1. SLS se je izognil orkanu, zamude pa se nabirajo

Vrnitev v torek. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Vrnitev v torek. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Sorodna novica Orkan Ian na Floridi vzel 12 življenj. Zdaj pustoši še po Južni Karolini.

Tudi oktobra ne bomo videli izstrelitve nove ameriške rakete SLS. Nasa jo je morala peljati nazaj v hangar zaradi orkana Ian, ki pustoši po Floridi in je naredil ogromno škodo (povezava levo).

Izstrelitev je Nasi za las ušla iz rok. Aktualno izstrelitveno okno se razteza od 19. septembra do prihodnjega torka, 4. oktobra, in če jo ne bi zagodlo vreme, bi ga še lahko ulovila. V ta namen je storila veliko: od zadnjega neuspeha (3. september) ji je uspelo popraviti raketo kar na izstrelitveni ploščadi, izpogajati pomembno časovno podaljšanje od ameriške vojske in se uspešno prebiti skozi preizkus popravljenih napeljav. Vse je bilo pripravljeno za naslednji poskus. Ko se je Ian bližal Floridi, so predstavniki Nase celo zamahovali z roko, češ, najbrž gre zgolj za navadno tropsko nevihto. Prejšnji ponedeljek pa so naposled sprejeli odločitev, da je treba neurje prevedriti v zaprtem prostoru. Raketa je v VAB prispela v torek. Tam je nastal manjši požar, ki pa ni povzročil škode.

Vabilo bralcem

Smo kakšno pomembno novico izpustili? Vabljeni, da jo prispevate v komentarjih. Najboljše lahko izpostavimo v članku samem. Hvala tudi za kakršne koli pripombe ali opozorila na aljosa.masten@rtvslo.si.

Zaplet je pokazal, kako zelo si Nasa želi prižgati raketo in opraviti misijo Artemis I, in da ima to dejstvo vpliv na odločevalske procese v vodstvu programa, kar je nekoliko skrb vzbujajoče. Med ameriškimi vremenoslovci je bilo veliko nejevere in zmajujočih glav, ko je Nasa sprva poskušala javnost prepričati, da Ian res ni takšna težava.

Kaj sledi? Najprej menjava baterij na sistemu za uničenje rakete, ki ga ameriška vojska sproži v primeru, da raketa skrene s poti in ogroža življenje ter imovino. Zatem je časovnica nejasna. Delavci bodo postavili platforme okoli rakete in ocenili, kaj je sploh še treba postoriti, popraviti ... Zato je malo verjetno, da bo raketa pripravljena že za prihodnje izstrelitveno okno, ki se glede na polni seznam mogočih datumov odpre 17. oktobra in zapre konec meseca. Bolj verjeten je pas med 12. in 27. novembrom, pri čemer zgolj 27. november omogoča daljšo, polno izvedbo misije Artemis.

SLS bi sprva moral poleteti 29. avgusta, a ga je ustavil okvarjen senzor na motorju; potem 3. septembra, ko ga je ustavilo puščanje vodika, zdaj ga je vreme.

Gre za prvo izstrelitev Nasine nove supertežkonosilne rakete SLS, primerljive s starimi Saturni V, in prva pot vesoljske ladje Orion okoli Meseca in nazaj, in sicer v pripravah na vrnitev človeka na Luno, ki naj bi se zgodila leta 2025.

Avdio 1: Nasina torkova novinarska konferenca

Avdio 2: Podkast ApolloLajka s Tomažem Zwittrom o programu Artemis


2. Vrnitev treh kozmonavtov z MVP-ja

Vrnitev. Foto: Roskozmos
Vrnitev. Foto: Roskozmos

Ruski kozmonavti Oleg Artemjev, Denis Matvejev in Sergej Korsakov so se vrnili na Zemljo z Mednarodne vesoljske postaje v vesoljski ladji MS-21, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. Misija je trajala od marca. Zaznamoval jo je incident, ko so omenjeni trije razvili zastavo samooklicane Ljudske republike Lugansk (poglavje 5), Esa in Nasa sta se neobičajno ostro odzvali, tedanji vodja Roskozmosa Dimitrij Rogozin pa je namigoval na odhod Rusije s programa.

Z odklopom Sojuza MS-21 se je uradno končala 67. odprava na MVP in začela 68. odprava, ki ji poveljuje Italijanka Samantha Cristoforetti (Esa).

