Bedin 1 je zgoščenina pik na levi strani fotografije. Tamkajšnje zvezde so videti precej manjše, ker so 2.300-krat dlje od sprednjih zvezd. Te pripadajo kopici NGC 6752, oddaljeni samo 13.000 svetlobnih let od Zemlje. Foto: ESA/Hubble, NASA, Bedin et al.
Še malo širši plan. Spodnja fotografija je zvezdna kopica NGC 6752, zgoraj desno njen izsek, zgoraj levo pa se skriva novoodkrita meglenica, oddaljena 30 milijonov svetlobnih let. To morda zveni veliko, a dodajmo dejstvo, da je celotno vidno vesolje široko več kot 90 milijard svetlobnih let. Foto: ESA/Hubble, NASA, Bedin et al., Digitized Sky Survey 2

Pred kratkim je mednarodna skupina astronomov uporabila vesoljski teleskop Hubble za preučevanje kroglaste zvezdne kopice NGC 6752, ki je znotraj domače Galaksije. V kopici je iskala najstarejše zvezde, da bi lahko izračunala starost strukture, pri tem pa naletela na nepričakovano odkritje, piše v sporočilu za javnost Hubblove ekipe.

Na robu kopice je s kamero ACS ujel zgoščenino zvezd. Znanstveniki so se jih lotili, jim naračunali svetlost in temperaturo ter ugotovili, da zgoščenina ni del kopice, temveč je daleč za njo.

Najdenko so začasno poimenovali Bedin 1. Gre za manjšo, nekoliko razpotegnjeno, 3.000 svetlobnih let veliko galaksijo. V primerjavi z domačo Galaksijo, Rimsko cesto, ki je široka do 200.000 svetlobnih let, je pritlikava. Od nje je tudi tisočkrat temnejša, piše Nasa.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society.

Glede na izmerjene lastnosti sklepajo, da gre za pritlikavo sferoidno galaksijo (PSG). Poglavitne značilnosti PSG-jev so ravno majhnost, nizka svetlost, malo prahu in visoka starost zvezd.

Podrobneje
Zgornja fotografija je v najvišji ločljivosti na voljo tukaj (12,6 MB).

V Krajevni skupini galaksij, kamor spada tudi Galaksija Rimska cesta, je kar 36 pritlikavih sferoidnih galaksij, od tega jih je 22 satelitskih naših.

Izolirani "živi fosil"
PSG-ji niso nič neobičajnega, pojasnjujejo v Hubblovi ekipi, toda Bedin 1 je nekoliko samosvoj. Spada med redke, ki so jim astronomi lahko določili oddaljenost, in je tudi sila osamljen. Oddaljen je 30 milijonov svetlobnih let od Galaksije in obenem dva milijona svetlobnih let od najbližje mogoče večje galaksije, ki bi lahko bila center kroženja (NGC 6744). S tem je najbrž najbolj izolirana pritlikava galaksija, kar so jih do zdaj odkrili.

Podrobnosti zvezdne kopice. V najvišji ločljivosti na voljo tukaj: (160 MB). Foto: Nasa/Esa

Iz izmerjenih lastnosti so znanstveniki naračunali, da je Bedin 1 star okoli 13 milijard let, kar ni daleč od starosti obstoja samega (13,8 milijarde*). Ker ždi v izolaciji brez omembe vredne interakcije s sosedami in se je skozi milijarde let najbrž prebil relativno nespremenjen, ga lahko imamo za "živi fosil" zgodnjega vesolja.

Video 1: Do sosednje kopice in naprej do Bedina

Širši pogled na NGC 6752 s kopnega teleskopa. Foto: Nasa/Esa

Računajo na WFIRST
Odkritje je resnično srečno, pravijo v raziskovalni skupini. Hubble lahko tako temne galaksije zazna le redko, v posebnem načinu fotografiranja, ki zajame droben košček neba. Upe zato polagajo v prihajajoči vesoljski teleskop WFIRST, ki bo zmožen pokriti desetkrat večjo zaplato neba kot Hubble, a predvidoma z enako natančnostjo. Združeval naj bi "najboljše obeh svetov", široko- in ozkokotnih teleskopov, in tako marljivo izboljševal poznavanje naše soseščine.

Lanskega februarja smo sicer poročali, da so razvoj teleskopa odpovedali zaradi naraščajočih stroškov. A pozneje so odločitev omilili in mu vrnili financiranje, le zmanjšano bo, izstrelitev pa je zamaknjena z leta 2021 na 2025, deloma zato, ker bo več denarja šlo za odmevnejši teleskop James Webb, ki tudi zamuja.

Video 2: "Polet" do Bedina še nekoliko drugače (računalniški model)

Podrobneje
Zgornja fotografija je v polni ločljivosti na voljo tukaj (380 MB).
Vesoljski teleskop Hubble že skoraj tri desetletja kroži okoli Zemlje pri oddaljenosti dobrih 500 kilometrov. Foto: Nasa/Esa

Hubblu vse pogosteje odpoveduje oprema
28 let stari Hubble je že zdavnaj presegel svojo predvideno življenjsko dobo petnajstih. Starost se kaže z vse pogostejšimi odpovedmi opreme. Nazadnje se je 8. januarja letos ustavila njegova tehnološko najnaprednejša kamera WFC 3, vgrajena na zadnji servisni misiji leta 2009. Računalnik je zaznal previsoko napetost znotraj instrumenta in ga samodejno ustavil, da bi preprečil morebitne nadaljnje poškodbe. Po tednu analiz so ugotovili, da previsoke napetosti sploh ni bilo, temveč jo je sistem za telemetrijo napačno odčital. Ugotovili so, da je odpovedal prav tokokrog za telemetrijo. Kako so težavo rešili? Znova so ga zagnali. Na videz težka odpoved opreme se je srečno iztekla, a opozorila, da je prihodnost negotova in konec vedno blizu.

