Farout naj bi bil velik okoli 500 kilometrov, kar so sklepali s svetlosti. Ima rožnat odtenek, podobno kot veliko drugih tamkajšnjih ledenih teles za orbito zadnjega znanega planeta, Neptuna. Tako si je videz Farouta s Soncem v ozadju predstavljal umetnik. Foto: Roberto Molar Candanosa/Carnegie Institution for Science

Farout je okoli 500 kilometrov velika gmota, ki se trenutno nahaja 17,9 milijarde kilometrov stran od Sonca. To je 120 povprečnih razdalj med Zemljo in Soncem oziroma astronomskih enot (ae). Na takšni razdalji niso opazili še nobenega drugega nebesnega telesa, čeprav vemo, da nekatera potujejo tudi dlje. Za primerjavo: 120 ae stran je trenutno Voyager 2, ki je pred kratkim vstopil v medzvezdni medij. Najdba je zanimiva tudi z vidika človeških uspehov. Namreč, če med vidna nebesna telesa Osončja damo tudi tista, ki jih je izdelala človeška roka, potem prvo mesto drži Voyager 1 pri 144 astronomskih enotah.

Farout je rožnate barve in kroglaste oblike, kar nakazuje, da gre najbrž za pritlikavi planet, piše v sporočilu za javnost Instituta Carnegie. Odkrili so ga s pomočjo 8-metrskega teleskopa Subaru na Havajih, 10. novembra letos. Preostali čas je bil potrošen za dodatne potrditve, določanje orbite in lastnosti telesa. To so storili z Magellanovim teleskopom v Čilu. Posnetki niso ravno vizualna poslastica, saj gre le za drobno svetlobno piko na črnem nebu.

Dve zaporedni fotografiji, ki razkrijeta obstoj še enega člana Osončja. Foto: Scott S. Sheppard and David Tholen.

V iskanju dodatnega planeta

Farout (angleško daleč zunaj, zaznamovano tudi "odbit") je le začasni vzdevek. Kataloški naziv se glasi 2018 VG18, čez čas bodo odkritelji lahko podali še uradno ime.
Zanimivi so tudi sami odkritelji: Scott S. Sheppard, Chad Trujillo in David Tholen. O prvih dveh smo že pisali, saj sta kot prva predlagala obstoj hipotetičnega devetega planeta Osončja. Leta 2014 sta namreč na podlagi nekaj sveže najdenih in zelo oddaljenih teles sklepala, da se mora še dlje v črnino skrivati velika masa, ki meša štrene preostali tamkajšnji populaciji: hipotetični deveti planet. Na Farout sta naletela ravno iščoč slednjega.

Tudi Farout še vedno skriva precej svojih lastnosti, zato avtorji še ne vedo, ali govori v prid obstoju devetega planeta ali ne. "2018 VG18 je bolj oddaljen, se giblje počasneje od katerega koli drugega opazovanega telesa Osončja. Več let bo potrebnih, da lahko v polnosti določimo njegovo tirnico," je izjavil Sheppard. "A ker smo ga našli na podobni zaplati neba kot ostala skrajna telesa, lahko domnevamo, da je podobna tudi tirnica. In prav te skrajne orbite so sprožile našo izvorno tezo, da naj bi nekaj sto astronomskih enot stran obstajal planet pastir."

Drugi posnetek. Najdete razliko? Če ne, je na drugi strani na voljo povednejša GIF animacija. Foto: Scott S. Sheppard and David Tholen.

Kako dolgo traja določanje tirnice, kaže primer planetoida Goblin oz. 2015 TG387. Kot kaže naziv, ga je skupina prvič zaznala leta 2015 in se vse do oktobra letos ukvarjala za določanjem lastnosti. Te so: 300-kilometrski Goblin je trenutno oddaljen 80 ae, toda orbita ga ponese vse od 65 do 1010 astronomskih enot stran od naše zvezde. Za eno obkroženje, torej njegovo leto, potroši kar 32 tisoč zemeljskih let. Dodatek: oblika tirnice priča v prid obstoja Planeta devet.