Zaradi orkana Ian je bila izstrelitev naslednje vesoljske ladje s posadko, Crew Dragon na misiji Crew-5, prestavljena na sredo, 5. oktobra, ali pozneje. V njej bo poleg dveh Američanov in enega Japonca tudi Rusinja Ana Kikina. Nazadnje pa je v Sojuzu MS-22 poleg dveh kozmonavtov sedel Američan Frank Rubio (poglavje 2).

Rusija je ta teden izrazila zadovoljstvo, da je program "izmenjave vozovnic" med državama stekel, piše Tass. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova: "Nezaslišana zaostritev odnosov med ZDA in Rusijo je krivda Washingtona, a kljub temu gremo naprej ob predpostavki, da je ohranitev pragmatičnih odnosov v vesolju v interesu obeh držav. Rada bi izrazila upanje, da bodo naši načrti izpolnjeni in da bo ameriška stran odnos peljala vsaj po zdravi pameti, če ne dobri volji."

Nekateri ruski mediji so pred kratkim poročali, da bo Rogozin dobil funkcijo v okupacijskih ruskih oblasteh na zasedenih ozemljih Ukrajine.

Video 1: Vkrcanje in zapiranje lopute

Video 2: Odklop in oddaljevanje

Video 3: Pristanek


3. Delta IV Heavy poslednjič poletela z Vandenberga

Foto: United Launch Alliance
Foto: United Launch Alliance

Ameriška družba United Launch Alliance (ULA) je prejšnjo soboto zvečer po našem času z Vandenberga izstrelila raketo Delta IV Heavy. Tovor: vojaški satelit NROL-91.

Delta IV Heavy redko leti, v povprečju manj kot enkrat na leto. Nazadnje smo jo videli aprila lani (poglavje 4). Od leta 2004 je bila izstreljena 14-krat. ULA se kiti s 100-odstotno zanesljivostjo navkljub napakam na prvem poletu. Predvideni sta še dve misiji z vzhodne obale ZDA, nato se bo upokojila. Nadomestil jo bo "bolj ekonomičen" Vulcan, ki pa še vedno čaka na Blue Originove motorje BE-4 v testiranju (tvit desno).

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Pogled stranske kamere

Video 3: ULA je izdala tudi šaljivi video, kjer s posnetki podkrepi trditev, da je Delta IV Heavy najbolj "metalska" med raketami. Presodite sami.


4. Tri kitajske izstrelitve v kratkem času

V nedeljo je bila s Taijuana izstreljena raketa Kvajžov-1a (Kuaizhou-1A), z njo pa satelita Šijan-14 in Šijan-15. Štirinajstka je namenjena "znanstvenim poskusom in preizkusu novih tehnologij", petnajstka pa bo opazovala Zemljino površje, piše Šinhua.

Kvajžov-1a je raketa na trdo gorivo, osnovana na kitajskih balističnih raketah. V soncesinhrono tirnico na višini 700 kilometrov pošilja do 200 kilogramov tovora. Poletela je 18-krat in dvakrat zatajila.

Video: Kratek povzetek izstrelitve

Dan pozneje je Kitajska s Šičanga (Xichang) na raketi Dolgi pohod-2D izstrelila satelit Jaogan-36 (Yaogan-36), piše Šinhua.

Dolgi pohod-2D je dvostopenjska raketa na hidrazin. V nižjo Zemljino tirnico zmore ponesti 3,5 tone tovora. Od leta 1992 so jo uporabili 66-krat, le enkrat so se pojavile težave.

Video 2: Kratek povzetek izstrelitve

V torek pa so na raketi Dolgi pohod-6 s Taijuana v nebo poleteli sateliti Šijan-16A, Šijan-16B in Šijan-17, navaja Šinhua. Dolgi pohod-6 je 3,5 metra široka in 29 metrov visoka tristopenjska raketa. V soncesinhrono tirnico zmore ponesti eno tono. To je bila njegova deseta izstrelitev (vse uspešne) in 440. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod.

Video 3: Kratek povzetek izstrelitve


5. Pošiljka Starlinkov

24. september 2022, Starlink. Foto: SpaceX
24. september 2022, Starlink. Foto: SpaceX

SpaceX je v nedeljo po našem času na raketi Falcon 9 v nizkozemeljsko tirnico izstrelil 52 satelitov Starlink. Prva stopnja je uspešno pristala. V vesolju je bila skupno štirikrat.

