SLS v načrtovani prvi konfiguraciji, v nižjo Zemljino orbito zmožno ponesti 70 ton tovora. Nasa je (začasno) ustavila razvoj močnejše inačice, ki bi imela na vrhu večji podaljšek. Podoba je računalniško ustvarjena, SLS še ni poletel. Foto: NASA

Ameriška vesoljska agencija Nasa že dolgo obelodanja svoj veliki načrt Od Lune do Marsa. Na kratko ga povzemimo: pri Mesecu kani postaviti manjšo vesoljsko postajo, z nje spustiti ljudi na površje. Pri lunarni orbitalki bi nato polagoma sestavili večjo vesoljsko ladjo, ki bi se v 30' odpravla na prvo astronavtsko misijo do Marsa. Postavljena infrastruktura bi ostala in ponujala dolgoročno platformo tako za lunarne misije kot za odhode bolj globoko v Osončje. "Gremo na Luno in tam bomo ostali," je v zadnjih letih bilo večkrat slišati iz ameriške vesoljske agencije.

Tako bo predvidoma izgledala manjša vesoljska postaja v orbiti Lune. Z nje se bodo astronavti spuščali na tla. In ob njej bo Nasa (v sodelovanju z mednarodnimi partnerji) dodajala sestavne dele vesoljske ladje, ki bo v 30' letih tega stoletja odšla proti Marsu. Foto: Nasa

Problem je denar. Načrt je tako visokoleteč, da Nasa enostavno nima dovolj dolarjev zanj.

Hkrati mora početi še ogromno drugih reči. Plačuje vesoljske teleskope, mednarodno vesoljsko postajo, satelite, planetarne sonde, bazične znanstvene raziskave, razvoj novih tehnologij in materialov ... Je največja vesoljska agencija na svetu, ki proračunsko in tudi izvedbeno prekaša vse ostale skupaj, toda vsega ne zmore. In ko je osrednji kup denarja premajhen za vse cilje, se začnejo dogajati prerazporeditveni konflikti, ki lahko marsikaj podrejo. Pripeljejo do sprememb, ki bi se poprej zdele kot nezamisljive.

Tako je dogajanje ob sprejemanju proračuna Nase za leto 2020 pripeljalo do zapleta, ki bi lahko zaznamoval agencijo in način, kako raziskujemo vesolje, za prihodnja desetletja in več.

SLS ali Nasina prihajajoča "najmočnejša raketa na svetu", je v težavah. In če se bodo stvari razvijale naprej po takšni poti, je to morda začetek konca megalomanskih državnih raket in zora komercialnih, je za medij Ars Technica ocenil novinar Eric Berger.

Stroj zmogljivosti in delovnih mest

Torej, kaj se je točno zgodilo? Za celotno zgodbo je treba stopiti nekaj desetletij nazaj in orisati, kako je Nasa skozi zgodovino podirala vesoljske meje. Najbolj odmeven program je bil Apollo, ki se je dogajal v 60' in 70' letih prejšnega stoletja. Temeljil je na supertežki raketi Saturn V, ki je v vesolje nosila vesoljske ladje Apollo. Oboje je bogato financirala država, to je bila Nasina oprema, ki jo agencija odkupila od zunanjih izvajalcev. Zadeva je prinesla ocean tehnoloških prebojev, pa tudi desettisoče delovnih mest po ZDA. Le da ni bila dolgoročno vzdržna, dvojec je bil sila drag, in kmalu zatem, ko je bil dosežen veliki politično-raziskovalni cilj, pristanek človeka na Mesecu, je denarni tok pojenjal. Program Apollo je z letom 1972 zamrl.

Izstrelitev misije Apollo 7 z raketo Saturn IB 11. oktobra 1968. Uporabljeno je bilo izstrelišče Cape Kennedy (danes Cape Canaveral). Šlo je za enega izmed številnih preizkusov dua Apollo/Saturn, preden so lahko Združene države Amerike dejansko izvedle odpravo na tla Meseca. Foto: Nasa

Nasa se je namenila do vesolja dostopati na cenovno vzdržnejši način, z mnogokrat uporabno opremo: vesoljskimi čolnički (Space Shuttle). Prvi je poletel leta 1977. Vizija finančne smelosti pa je bila jalova, raketoplani so potrebovali armado zaposlenih na tleh, da so po vsakem poletu izvedli vzdrževalna dela, kar je v modernejših dolarjih zneslo čez 1,5 milijarde dolarjev na izstrelitev. Ne glede na to so raketoplani postali delovno živinče, ki je opravilo kar 135 poletov v orbito Zemlje in med drugim zgradilo današnjo Mednarodno vesoljsko postajo. "Delovno živinče" pa je bila spet - armada zaposlenih, kopica izvajalcev in podizvajalcev, ki so proizvajali stroje in drugo opremo za vesoljski program. Skoraj 40 let. In ko se je program leta 2011 iztekel, bi to lahko pomenilo hud udarec za marsikatero zvezno državo ZDA. Kup podjetij, ki se je desetletja specializiralo za nišne produkte, vgrajene v edinstveni raketoplan, bi ostalo na suhem.

