti vodnega ledu. Barve so sprememjene oz. poudarjene, da lahko človeško oči lažje vidi razlike v materialu. Fotografija prikazuje 500 metrov široko območje. Zgornja tretjina je vrh slemena, ki je od spodnje doline višji za približno 130 metrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/UA/USGS
Voda v Marsu
Še malo sotvarja. Zgornja fotografija je izsek spodnje. MRO je širšo fotografijo oz. njen sivi del izgotovil v enem samem frekvenčnem pasu rdečega filtra; in sicer v očem vidni svetlobi. Osrednji pas z ojačanimi barvami je nastal v pasovih rdeče, blizu infrardeče in modro-zelene. Ta fotografija pokriva pet kilometrov površja. Foto: NASA/JPL-Caltech/UA/USGS


Da se pod Marsovim površjem skriva obilo vode, je znano že precej časa. Manj pa je znano, kje vse je, koliko je je in kako se je tam znašla. Zdaj so ameriški znanstveniki s pomočjo sonde Mars Reconnaissance Orbiter (MRO) odkrili osem lokacij, kjer so zakopani ledeniki lepo vidni.
Razkrila jih je namreč erozija precej strmih pobočij z naklonom več kot 55 stopinj. Skale, pesek in drugi material je odpadal, se krušil, ostale so razgaljene "geološke" plasti. Nasin MRO je letel čeznje in jih oddaljeno analiziral s pomočjo senzorjev, piše v sporočilu za javnost. Pri tem je našel značilen kemični podpis H2O-ja.
Raziskava je objavljena v znanstveni reviji Science. Njeni avtorji sporočajo, da podpovršni led obsega najmanj tretjino planeta, tako na južni kot severni polobli, na marsopisnih širinah, primerljivih lokacijama Škotske in Ognjene dežele na Zemlji.
Dobre novice za morebitne obiskovalce
Na najplitkejših delih se led začne na globini dobrega metra, navadno globlje. To so še ene dobre novice za samooskrbo ljudi, ko bodo enkrat obiskali Mars ali tam celo dlje časa prebivali, če ne živeli. "Astronavti bi lahko zgrabili lopato, vedro in si nabrali toliko vode, kot bi želeli," je izjavil Shane Byrne, soavtor raziskave. Glede na načrte Nase naj bi ljudje tja prvič stopili v približno 15 letih.
Zamrznjena voda naj bi bila dokaj čista, nastala pred davnimi časi iz debelih snežnih zametov. Najdba bo marsikaj povedala o preteklih podnebjih Marsa.
Znano je, da je bil planet nekoč prekrit z oceani, a jih polagoma izgubil zaradi pomanjkanja magnetnega polja.
Za podpovršni led na Marsu vedo že dolgo. S spektrometri so ga zaznale kar tri različne sonde (MRO, Mars Odyssey, Mars Express), neposredno do njega pa se je pred desetletjem dokopal pristajalnik Phoenix.
Druge sledi vode
Marsovo ozračje ne dovoljuje obstoja tekoče vode za daljši čas, saj je preredko, in neposredna površina planeta je zato suha (bolj) kot poper. Tudi izpostavljeni deli ledu, ki jih je našel MRO, ne bodo dolgo tam, saj bodo izhlapeli. Pod površjem pa so razmere drugačne.
Nasin rover Opportunity je pred leti vzel več vzorcev Marsove prsti in odkril, da je tudi v njej veliko H2O-ja: kar 33 litrov na kubični meter.
Na Marsu so pred leti odkrili dokaze celo za obstoj tekoče vode, v bistvu sledi domnevnih hudournikov. Toda v vmesnem času je več drugih raziskav ponudilo alternativno razlago: najdeno erozijo na pobočjih bi lahko povzročile tudi druge subliminirane substance.
Oba pola Marsa sta tudi na površju bogata z vodnim ledom in zamrznjenim ogljikovim dioksidom. A tam razmere za življenje morebitnih kolonistov niso primerne, vsaj ne v primerjavi z ostalimi predeli, kjer se temperatura čez dan povzpne tudi do 20 stopinj Celzija.
Veteran na nebu
MRO je že veteranska sonda. Izstreljena je bila avgusta 2005, do Marsa je prispela leto zatem. Od takrat naprej kroži okoli planeta po tirnici med 255 in 320 kilometri višine. Opremljen je s številnimi kamerami in spektrometri, njegova poglavitna naloga pa je bila analiza zaplastenosti površja, iskanje ledu in pristajalnih točk za druge misije. Uporablja se tudi kot komunikacijska naveza z Zemljo; po navedbah Nase ima dovolj pogonskih sredstev za delovanje globoko v 30. leta.