Video: Posnetek dogodka


6. NA KRATKO:

Ameriški infrardeči observatorij SOFIA je poslednjič poletel na letalu boeing 747SP. Več tukaj.S pomočjo vesoljskega teleskopa Hubble so odkrili "ščit" Velikega in Malega Magellanovega oblaka. Več tukaj, članek je v reviji Nature.Rusija in Belorusija nadaljujeta pogajanja o poletu beloruskega kozmonavta na MVP. Več tukaj.
Rusija in Kitajska krepita sodelovanje na področju satelitske navigacije: GLONASS-ove postaje bodo na Kitajskem, Beidujeve pa v Rusiji. Več tukaj in tukaj.Ventjan (Wentian), modul kitajske vesoljske postaje, je zamenjal priklopno mesto. Več tukaj.
Kitajski teleskop LAMOST je odkril nevtronsko zvezdo. Več tukaj.
S pomočjo umetne inteligence so odkrili "celo zakladnico" uporabnih gravitacijskih leč. Več tukaj.Marsovski helikopterček Ingenuity je opravil 33. polet.


7. Preizkus prototipa sistema za obrambo Zemlje

Dimorfos 11 sekund pred trkom z razdalje 68 kilometrov. Foto: NASA/Johns Hopkins APL
Dimorfos 11 sekund pred trkom z razdalje 68 kilometrov. Foto: NASA/Johns Hopkins APL

Nasina sonda DART se je v torek ponoči po našem času zaletela v asteroid Dimorfos. Gre za preizkus prototipa sistema za obrambo Zemlje v primeru, da ogrožajoč asteroid leti proti našemu planetu. Dogodek je bil ovekovečen z več kamerami.

570-kilogramska sonda DART dimenzij 1,2 x 1,3, x 1,3 metra je v 160-metrski, 4,8-milijona tonski asteroid Dimorfos čelno trčila v torek ponoči ob 1.14 po našem času in okoli 11 milijonov kilometrov stran od Zemlje. Trk je bil pri hitrosti 22.530 kilometrov na uro oziroma 6,2583 kilometra na sekundo, sporoča institut APL John Hopkins.

DART-ova kamera je med približevanjem gosto fotografirala. Zadnje fotografije prikazujejo Dimorfosovo površje zelo od blizu, zato je jasno, da sonda asteroida ni zgrešila, česar so se bali pri Nasi. Prihod teh fotografij so v nadzornem središču bučno proslavili (v spodnjem tvitu desno). Dogodek je zatem potrdil tudi zemeljski sistem opazovalnic ATLAS (v zgornjem tvitu desno).

Med trkom je bila v bližini manjša italijanska sondica LICIACube, dimenzij 10 x 20 x 30 centimetrov in mase 14 kilogramov. LICIACube je opremljena z dvema kamerama, ozkokotno črno-belo (pankromatsko) in širokokotno barvno, s katerima je ovekovečila trk. Za zdaj so objavljeni zgolj štirje posnetki (spodaj). Kot kaže, niso najostrejši, nekateri so tudi presvetljeni.

Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Posnetek sonde LICIACube nekaj minut po trku. Foto: ASI/NASA
Foto: LiciaCube
Foto: LiciaCube

Vesoljska teleskopa Hubble in James Webb sta prvič skupaj opazovala tarčo, prvi v vidni, drugi v infrardeči svetlobi, sporoča Nasa. Webb je uporabil instrument NIRCam, v načrtu so opazovanja z MIRI-jem in NIRSpecom.

Hubblova fotografija levo, Webbova desno. Nastali sta nekaj ur po trku. Foto: NASA, ESA, CSA, Jian-Yang Li (PSI), Cristina Thomas (Northern Arizona University), Ian Wong (NASA-GSFC), Joseph DePasquale (STScI), Alyssa Pagan (STScI)
Hubblova fotografija levo, Webbova desno. Nastali sta nekaj ur po trku. Foto: NASA, ESA, CSA, Jian-Yang Li (PSI), Cristina Thomas (Northern Arizona University), Ian Wong (NASA-GSFC), Joseph DePasquale (STScI), Alyssa Pagan (STScI)

GIF-animacija: trije Hubblovi posnetki, nastali med 22 minutami in osmimi urami po trku. Svetlost Dimorfosa se je po Hubblovih podatkih povečala za trikrat.