Stroj, ki pokašljuje

Tako je ameriška politika skoraj vzporedno napovedala naslednji veliki projekt. Space Launch System, SLS. Klasično težkonosilno raketo, Saturnom podobno in deloma temelječo na obstoječi opremi: motorjih starih Space Shuttlov. S tem so ohranili obstoječa delovna mesta in pomirili zunanje izvajalce. "Kritika, da je SLS politična raketa, je držala tedaj in drži še danes," je ocenil Berger. Nasa je s tem ubrala preizkušeno, čeravno drago pot do končnega cilja. Lune in Marsa. SLS je megalomanski projekt, pri katerem sodeluje več kot tisoč podjetij in ki je od leta 2012 pokuril že več kot 12 milijard dolarjev (pa še nič ni šlo v nebo). A s počasnostjo pride nešteto testiranj in premagovanja tehničnih ovir že na Zemlji, s čimer se zvišata varnost ter zanesljivost naprave. Nasa se pri tem navadno ne igra in raje čaka ter podkrepi račun, kot raziskuje smrti astronavtov ali spodletele robotske misije.

Toda včasih se stvari hudo zavlečejo. Izvajalci in podizvajalci, ki jih Nasa najame, si vzamejo čas, najavljajo naraščajoče stroške, ali pa naletijo na zaplete, ki kurijo koledarske liste. Lep primer je gradnja naslednjega velikega vesoljskega teleskopa, James Webb, ki je bil sprva načrtovan za leto 2011 in 500 milijonov dolarjev stroškov. Nenehni zamiki so ga potisnili na (najmanj) leto 2021 ter 9 milijard dolarjev. To je Nasi povzročilo hude preglavice, saj si je Webb skozi leta prikukavičil vse večji del gnezda, ki ga je odžrl ostalim misijam. Toda Nasa verno podpisuje račun za računom, saj je projekt na nek način postal prevelik, preodmeven, da bi ga lahko odpovedali.

Podobno velja za dvojec SLS in vesoljske ladje Orion.

Delta IV Heavy. Foto: Nasa

Popravek, je veljalo. Do zdaj sta ameriška politika ter vodstvo Nase redno in zanesljivo stala za programom tako z izjavami kot denarjem. A kot kaže, se stol maje.

V igro so vstopile močnejše rakete zasebnikov, kot sta SpaceX-ov Falcon Heavy in že znani Delta IV Heavy (ULA), ki so neprimerno cenejše. Ena sama izstrelitev SLS-a bo stala med milijardo in celo tremi milijardami (takšna so predvidevanja), medtem ko Falcon Heavy po trditvah Elona Muska navrže le 150 milijonov, Delta pa okoli 350 milijonov dolarjev. Naštete rakete sicer niso povsem primerljive. A že na začetku desetletja so številni strokovnjaki za vesoljsko industrijo napovedovali, da bo Nasa ob takšni komercialni ponudbi težko upravičila SLS.

Vesoljska ladja Orion, sestavljena iz istoimenske kapsule (na vrhu) ter podpornega modula, ki ga izdelujejo v Evropi. Spodnji del je stopnja rakete, ki bo ladjo ponesla iz orbite Zemlje. Podoba je seveda simbolična. Kapsula je bila do zdaj le enkrat testirana v orbiti. Foto: Nasa

Bridenstine politikom v brk

Tudi Nasa zdaj izgublja potrpljenje. Poglavitni izvajalec programa SLS, družba Boeing, krepko zamuja. Prvi test SLS-a smo napovedali že leta 2017, in dogodek uvrščali tudi v vse sledeče preglede leta, saj so ga napovedovali uradni dokumenti. Letos ga nismo, saj se je prva izstrelitev zamaknila na 2020. Popravek. Pred kratkim so iz Boeinga sporočili, da bo 2021 najbrž pravilnejša letnica.

To je očitno šlo v nos glavnemu administratorju Nase, Jimu Bridenstineu, ki je nedavno pričal pred ameriškim senatom. Političnim predstavnikom, ki so doslej dosledno stali za raketo, je v brk dejal, da bi lahko program popotovanje do Marsa lahko začeli izvajati na komercialnih raketah. Katerih, ni določil. "SLS ne sledi načrtovanim rokom. Zdaj razumemo, kako zahteven je ta projekt, in da potrebuje še več časa. In na tej točki želim biti popolnoma jasen. Kot agencija moramo spoštovati zastavljene cilje. Če napovemo, da bomo junija 2020 šli okoli Lune, potem mislim, da moramo junija 2020 okoli Lune. In mislim še, da to lahko dosežemo. Kot agencija moramo pretresti vse možnosti, ki jih imamo na voljo."

