Pred desetletji v 30 letih prejšnjega stoletja so raziskovalci ugotovili, da podgane, ki so manj hranjene, živijo dlje. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Jež
Pred desetletji v 30 letih prejšnjega stoletja so raziskovalci ugotovili, da podgane, ki so manj hranjene, živijo dlje. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Jež

Pred desetletji so raziskovalci ugotovili, da podgane, ki so manj hranjene, živijo dlje. Tako se je razvila ideja, da ima skorajšnje stradanje pozitivne posledice. Sledile so študije, kjer so to dognanje proučevali še na drugih živalskih vrstah. Nekateri raziskovalci, ki so se s tem ukvarjali, so podobno dieto začeli uvajati tudi pri sebi v pričakovanju daljše življenjske dobe.

Že leta 1934 sta Mary Crowell in Clive McCay z Univerze Cornell opazila, da laboratorijske podgane na dieti s 30-odstotnim manjšim vnosom kalorij in hkrati zadostno količino vitaminov in mineralov živijo tudi do dvakrat dlje, kot je njihova pričakovana življenjska doba. Podaljšanje življenjske dobe se razlikuje med vrstami miši, vseeno pa te živali živijo povprečno od 30 do 40 odstotkov dlje. To je podobno, kot bi človek živel od 120 do 130 let.

Omejevanje kalorij, ki ga ne spremlja podhranjenost, ima pri več živalskih vrstah (ribe, kvasovke, mušice, glodalci in psi) za posledico počasnejše staranje, ohranjanje mladostnih lastnosti in daljšo življenjsko dobo. Pozitivni učinki kaloričnega omejevanja niso samo daljša življenjska doba, ampak tudi manj srčno-žilnih bolezni, nizek holesterol LDL (»slab« holesterol), normalen holesterol HDL (»dober« holesterol), boljši krvni pritisk in raven sladkorja v krvi ter boljši spomin. Še vedno pa niso znani dolgoročni učinki takšne diete na ljudi. Zagotovo ni primerna za otroke in mladostnike ter nosečnice ker lahko vpliva na rast in razvoj. Pred kratkim sta se končali dve dolgo trajajoči študiji na primatih, ki sta dali različne rezultate.

Študije na opicah
Obe študiji na primatih sta se začeli pred več kot 20 leti. Eno je izvajal Nacionalni inštitut za staranje (National Institute of Aging, NIA) in se je začela leta 1987, drugo pa Univerza v Wisconsinu (University of Wisconsin) leta 1989. Izsledki študije Univerze Wisconsin, objavljeni leta 2009, so pokazali, da kalorično omejevanje podaljša življenje opic, saj je le 13 odstotkov opic iz skupine na dieti umrlo zaradi s starostjo povezanih bolezni, medtem ko je v kontrolni skupini umrlo že 37 odstotkov opic. Izsledki druge dolgotrajne študije, objavljene v reviji Nature leta 2012, pa kažejo, da genetsko ozadje in zdrava prehrana bolj vplivata na življenjsko dobo kot pa kalorična restrikcija.

Eden izmed razlogov za različne izsledke bi lahko bil, da so pri študiji v Wisconsinu opice hranili z nezdravo hrano, zato so bile opice na dieti bolj zdrave, saj so pojedle manj sladkorja. Dieto kontrolne skupine je sestavljalo 28,5 odstotka sladkorja, dieto kontrolne skupine pri študiji Nacionalnega inštituta za staranje pa le 3,9 odstotka. Kar 40 odstotkov kontrolnih živali, nobena iz testne skupine, je v prvi študiji razvilo diabetes. Kontrolna skupina pri študiji na Univerzi v Wisconsinu je tudi absolutno pojedla več, saj jim hrane niso omejevali, medtem, ko so pri drugi študiji tudi kontrolne živali dobile omejeno količino hrane. Sklepamo lahko, da rezultati študije iz Wisconsina odražajo nezdrav življenjski slog pri kontrolni skupini, medtem ko pri novejši študiji kontrolna skupina predstavlja osebke, ki že jedo zdravo.

Kaj pa ljudje?
Študije različnih populacij, ki so bile za določena obdobja izpostavljene kalorični restrikciji (npr. pomanjkanje hrane med drugo svetovno vojno), so pokazale, da imajo ti ljudje manj s starostjo povezanih bolezni. Prebivalci japonskega otoka Okinava, ki pojedo približno 30 odstotkov manj kalorij kot povprečen Japonec, imajo za 35 odstotkov nižjo pojavnost srčno-žilnih obolenj in raka ter največ prebivalcev, ki so dočakali sto let. Kljub mnogim podobnim učinkom kaloričnega omejevanja pri ljudeh in glodalcih še ni znano, ali ta tudi pri ljudeh podaljšuje maksimalno življenjsko dobo.

Mehanizmi, ki podaljšujejo življenje
Daljša življenjska doba ob manj kalorični dieti naj bi bila posledica evolucijske prilagoditve na obdobja lakote, ko za organizme v ospredju ni razmnoževanje, ampak preživetje.

Delno kalorična omejitev podaljšuje življenje zaradi preprečevanja ali poznejšega pojava kroničnih bolezni, povezanih s starostjo – diabetesa, ateroskleroze, srčnih bolezni, avtoimunskih bolezni in raka. Vendar pa zmanjšanje pojavljanja kroničnih bolezni ni edini mehanizem. Spremeni se raven nekaterih hormonov in vnetnih citokinov, znižata se telesna temperatura in poraba energije v mirovanju.

Razlago učinkov kalorične omejitve na življenjsko dobo na ravni molekul ponuja teorija reaktivnih kisikovih spojin. Reaktivne kisikove spojine so molekule, ki vsebujejo kisik in nastanejo kot stranski produkt proizvodnje energije v celici (pri celičnem dihanju, ki poteka v mitohondriju). Reaktivne kisikove spojine povzročajo poškodbe DNA in RNA, poškodbe proteinov in inaktivacijo nekaterih encimov, kar v teoriji povzroča staranje organizma. Normalno se celice pred škodljivimi učinki teh radikalov branijo z različnimi encimi in antioksidanti (vitamin C, vitamin E in drugi) in s popravljanjem poškodb DNA. Če se količina radikalov zelo poveča, lahko pride do obsežnih poškodb celičnih struktur. Pri manjšem vnosu hrane je potrebnega manj celičnega dihanja, da se hrana spremeni v energijo, zato nastaja manj reaktivnih kisikovih spojin in zato manj poškodb različnih celičnih gradnikov. Suhi osebki imajo manj maščobe in potrebujejo manj energije za vzdrževanje svoje teže.

Spojine s podobnim učinkom
Po odkritju nekaterih genov in signalnih poti, ki upočasnijo staranje, si želimo, da bi razvili molekule, ki bi posnemale učinke kalorične restrikcije. Seveda taka zdravila ne bodo nadomestilo za zdrav način življenja. Ena izmed kandidatnih molekul je resveratrol, ki je v rdečem vinu. Druga molekula je rapamicin, ki se uporablja za zaviranje imunskega sistema ob presaditvi organov.