GIF-animacija 2: Webbovi posnetki

Nekaj je prispeval tudi ruski teleskop.

Video 1: Sestavljanka DART-ovih fotografij do konca

Video 2: Posnetek Nasinega prenosa

Video 3: Posnetek Nasinega prenosa s komentarjem

Simbolična podoba DART-a na poti proti cilju. Foto: NASA/Johns Hopkins APL/Steve Gribben
Simbolična podoba DART-a na poti proti cilju. Foto: NASA/Johns Hopkins APL/Steve Gribben

Nasa želi izvedeti, koliko se je zaradi trka spremenila tirnica Dimorfosa, ko ta kroži okoli večjega, 780-metrskega Didimosa. Predvideva, da se bo Dimorfosovo leto, torej eno obkroženje, spremenilo za deset minut, njegova hitrost pa za manj kot milimeter na sekundo. A to so zgolj predvidevanja. Ne vemo, kakšna je gostota Dimorfosa, poroznost, trdnost in elastičnost površja, ne vemo, kako se je na vsiljivca odzvala notranja struktura asteroida, ni jasno, koliko materiala je ob trku zletelo v nebo. Nasa je predvidevala, da bo trk odnesel od 10 do 100 ton materiala. Prve ocene bodo lahko naredili na podlagi opazovanj italijanske sonde in številnih zemeljskih satelitov, a te ocene še niso na voljo.

Precej boljši izračuni pa bodo nastali na podlagi opazovanj evropske sonde Hera, ki bo prispela leta 2027.

Spodaj desno Didimos, njegova luna Dimorfos na sredini. Fotografija je nastala dve minuti in pol pred trkom z razdalje 920 kilometrov. Luna je za eno obkroženje  porabila 11 ur, 55 minut, koliko bo to po novem? Foto: NASA/Johns Hopkins APL
Spodaj desno Didimos, njegova luna Dimorfos na sredini. Fotografija je nastala dve minuti in pol pred trkom z razdalje 920 kilometrov. Luna je za eno obkroženje porabila 11 ur, 55 minut, koliko bo to po novem? Foto: NASA/Johns Hopkins APL

Didimos in Dimorfos sta Zemlji nenevarna asteroida in tako bo ostalo tudi po trku, pravi Nasa.

Simbolična primerjava velikosti Dimorfosa z rimskim Kolosejem. Foto: ESA-Science Office
Simbolična primerjava velikosti Dimorfosa z rimskim Kolosejem. Foto: ESA-Science Office

Kako preusmeriti večje nevarneže?

Nasa želi izvedeti, koliko energije je potrebne za preusmeritev prihodnjih asteroidov ali kometov, ki bodo Zemlji dejansko nevarni. Treba jih je ravno dovolj suniti, da švignejo mimo Zemlje namesto vanjo. Asteroidi so si sicer medsebojno različni, prav tako kometi, zato tokrat pridobljene izkušnje ne bodo nujno neposredno prenosljive na prihodnje primere. A vsak podatek bo zlata vreden, ko bo nekoč treba dejansko ubraniti planet.

Nobeno znano, dovolj veliko nebesno telo nam srednjeročno ne grozi. A ne poznamo vseh, ki lahko povzročijo ogromno škode. Kilometrski asteroid lahko pobije tudi milijarde ljudi in povzroči propad civilizacije, stometrski lahko izvede pokol na gosto poseljenih območjih, navaja Nasa.

Poslednja polna fotografija dve sekundi pred udarom z razdalje 12 kilometrov. Prikazano področje je široko 31 metrov.  Foto: NASA/Johns Hopkins APL
Poslednja polna fotografija dve sekundi pred udarom z razdalje 12 kilometrov. Prikazano področje je široko 31 metrov. Foto: NASA/Johns Hopkins APL

Pred leti je stometrski asteroid švignil mimo Zemlje, pa smo zanj izvedeli zgolj dan prej (poglavje 3). In nikoli ne vemo, kdaj se bo iz oddaljenega Oortovega oblaka pojavil do zdaj neznan komet in morda prečil pot Zemlje.

