Na desni strani nova, kot jo je v drugi polovici marca zaznaval LAT (Large Area Telescope) na vesoljski postaji Fermi. Na levi isto območje, preden je bilo mogoče zaznati gamavalovanje. Foto: NASA/DOE/Fermi LAT Collaboration
Na desni strani nova, kot jo je v drugi polovici marca zaznaval LAT (Large Area Telescope) na vesoljski postaji Fermi. Na levi isto območje, preden je bilo mogoče zaznati gamavalovanje. Foto: NASA/DOE/Fermi LAT Collaboration

Odkritje teleskopa v nizki Zemljini orbiti spodnaša dozdajšnja prepričanja znanstvenikov o vidljivosti eksplozij nov. Njihova energija je očitno večja, kot so menili.

V avgustovski številki revije Science (Znanost) Teddy Cheung, atrofizik, zaposlen pri raziskovalnem laboratoriju ameriške mornarice (NRL, Naval Research Labortatory), poroča o opažanjih vesoljske postaje Fermi marca letos.

Fermi so v Zemljino orbito izstrelili junija 2008, njen teleskop pa je namenjen opazovanju in sledenju gamažarkom v vesolju. Marčevsko dogajanje v ozvezdju štorklje, ki ga je posnela tudi Fermi, je vznemirilo znanstvenike, saj so bili do tega odkritja prepričani, da eksplozije nov niso dovolj velike, da bi se jih dalo opaziti.

Eksplozivno vesolje
Pri novi ne gre za energije istega ranga kot pri bolj znani eksploziji zvezde, ki jo poznamo pod imenom supernova. V nasprotju z eksplozijami supernov, katerih ostanke lahko zaznavamo tudi do 100.000 let, je nova V407 Cyg trajala le 15 dni.

V sistemu je skupaj z belo pritlikavko V407 Cyg še ena zvezda. Gre za rdečo velikanko, ki je 500-krat večja od našega Sonca. In prav oboje skupaj lahko ustvari pogoje, ki omogočajo nastanek nove. Vodik z rdeče velikanke uhaja in nekaj ga ujame prav bela pritlikavka, na katere površju se nato zbira. Sčasoma plin postane dovolj vroč in gost, da se začne spajati v helij.

Recept za nastanek vidne nove
Pri tem gre za nenadzorovano fuzijsko reakcijo, ki v nekem trenutku povzroči eksplozijo nabranega plina. Bela pritlikavka ob tem ostane nepoškodovana. Toda udarni val te eksplozije sam ne bi bil dovolj, da bi delce pospešil do te hitrosti, da bi jih lahko zaznali na 9.000 svetlobnih let oddaljeni Zemlji. Masa supernove je dovolj velika, da delce ujame in zadrži, dokler jih ne pospeši do hitrosti, ki je skorajda enaka svetlobni. Tokrat se je to očitno zgodilo tudi okoli bele pritlikavke.

Gamažarki so po prepričanju znanstvenikov najverjetneje nastali, ko so pobegli delci trčili v solarni veter rdeče velikanke. Gamažarki so namreč visokoenergetsko valovanje, ki nastane ob razpadanju večjih delcev, kot so, denimo, atomska jedra. Podobno kot pri rentgenskih žarkih gre za valovanje visokih frekvenc in izjemno majhnih valovnih dolžin. Prav ta nastanek gamavalovanj pa je pripeljal do tega, da smo dogajanje opazili na Zemlji.

Poletne noči in zvezdnato nebo
Za navadnega smrtnika, ki se ne ukvarja s teoretsko fiziko, je pri vsej stvari verjetno najbolj zanimivo to, da tudi strokovnjake nova opažanja vedno znova presenečajo. Na kakšno prijetno poletno noč pa lahko človek tudi sam zazna kaj zanimivega na nočnem nebu. Novo sta namreč 11. marca prva opazila prav amaterska astronoma na Japonskem, ki sta nato svoje opažanje posredovala drugim.

In kako veste, da ste opazili novo? V laični definiciji gre pravzaprav za nenadno in izjemno veliko povečanje svetlosti zvezde. V407 Cyg je svetila približno 10-krat močneje kot prej in v tem času oddala toliko energije kot sonce v 1000 letih.