Poimenovanje Planeta devet kaže na rivalstva znotraj znanosti. Trujillo ter Sheppard ga namreč nazivata kot "Planet X, ki ga nekateri včasih kličejo Planet devet". Formulacija v sporočilu za javnost je sunek v brk konkurenci. Slednje poimenovanje, Planet devet, je namreč zraslo na zelniku astronomov Mika Browna in Konstantina Batygina, ki pri tezi izvorno nista sodelovala, a doslej vseeno požela več pozornosti. Sprva sta hotela obstoj hipotetičnega dodatnega planeta raziskovalno zavreči, naposled pa sta prišla na dan zgolj s trditvami v prid obstoja, kar pa sta spretneje medijsko zapakirala.

Tipanje po temnem dvorišču

Gif animacija najdbe. Iz takšne pike morajo astronomi iztisniti vse informacije, kot so v članku, in še mnogo več. Foto: Scott S. Sheppard and David Tholen.

Ljudem je najbrž nenavadno, da lahko astronomija zazna eksoplanete stotine svetlobnih let stran, pa galaksije milijarde svetlobnih let proč, medtem ko še vedno odkriva nova telesa na lastnem dvorišču. Razlog tiči v temi, saj se obsevanost s sončno svetlobo z oddaljevanjem hitro niža. Že na Plutonu, ki se nahaja "le" 34 ae stran, je opoldne kot pri nas v somraku pred sončnim vzhodom, Farout pa je še štirikrat dlje.

Roj za Neptunom

Kateri je pa drugi trenutno najbolj oddaljeni objekt? Tu je nekaj nejasnosti. S 103 ae se ponaša V774104, a nima dobro popisanih orbitalnih karakteristik, prav tako ni uvrščen v ključne popise poneptunskih teles, zato je njegovo srebro na majavih nogah. Čeprav sta ga odkrila prav Trujillo in Sheppard, ga niti sama ne navajata kot drugega, temveč tja postavljata Erido, 96 ae oddaljen pritlikavi planet.

Poudariti je treba, da gre za trenutno oddaljenost od Sonca pri trenutno znanih objektih in ne absolutne največje ali najmanjše oddaljenosti na orbiti. S precej večjim odsončjem, od Sonca najbolj oddaljeno točko orbite, se ponaša kup drugih objektov, denimo prej omenjena Sedna (936 AU) ali znani 2012 VP113 - Biden pri 446 AU ali skoraj 67 milijardah kilometrov. Nenavadna orbita poleg tega kaže na možnost, da jo je iznakazil skriti planet, ki naj bi bil še precej dlje v Sončevem sistemu. Podobna ugibanja po poročanju revije Science vzbuja tudi V774104. Še dlje od omenjenih teles sicer odpotujejo kometi in nekatera druga nebesna telesa. Hipotetični Oortov oblak naj bi se raztezal vse do 100.000 AU od Sonca.

Tako daleč je. Foto: Roberto Molar Candanosa/Scott S. Sheppard/Carnegie Institution for Science.

Anatomija Osončja

Sončev sestav lahko v grobem razdelimo na tri večja področja. V prvem, Soncu najbližjem, prevladujejo kamniti planeti, kot so Mars, Zemlja, Venera. Ta predel se konča na 4.2 ae s pasom asteroidov. Sledi območje plinskih velikanov (Jupiter, Saturn, Neptun), ki se razteza med petimi in 30 astronomskimi enotami. Za njim je območje, napolnjeno s tisočerimi ledenimi objekti, t. i. Kuiperjev pas, dom Plutona, in se konča na 50 astronomskih enotah. Heliosfera, torej območje vpliva Sončevega vetra, se razteza vse do 120 astronomskih enot (kar se s časom sicer spreminja). Znanstveniki že dolgo domnevajo, da se sončni sistem, morda do 100.000 ae daleč, zatem nadaljuje v ogromen Oortov oblak, domovanje nepregledne množice kometov, ki sporadično obiščejo osrednjo zvezdo. Za to tezo še ni neposrednih dokazov.