Misija DART je košček v sestavljanki planetarne obrambe. Nasa je s tem potrdila, da lahko vesoljsko sondo pripelje do natančnega, čelnega trka z asteroidom. V prihodnosti bo morala – ne le Nasa, tudi druge vesoljske agencije sveta – pripraviti precej masivnejša vesoljska plovila, ki bodo vedno v pripravljenosti na odziv. Izboljšati bo treba tudi naše opazovalne zmožnosti in neutrudno motriti nebo, da odkrijemo čim več teles Osončja in natančneje izračunamo njihove poti. Koščkov v sestavljanki je še veliko, Zemlja pa bo še lep čas relativno nebogljena.

Avdio: Val 202 se je na to temo pogovarjal z astrofizikom Tomažem Zwittrom

Poslednja fotografija:

Sekundo pred udarom, šest kilometrov stran. Nazaj je dospel le košček posnetka. Foto: NASA/Johns Hopkins APL
Sekundo pred udarom, šest kilometrov stran. Nazaj je dospel le košček posnetka. Foto: NASA/Johns Hopkins APL

Video 2: Esina predstavitev Here


8. Rešitev za Hubbla?

Hubble je bil prilagojen programu Space Shuttle. Raketoplani so ga v vesolje dostavili (fotografija iz leta 1990) in se nanj zatem priklapljali, mu dvigovali tirnico, astronavti pa so ga servisirali na vesoljskih sprehodih. Zdaj iščejo način, kako podobno početi z vesoljskimi ladjami Crew Dragon. Ni nujno, da ga bodo našli. Foto: NASA/Smithsonian Institution/Lockheed Corporation
Hubble je bil prilagojen programu Space Shuttle. Raketoplani so ga v vesolje dostavili (fotografija iz leta 1990) in se nanj zatem priklapljali, mu dvigovali tirnico, astronavti pa so ga servisirali na vesoljskih sprehodih. Zdaj iščejo način, kako podobno početi z vesoljskimi ladjami Crew Dragon. Ni nujno, da ga bodo našli. Foto: NASA/Smithsonian Institution/Lockheed Corporation

Vesoljski teleskop Hubble je po 32 letih delovanja še vedno eden najboljših optičnih teleskopov. A čas se mu izteka, ne toliko zaradi vse pogostejših okvar, temveč zaradi padanja. Space Shuttlov, s katerimi so ga nekoč dvigovali in tudi servisirali, ni več. Njegova tirnica okoli Zemlje se počasi niža, namesto na 600 kilometrih višine je zdaj na 540 kilometrih. Prej ali slej bo dosegel v nižje plasti ozračja, deloma zgorel, kosi pa bodo padali tudi po površju Zemlje. Nenadzorovana vrnitev v ozračje je lahko nevarna, zato Nasa načrtuje izstrelitev robotskega vesoljskega plovila, ki bo Hubbla nekoč zgrabilo in poskrbelo za padec v Tihi ocean. Številni se ob tem že dolgo sprašujejo: če že moramo poslati plovilo do Hubbla, zakaj mu takrat ne bi dvignili tirnice?

Simbolična podoba Crew Dragona na odpravi Inspiration 4. SpaceX je zdaj soočen s podobnimi izzivi kot nekoč Nasa na programu Gemini. Kako omogočiti varen vesoljski sprehod iz enoprostorne vesoljske kapsule in v ta namen razviti primeren skafander? Vesoljski sprehod spada med najbolj tvegane aktivnosti. Foto: SpaceX
Simbolična podoba Crew Dragona na odpravi Inspiration 4. SpaceX je zdaj soočen s podobnimi izzivi kot nekoč Nasa na programu Gemini. Kako omogočiti varen vesoljski sprehod iz enoprostorne vesoljske kapsule in v ta namen razviti primeren skafander? Vesoljski sprehod spada med najbolj tvegane aktivnosti. Foto: SpaceX

Nasa, ameriško zasebno podjetje SpaceX in zasebna pobuda Polaris so ta teden sporočili, da preučujejo prav to možnost. Do Hubbla bi lahko poslali vesoljsko ladjo Crew Dragon in potem storili ... marsikaj. Kaj točno? Na to vprašanje bo odgovorila šestmesečna študija, ki jo bodo pripravile vpletene strani. Najpomembnejši bi seveda bil priklop na Hubbla in dvig tirnice. Na mizi je tudi vesoljski sprehod in servisiranje teleskopa. Poseg ne bi bil tako kompleksen kot tisti na servisnih misijah Space Shuttlov, ti stari raketoplani so bili namreč precej zmogljivejši in so omogočali zapleteno, dolgotrajno menjavo glavnih znanstvenih instrumentov. A Nasa bi bila zelo zadovoljna že z menjavo žiroskopov, naprav, ki omogočajo obračanje v prostoru. Uporabni so zgolj trije žiroskopi od šestih. A tudi ta poseg je zahteven, svarijo poznavalci.