Dejansko precej resnejša težava je nastal 5. oktobra lani, ko je odpovedal eden izmed žiroskopov, naprav, ki teleskop usmerjajo. Inženirji so brž zagnali rezervni žiroskop, ki pa je tudi zatajil: vrtel se je prehitro. Nekaj tednov so se morali ukvarjati z njim, ga zaganjati, ugašati in mu ukazovati različne tipe vrtenja, da se je naposled sprostil; na Nasi menijo, da je nekaj v notranjosti blokiralo komponente žiroskopa, nenavadnost v tekočini ali celo zračni mehur. 27. oktobra lani se je teleskop vrnil v normalne okvire in deluje v polni postavi treh žiroskopov. Trije dodatni so že odpovedali, zato redundance ni več. Hubble sicer lahko deluje tudi samo z dvema ali enim, toda počasneje, omejeno, manj natančno.

Za zdaj še deluje s polno zmogljivostjo. Med čakanjem na naslednika, velikega Jamesa Webba, si oglejmo nekaj drugih svežih Hubblovih del.


1. Galaksija pada v smrt

Plinska sled v rdeči barvi je dolga kar 200.000 svetlobnih let, videl pa jo je kopenski teleskop Subaru. Foto: NASA, ESA, M. Sun (University of Alabama), and W. Cramer and J. Kenney (Yale University)/M. Yagi (National Astronomical Observatory of Japan)

Okoli 320 milijonov svetlobnih let stran od nas je ogromna jata z več kot tisoč galaksijami, poimenovana jata v Berenikinih kodrih (ang. Coma cluster ali pa Abell 1656). Ena izmed tamkajšnjih meglenic, D100, pada proti središču jate, in pri tem nariva medgalaktični material kot ladja morje. Pritisk medgalaktičnega materiala iz galaksije izriva pline in prah, ki so temelj nastanka novih zvezd. D100 bo tako kaj kmalu ostal brez svojih "zvezdnih porodnišnic" in postal mrtva galaksija. V njej bodo žarele le še prastare, male, ne preveč svetle rdeče pritlikavke, kažejo januarja objavljena opazovanja. Članek je v Astrophysical Journal.

2. Planeti pri tardečih manj obetavni

Foto: NASA, ESA, J. Wisniewski (University of Oklahoma), C. Grady (Eureka Scientific) and G. Schneider (Steward Observatory)

Ko smo že pri rdečih pritlikavkah; te so na splošno najpogostejše zvezde vesolja in gostijo svoje planete. Zelo veliko njih. Zato se zadnja leta znanstveniki veliko ukvarjajo z vprašanjem, ali bi kamniti (ekso)planeti pri rdečih pritlikavkah lahko sami gostili ‒ življenje. Ne nazadnje imamo kup takih primerov kar v bližnji soseščini Osončja (1, 2, 3, 4, 5, 6 itd.). Januarja izdana raziskava na podlagi opazovanj s Hubblom kaže v negativno smer. Opazovali so 32 svetlobnih let oddaljeno, skorajda novo zvezdo Au Microscopii (šteje le 23 milijonov let). Okoli nje je protoplanetarni disk iz prahu in plinov, kjer se počasi skupaj lepijo kepe materije, morda vse do planetov. Hubble je izmeril, kako hitro zvezda izpihuje prah in pline, s tem pa tudi ledeni ali kako drugače hlapni material kometov in asteroidov. Prav z njimi naj bi Zemlja dobila svoje osnovne gradnike življenja. Če bodo kometi in asteroidi sistema AU Mic oropani hlapnih dragocenosti, potem so možnosti za razvoj življenja tam manjše. In morda tudi v vseh drugih sistemih okoli rdečih pritlikavk.

3. Najsvetlejši kvazar v zgodnjem vesolju

Foto: NASA, ESA and X. Fan (University of Arizona)

Lansko poletje je Hubble odkril najsvetlejše telo zgodnjega vesolja. Milijardo let po velikem poku ni nič svetilo močneje kot kvazar J043947.08+163415.7, in sicer kot 600 bilijonov Sonc. Kvazar je središče galaksije s supermasivno črno luknjo. Snov, ki vanjo pada, se hitro vrtinči, tre in segreva, posledično pa sveti. Konkretni kvazar je slika preteklosti in izjemno oddaljen, zato si je moral Hubble pomagati z gravitacijskim lečenjem. Za vesoljsko povečevalno steklo je poskrbela galaksija, ki je na fotografiji vidna kot modra zaplata in je precej bližje. Kvazar je v ozadju, rdeč in kar trikrat lečen.

4. 25 milijonov zvezd

Foto: NASA; ESA; M. Durbin, J. Dalcanton and B. F. Williams (University of Washington)​

Galaksija v Trikotniku (M33) je oddaljena 2,6 milijona svetlobnih let, je precej manjša od naše in tudi nima prečke, zato je le spiralna. Hubble ji je posvetil precejšnjo pozornost. Za zgornjo podobo je posnel kar 54 posameznih fotografij, ki pokrivajo skoraj 20.000 svetlobnih let, na njih pa je razločno vidnih 25 milijonov zvezd. Za ljubitelje je na voljo polna različica. POZOR: Velika je kar 1,5 gigabajta.

* Članek je 2. februarja 2019 vseboval napačno informacijo, da je starost vesolja izračunana na 14,8 milijarde let. S 3. februarjem je vnešena pravilna: starost vesolja znaša 13,8 milijarde let. Za opozorilo se zahvaljujemo uporabniu Olorin.