Na levi združitev dveh posnetkov, ki sta nastala še 31. decembra med približevanjem, a še s precejšnje razdalje. Na desni je računalniški poskuis rekonstrukcije oblike ter rotacije. Boljše fotografije še pridejo. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Prvi barvni posnetek Ultime Thule. Nastal je na razdalji 137.000 kilometrov, kar pomeni, da so na poti še veliko boljši. Foto: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute
Sonda dosegla zamrznjen ostanek iz zgodnjega osončja

Zgodaj zjutraj na novega leta dan je sonda New Horizons opravila oblet telesa Kuiperjevega pasu (TKP), planetoida z začasnim imenom Ultima Thule. Ob 6.33 po našem času se mu je približala na zgolj 3.500 kilometrov. Pri tem je bila od Zemlje oddaljena 6,6 milijarde kilometrov. To pomeni, da je podrla več rekordov: najbolj oddaljene opravljene znanstvene meritve na nebesnem telesu, najdlje od Zemlje posnete fotografije, najbolj oddaljen oblet, nikoli poprej obiskano nebesno telo in še bi lahko naštevali. Pač, šla je tja, kamor ni šel še nihče prej.

Sonda je bila med obletom usmerjena stran od Zemlje in zato z njo ni mogla komunicirati. Na povratni signal, da je šlo vse po načrtu, je bilo treba čakati do 16.33 po našem času.

30-kilometrski vesoljski jajčevec ali dve zlepljeni telesi, podobni kometu 67P? Kmalu bomo videli, ali si je Nasin umetnik prizor pravilno predstavljal. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Sonda je oblet preživela, kar ni bilo samoumevno. Uničil bi jo lahko že trk z manjšim zrncem. Ali je uspešno opravila tudi vsa znanstvena opazovanja, pa še ni znano (lahko bi šlo kaj narobe in se ne bi pravilno centrirala).

PRENOS V ŽIVO (naslednjič ob 20. uri po našem času):

VRSTNI RED (po našem času)
1. januar
- 2.00 Začetek prenosa, razprave, razno
- 06.33 Najbližji oblet
- 15.30 prvi povratni signal
- 17.30 predviden prvi paket novih fotografij
2. januar, 3. januar
- 20.00 tiskovna konferenca z izidi

Javnost najbrž najbolj čaka na prve fotografije tega čezneptunskega telesa. Kdaj bodo prispele, ni natančno znano, saj jo je "zagodlo" Sonce. Za nekaj časa bo predstavljalo fizično blokado za komunikacije med sondo in Zemljo. Na tiskovni konferenci 1. januarja popoldne so povedali le, da bodo verjetno prispele v enkrat v naslednjih dneh.

Dogajanje je tako nekoliko drugačno od obiska Plutona pred tremi leti, ko je prva in najpomembejša fotografija prišla že malo pred obletom, že prvi naslednji dan pa kar paket. Tokrat bo čakanje očitno daljše.

Le bleda pika: tako je New Horizons svojo tarčo videl 24. decembra 2018 z razdalje 10 milijonov kilometrov. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Vse skupaj se dogaja v Kuiperjevem pasu, tretjem velikem območju Sončevega sestava, ki je od 30 do 55 astronomskih enot oddaljen od Sonca. Astronomska enota (ae) je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem, 150 milijonov kilometrov.

Uraden naziv tarče je 2014 MU69, Ultima Thule pa začasen vzdevek. Izhaja iz latinščine in pomeni onkraj oz. lokacija zunaj znanega sveta.

Še odzgoraj. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Al' se prav piše ...

Ultima Thule je tako telo Kuiperjevega pasu (TKP) kot čezneptunsko telo (ČNT). Da bi se izognili zmedi, na hitro obnovimo strukturo oddaljenega Sončevega sestava, kjer je zdaj sonda New Horizons.

Vsa telesa Osončja za orbito zadnjega planeta, Neptuna, so ČNT-ji. Te je mogoče razdeliti na dve podmnožici, ki se prostorsko nekoliko prekrivata. Tista čezneptunska telesa, ki krožijo po osnovni ravnini Osončja (in so od 30 do 55 ae stran), so kuiperjevci.