Ob novici se je oglasil nekdanji vodja programa Space Shuttle in nadzornik poletov Wayne Hale. "Astronavti Space Shuttlov so bili zgroženi ob misli, da bi po popravilu Hubbla na vesoljskem sprehodu pustili teleskop v slabšem stanju, pokvarjenega. Mesece in mesece so vadili v bazenu, da so se izpopolnili za nalogo. Upam, da si bo posadka Polarisa to vzela k srcu in zelo dobro premislila. Dvig tirnice je preprost v primerjavi s popravili," je zapisal.

Sorodna novica Prva komercialna astronavtska ekipa je varno pristala na Zemlji

Pobudnik misije je zasebni astronavt, milijarder Jared Isaacman. Septembra lani je bil poveljnik prve popolnoma zasebne odprave v orbito Inspiration4. Štirje astronavti, ki niso člani nobene vesoljske agencije ali vojaške organizacije, so tri dni leteli okoli Zemlje v Crew Dragonu, stroške pa je pokril sam (poglavje 2). Zatem je skupaj s SpaceX-om spočel program Polaris (poglavje 4), zaporedje vse drznejših zasebnih odprav v vesolje. Program je za zdaj sestavljen iz treh načrtovanih misij. Prva bo Polaris Dawn: štirje zasebniki bodo v Zmaju poskusili podreti rekord po višini zemeljske orbite, ki zdaj znaša 1374 kilometrov, in opraviti prvi zasebni vesoljski sprehod v zgodovini. Drugi Polaris naj bi dosežke nadgradil, tretji pa naj bi bil kar prvi polet vesoljske ladje Starship z ljudmi na krovu. In če bo Nasa izziv sprejela, bo Isaacman – najbrž v spremstvu aktivnih Nasinih astronavtov – v okviru dodatnega Polarisa letel do Hubbla.

A najprej bo moral prikazati uspešen, varen vesoljski sprehod v SpaceX-ovih skafandrih, ki so še v razvoju. Prihodnje leto bo zanimivo.

Avdio: Nasina novinarska konferenca


9. Kitajska načrtuje drzno dvojno misijo do Jupitra in Urana

Planet Uran, kot ga je leta 1986 posnel Voyager 2. Foto: NASA/JPL-Caltech
Planet Uran, kot ga je leta 1986 posnel Voyager 2. Foto: NASA/JPL-Caltech

Kitajska želi leta 2030 na eni raketi Dolgi pohod-5 izstreliti dve sondi, namenjeni v oddaljeno Osončje. Misija se imenuje Tjanven-4 (Tianwen-4), poroča novinar Andrew Jones, ki se specializira za kitajski vesoljski program.

Večja sonda se bo ustavila pri Jupitru in končala v tirnici okoli lune Kalisto, manjša pa bo obletela asteroid in nato krožila okoli Urana. To bi bil prvi Uranov orbiter v zgodovini.

Program Tjanven se širi

Džurong. Foto: CNSA
Džurong. Foto: CNSA

Misija Tjanven-1 pravkar poteka, obsega marsovski orbiter, pristajalni modul in samohodno vozilo Džurong (Zhurong). Tjanven-2 predvideva robotski pristanek na asteroidu 469219 Kamo`oalewa in dostavo vzorca na Zemljo. Poleg tega želi Kitajska prehiteti Evropo, ZDA in z misijo Tjanven-3 pridobiti vzorec Marsa in ga prinesti na Zemljo do leta 2031 (poglavje 9).