"V ZDA imamo izvrstne kapacitete, ki so na voljo za nakup po želji, in jih lahko uporabimo za dosego naših ciljev."

Izjava se morda zdi nič posebnega. Toda v ameriškem kontekstu je prelom velik in lahko pomeni začetek konca SLS-a.

V nekaj kratkih besedah je Bridenstine potrdil, da Nasa v bistvu ne potrebuje SLS-a za misije s posadko do Lune, postavitev lunarne postaje in znanstvene odprave. Ali s komentarjem Bergerja: "Torej praktično vse, kar bi SLS počel v naslednjih 15 letih."

Jabolka in hruške? Važna je sitost.
Ne Falcon Heavy ne Delta Heavy ne dosegata zmogljivosti SLS-a in ne moreta izstreliti vesoljske ladje Orion v nebo, torej kapsule Orion vključno z evropskim podpornim modulom. Lahko pa bi obe raketi izstrelili skorajda simultano in potem kosa priključili kar v orbiti. Orion sicer trenutno nima te zmožnosti, je pa načrtovana, je poudaril Bridenstine. Tako bi lahko opravili večino prihodnjih misij. Več izstrelitev manjših kosov.

Bridenstine je dodal, da je že poslal poizvedbe. V senatu sicer niso bili povsem zadovoljni s potekom in poudarili, da je še vedno treba vztrajati na SLS-u, le zamude da so nedopustne.

Izjave so očitno dvignile val nezadovoljstva v množici zaposlenih in podjetij, ki delajo na dvojcu SLS+Orion, saj jim je bil Bridenstine primoran poslati pomiritveno sporočilo.

Kaj še pove proračun

Bo misija za Europo dobila še en modul z vrtalnikom? Foto: NASA/JPL-Caltech

Predlog proračuna Nase za leto 2020, kot ga je predlagala administracija, vsebuje še en udarec za SLS. Ta raketa je načrtovana v dveh razvojnih fazah, prvi in šibkejši, v nižjo orbito Zemlje zmožni ponesti 70 ton, in kasnejši močnejši z zmogljivostjo 130 ton. Proračun je zdaj povsem črtal razvoj druge inačice, ki je označena kot "najmočnejša raketa na svetu". (Po potisku, ne po dejanski kapaciteti vnosa mase v orbito) Tako je vprašljivo, ali bo ta sploh kdaj udejanjena. Nasa je v preteklosti že pospravila v predal rakete v razvoju, npr. Ares I in V, še v prejšnjem desetletju, zato tudi SLS ni na varnem.

"Sestavni deli Lunarnega portala naj bodo izstreljeni na raketah, pridobljenih skozi razpise tekmovalne narave," piše v proračunu.

Na ta način bo Orion imel samo eno izključno zmožnost: poslati Orion s posadko vred v visoko orbito okoli Lune.

Denar za misijo na luno Evropa
Naslednji udarec za državno raketo je prišel z robotsko misijo Clipper, namenjeno preučevanju Jupitrove lune Evropa. Sprva je bila načrtovana za SLS. Toda na Nasi so ugotovili, da lahko zgolj z zamenjavo na komercialno raketo prihranijo kar 700 milijonov dolarjev, sproščeno pa potrošijo za kaj drugega. Morda za načrtovani pristajalni del, ki bi vrtal v Evropin led, in je v preteklosti ostal v predalu.

Začel se je razvoj lunarnega pristajalnika. Testni spust brez ljudi je predviden za leto 2026, dejanska vrnitev astronavtov na mesec pa za 2028. Foto: Nasa

Naraščajoče potrebe za SLS+Orion in teleskop James Webb sta - kot piše v proračunu - zahtevala še eno žrtev. Naslednik Hubbla, načrtovani veliki vesoljski teleskop WFIRST je ostal brez financiranja. Stal naj bi 3,2 milijarde dolarjev in bil zmožen z enako natančnostjo motriti desetkrat večjo zaplato neba. WFIRST so enkrat poskušali odpovedati že lani, a je nato senat odločitev spremenil.

Proračun pa je tokrat debelejši za 360 milijonov dolarjev. Dodatek gre na račun razvoja lunarnega pristajalnega modula.

Ker gre za predsedniški predlog, se bo skoraj gotovo še spremenil na poti skozi senat in kongres. Toda izrečene besede vrha Nase bodo odmevale še dolgo.