Tik pred drugim ciljem. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

A že sredi Kuiperjevega pasu, pri nekje 35 ae, se začne razpršeni disk, ki naj bi se raztezal do 1.000 ae in več. Njegova telesa so različna po tem, da imajo večji naklon tirnice, torej potujejo precej pod ali nad ravnino Osončja. Ultima Thule je torej kuiperjevec in čezneptunec, ni pa del razpršenega diska. Pravzaprav je njegova orbita precej pravilna, kar je za znanstvenike pomembno. Sledi "palačinki" Osončja, pa še dokaj kroglasta je.

Tirnica tarče je dokaj pravilna (zunanji beli krog). Foto: Nasa

Znanstveniki iz oblike krožnice sklepajo, da je Ultima Thule nastal prav na področju Kuiperjevega pasu - skozi zgodovino se ni selil. Po tej logiki je "arheološki" ostanek iz časov nastanka Osončja, pradaven vzorec, ki čaka na preučevanje. Še posebej ugodno je, da je ostal "mumificiran", globoko zamrznjen in najbrž komajda kaj spremenjen skozi čas. V Kuiperjevem pasu je namreč svetloba zelo šibka, temperature pa so pod minus 200 stopinj Celzija.

Ponazoritev strukture Osončja. Vsi kamniti planeti z Zemljo vred so zdruznjeni znotraj osrednjega belega kroga, ki se konča z Jupitrovim sistemom, tega je sonda obiskala leta 2007. Zadnja bela krožnica je orbita Neptuna, z rumeno je označena Plutonova, ki jo je NH dosegel leta 2015, in je v Kuiperjevem pasu. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

"Iz orbite Ultime vemo, da bo to najbolj prvinsko telo, kar smo jih kadar koli raziskali. Komaj čakam na razkritje značilnosti površja, še posebej kraterjev. Mladi kraterji bi lahko razkrili košček notranjosti, pa tudi namignili, kakšna je gostota teles v zunanjem delu Osončja," je komentirala Cathy Olkin, ki (so)vodi znanstveni del misije.

Nadzorno središče misije New Horizons. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

2014 MU69 je bil odkrit šele leta 2014 s Hubllovim teleskopom. Je tako majhen in brljiv, da je o njem komajda kaj znanega. Je rdečkaste barve, podobno kot Pluton. Širok naj bi bil 37 kilometrov in nepravilne oblike, kar so razbrali, ko ga je od zadaj osvetlila zvezda. Pri Nasi ugibajo, ali ne gre morda celo za dvojno telo, če že ne za zelo podolgovat vesoljski "jajčevec". Z znanima podatkoma o velikosti in svetlosti so naračunali še odbojnost: Ultima Thule vrne le 10 odstotkov prejete svetlobe. Je torej temen kot blato v vrtu.

Ogromno jih še čaka raziskovanje

Telesa Kuiperjevega pasu naj bi bila na splošno rdečkasto-oker barve zaradi zamrznjenih kemikalij, t. i. tolinov. Ponašala naj bi se z nenavadnimi atmosferami, ki se sesuvajo in spet vzpostavljajo, številnimi lunami (skoraj vsi tamkajšnji pritlikavi planeti jih dokazano imajo) ... Za zdaj je znanih nekaj 1.000 tamkajšnjih teles, znanstveniki pa sklepajo, da je prava številka nekje blizu 100.000.

Vse preostalo je še neznano, vključujoč osnovne informacije, kot so hitrost vrtenja, število morebitnih lun, kemična sestava itd. "Vse to se bo dramatično spremenilo na novega leta dan," je napovedal prvi mož misije, Alan Stern. "New Horizons bo priskrbel karto Ultime Thule, kemično sestavo, našel hipotetične lune, morda celo prstane ali atmosfero. V naboru ima še več tipov preučevanja: meritve temperature, lahko celo mase. V zgolj 72 urah se bo Ultima prelevila iz drobne točke svetlobe v popolnoma raziskan svet. Mislim, da bo jemalo sapo," je dejal.

