Asteroid Bennu 2. decembra 2019 z razdalje 24 kilometrov. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona
Asteroid Bennu 2. decembra 2019 z razdalje 24 kilometrov. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona

Že davno tega so se Američani namenili pobrati svoj prvi vzorec asteroida v zgodovini. Staknili so učene glave, veliko denarja in spočeli sondo OSIRIS-REx. Pred slabimi petimi leti (2016) so jo poslali na dolgo popotovanje do več kot 300 milijonov kilometrov oddaljenega asteroida Bennu. Dospeli so leta 2018 in se vse do zdaj pripravljali na ključni trenutek: dotik asteroida in zbiranje največjega vesoljskega vzorca po Apollu. Usodni dan je napočil prejšnjo sredo. Toda zdaj, ko so dragoceno snov le pobrali, ne vedo zanesljivo, ali je je dovolj. In tako bo ostalo, vse dokler vsebnika ne bodo odprli znanstveniki na Zemlji.

Kljub temu so optimistični, da je napaberkovanega dovolj.

Kaj je šlo narobe (in kaj prav)

Tirnice Marsa (rdeča), Zemlje (modra) in asteroida (bela). Bennu nas vsako toliko
Tirnice Marsa (rdeča), Zemlje (modra) in asteroida (bela). Bennu nas vsako toliko "obišče". V naslednjem stoletju naj bi imel okoli enoodstotno možnost, da trči v Zemljo. Morda tudi več. Izsledki OSIRIS-REx-a bodo omogočili natančnejši izračun. Foto: Nasa

Asteroid 101955 Bennu je 500-metrska gmota, ki se potika nekje med orbitama Marsa in Zemlje (ker slednjo občasno prečka, velja za Zemlji nevarne asteroide). Trenutno je Bennu 330 milijonov kilometrov stran, dovolj, da enosmerni signal traja 18 minut, kar onemogoča praktično upravljanje česar koli v realnem času. Okoli asteroida se zato pretežno samodejno potika robotska sonda OSIRIS-REx, dobra dva metra in pol velika kovinska škatla, opremljena s sončnimi celicami, pogonom in širokim naborom znanstvenih instrumentov.

Ciljna ravnica Nightingale (ang. slavec) in načrtovana točka pristanka. Zgrešilo so jo za meter. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona
Ciljna ravnica Nightingale (ang. slavec) in načrtovana točka pristanka. Zgrešilo so jo za meter. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona

Zadnji dve leti je opravljala oddaljena opazovanja: kartirala je površje, merila topografijo, pa tudi kemično sestavo. Upravljavci so na tej podlagi poiskali nekaj zaplat, kjer je skalovja manj in posledično več možnosti za uspešen pristanek. Nazadnje so izbrali zaplato Nightingale (poglavje 1) in letošnje poletje izvedli dva testna spusta do nje, le samega dotika in vzorčenja niso opravili.

Prodrli so nekaj centimetrov v tla

V sredo je sledil ognjeni krst. Zadeti cilj na 500-metrski gmoti ni bilo lahko, saj asteroid potuje s hitrostjo več kot 100 tisoč kilometrov na uro in se pri tem tudi vrti. Kljub temu je računalnik tarčo zadel na meter. Če bi končal le nekaj metrov stran, bi se lahko naprava prevrnila na skalah ali drugih neravnih površinah.

Zadnji del spusta je sonda opravila s hitrostjo 10 centimetrov na sekundo. Tal se je dotaknila z robotsko roko, na koncu opremljeno s 30 centimetrov širokim instrumentom za vzorčenje TAGSAM, in pri tem nekaj centimetrov prodrla v porozno kamnino. Nato je začela izpihovati dušik, ki je dvignil prah in drobir in ga nekaj zanesel tudi v zbirnike znotraj TAGSAM-a. Zbiranje je trajalo šest sekund, najučinkovitejše je bilo v prvih treh sekundah. Nato je sonda vklopila pogonski sistem – kar je dvignilo dodaten oblak drobirja – in se s hitrostjo 40 centimetrov na sekundo pognala stran. Da bi se izognila nevarnosti letečega kamenja, je poprej zvila panela sončnih celic.

Video: Posnetek pristanka

Postopek je bil nevaren. Narobe bi lahko šlo marsikaj, sonda pa bi se poškodovala ali celo uničila. Kljub temu se je izvila brez praske in z vzorcem, v veliko veselje inženirske ekipe. Zataknilo pa se je, ko so začeli ocenjevati izkupiček. Dobesedno. Nekaj kamenčkov v instrumentu TAGSAM se je zataknilo in preprečilo, da bi se pokrivalo povsem zaprlo. Dragoceni vzorec uhaja ven. Ekipa je bila prisiljena v hitro odločitev, kako naprej. Odločila se je, da ne bodo izvedli načrtovane meritve mase vzorca z vrtenjem, čeprav to pomeni, da vse do vrnitve na Zemljo ne bodo zagotovo vedeli, ali je bil cilj izpolnjen.

Zaščitna kapsula SRC. SFoto: Nasa
Zaščitna kapsula SRC. SFoto: Nasa

V tolažbo jim je ravno množično uhajanje drobirja iz instrumenta, kar je pokazala kamera, saj ga potemtakem noter ne more biti malo. Mora ga biti več kot 60 gramov, kar je minimalna še sprejemljiva količina, so sporočili z Nase. Želeli so sicer dva kilograma, kar bi bil največji vesoljski vzorec, odkar so astronavti odprave Apollo kopali po Mesecu. Vzorec bodo tako "čim prej" prestavili v kapsulo in zapečatili (SRC). Do takrat sonde tudi ne bodo preusmerjali, da sprememba hitrosti ne bo pospeševala izgube materiala.

"Bennu nas kar naprej preseneča z zanimivim znanstvenim izkupičkom in občasno tudi z zvijačami. Čeprav moramo pohiteti s shranjevanjem vzorca, je to za nas sladka težava. Kot je videti, je vzorec obilen in bo vir navdiha za znanstveno delo še desetletja naprej," je izjavil vodja Nasinega oddelka za znanost Thomas Zurbuchen.

Dejanska naprava še v laboratoriju. Foto: Nasa
Dejanska naprava še v laboratoriju. Foto: Nasa
Računalniška ponazoritev sonde v vesolju. Foto: NASA Goddard Space Flight Center
Računalniška ponazoritev sonde v vesolju. Foto: NASA Goddard Space Flight Center

Vodja misije Dante Lauretta je za francosko tiskovno agencijo AFP ocenil, da je vzorca za okoli 400 gramov.

OSIRIS-REx bo nekaj časa prosto lebdel v relativni bližini Bennuja. Predvidoma leta 2021 pa bo prižgal ionski pogon in se odpravil proti Zemlji. Na domačih tleh naj bi kapsula pristala leta 2023.

To sicer ne bi bil prvi vzorec asteroida v zgodovini. Japonci so zagotovili dva z misijama Hajabusa 1 in 2, druga se ravnokar vrača in naj bi dospela v mesecu in pol.

Asteroidi so "arheološki" ostanki nastajanja Osončja, drobir, ki se ni uspel zlepiti v nekaj večjega (pritlikave planete, planete ...). So torej pripravni za preučevanje tistih pradavnih časov. Njihovo površje se je zaradi milijard let Sončevega sevanja in kozmičnih žarkov nekoliko spremenilo, malo pod njim pa naj bi bili nedotaknjeni.