Ultrabližnji oblet

Več sto posnetkov, združenih v enega. Tako je NH preverjal, ali ga na poti mimo tarče čakajo ovire, prstani, lune, prah ... Če bi jih, bi sledil širšemu belemu krogu, ker jih ni, jo je ubral proti ožjemu. Poskušal bo zadeti točko X. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

NH je po načrtu švignil mimo Ultime Thule ob 6.33 pri 3.500 kilometrih razdalje. Na Nasi temu pravijo ultrabližnji oblet. Za primerjavo: Pluton je obletel pri 12.430 kilometrih. Tako lahko kljub majhnosti tarče pričakujemo povedne fotografije do zdaj nikoli od blizu videnega sveta. Sonda je bila v relativni bližini le nekaj ur, zato je morala izkoristiti vsak trenutek. Vse operacije so vnaprej pripravljene in sodeč po plutonskih izkušnjah bi moralo vse teči kot po maslu.

New Horizons še v laboratoriju. Foto: Nasa
Le za primerjavo, kakšno spremembo lahko pričakujemo v nekaj dneh. To je NH-jev posnetek Plutona in lune Haron med približevanjem. Foto: NASA/Johns Hopkins University/Southwest Research Institute

Opus in morda še en oblet

Sonda New Horizons je bila v vesolje izstreljena leta 2006, Pluton je dosegla desetletje pozneje. Po zgodovinskem obletu je več kot leto dni potrošila za pošiljanje podatkov domov, potem ga je agencija začasno izklopila zaradi varčevanja z opremo. Alan Stern je v svežem intervjuju za space.com ocenil, da je sonda kot celota v odličnem stanju, pa tudi pogonskih sredstev je ostalo še veliko, zato že pripravlja dokumentacijo za morebiten naslednji oblet. V tem primeru bi ponovili vajo iz prejšnjih let: NH, vesoljski teleskop Hubble in še kateri bi poskušali čim bolj pregledati prostor pred sondo in poiskati naslednjo tarčo. Seveda mora Nasa načrt, ki stane otipljivo vsoto denarja, še odobriti. A ker Nova obzorja ravno nimajo konkurence v Kuiperjevem pasu, na naslednjo tovrstno sondo in dospetje pa bi najbrž čakali desetletja, blagoslov ni ravno pod vprašajem.

Stern je še mnenja, da bi lahko NH v svoji življenjski dobi odkril "ne le Planet X, temveč tudi Y in Z", s čimer se je obregnil ob večletno sago o dodatnem, še neodkritem planetu Osončja. A vedeti je treba, da ima Stern samosvoje mnenje o klasifikaciji nebesnih teles. Vztraja pri svojem strokovnem mnenju, da je Pluton "polnopravni" planet, s preostalimi današnjimi pritlikavci vred. Tako bi Nova obzorja res lahko odkrila še marsikateri planet ...

Nekje sredi 30. let naj bi sondi začelo zmanjkovati električne energije, ki jo pridobiva s pomočjo razpada radioaktivnega plutonija. Na Nasi upajo, da jim bo delovanje uspelo ohraniti še precej dlje s pomočjo ugašanja nekaterih instrumentov. Okoli leta 2040 se bo od Sonca oddaljila okoli 100 astronomskih enot, kar pa še ne bo dovolj za aktivni prestop v medzvezdni medij, ki se začne po 120 astronomskih enotah. Ta sonda bo sicer postala človeštvu nedosegljiva po letu 2030.

Haron in Pluton po obletu. Foto: ASA/JHUAPL/SwRI

Navdahnjeni queenovec

Brian May, član britanskega ansambla Queen, je tudi fizik in sodeluje pri misiji New Horizons. Ta ga je navdahnila, da je po 20 letih posnel svojo prvo solopesem:

Najbolj oddaljeni

Trenutno najbolj oddaljeno znano telo Osončja je Farout, pri 120 ae, na isti oddaljenosti je Voyager 2. Voyager 1 je še dlje, 144 ae stran. Če torej štejemo še dela človeških rok, so ta trenutno najbolj oddaljena znana (in vidna) telesa Sončevega sestava.