Džurong poroča z Marsa

Na podlagi Džurongovih meritev je bil ta teden objavljen znanstveni članek v reviji Nature. Džurongov radar je pokazal, da so tla pod njim sestavljena iz 10-metrske plasti regolita. Plast med 10 in 30 metri globine je sestavljena iz skal, ki naj bi nastale pred 1,6 milijarde let. Skale so z globino vse večje. Med 30 in 80 metri globine so še večji balvani s starostjo od 3,2 do 3,5 milijarde let. Vode niso zaznali. Več v pisanju agencije Šinhua (Xinhua).


10. Z Webbom odkrili najbolj oddaljene znane kroglaste zvezdne kopice

Prvo Webbovo globoko polje je bila tudi njegova prva
Prvo Webbovo globoko polje je bila tudi njegova prva "uradna" fotografija. Foto: NASA, ESA, CSA, STScI
Raziskovalci skupine CANUCS. Foto: CANUCS
Raziskovalci skupine CANUCS. Foto: CANUCS
Sorodna novica Kozmične pečine: Nasa objavila fotografije vesoljskega teleskopa James Webb

Kanadska raziskovalna skupina CANUCS, v kateri sodeluje tudi slovenska znanstvenica Maruša Bradač, je s pomočjo vesoljskega teleskopa James Webb odkrila najbolj oddaljene kroglaste zvezdne kopice do zdaj. Še več, zvezde v teh kopicah bi lahko bile predstavnice prve generacije zvezd vesolja.

Najdba je na prvem globokem polju, ki ga je posnel Webb. Fotografijo je ob objavi predstavil kar sam predsednik ZDA Joe Biden. Webb je v področje zrl kar 12 ur, pri tem pa mu je pomagala ogromna jata galaksij SMACS J0723.3-7327, ki je tako masivna, da močno ukrivlja "tkanino" prostor-čas. Zbrana masa ustvarja t. i. težnostno lečo, ki izostri zelo oddaljene zadeve iz ozadja.

Fotografije v polni kakovosti
Primer kroglaste zvezdne kopice je NGC 1755, ki je v Velikem Magellanovem oblaku. Fotografijo je posnel Hubble. Foto: ESA/Hubble & NASA, A. Milone, G. Gilmore
Primer kroglaste zvezdne kopice je NGC 1755, ki je v Velikem Magellanovem oblaku. Fotografijo je posnel Hubble. Foto: ESA/Hubble & NASA, A. Milone, G. Gilmore

V ozadju je tudi galaksija Iskrica (Sparkler), stokrat povečana zaradi gravitacijske leče. Ime je dobila zaradi množice rumeno-rdečih pikic v njeni okolici ali "iskric", ki jih je Webb lahko razločil, stari Hubble pa ne.

Kaj so te iskrice? Raziskovalci so postavili hipotezo, da so zvezdne kopice, torej skupki zvezd, ki jih veže težnost. Odprte ali razsute zvezdne kopice so navadno mlade, kroglaste kopice pa vsebujejo stare zvezde in so se običajno oblikovale v zgodnjih fazah nastanka galaksije.

Naša domača Galaksija ima približno 150 kroglastih zvezdnih kopic. Znanost še vedno ne razume dobro, kako in kdaj so ti gosti skupki nastali. Njihovo starost je težko določiti. A ker je Iskrica precej bolj oddaljena, je njenim kroglastim kopicam starost lažje določiti.

Primer razsute zvezdne kopice je NGC 346 v Malem Magellanovem oblaku. Foto: NASA, ESA and A. Nota (STScI/ESA)
Primer razsute zvezdne kopice je NGC 346 v Malem Magellanovem oblaku. Foto: NASA, ESA and A. Nota (STScI/ESA)

Webbov instrument NIRISS je analiziral 12 "iskric": njihovo svetlobo je razbil na valovne dolžine, kar omogoča analizo sestave. Pri petih je umanjkal "kemični podpis" kisika, ki navadno nakazuje nastajanje novih zvezd. Zato so znanstveniki sklepali, da gre za stare, ugasle kroglaste zvezdne kopice, kjer se zvezde ne rojevajo več.

Do potrditve so prišli še z drugo metodo. Tarče so opazovali z instrumentom NIRCam, podatke so združili z arhivskimi opazovanji Hubbla. Ker so imeli na voljo podatke iz različnih valovnih dolžin svetlobe, so lahko kopice modelirali in tako bolje razumeli njihovo starost ter število zvezd. "Predstavljajte si, kot da starost neke osebe ugotavljate na podlagi njenega videza – ni težko razlikovati med petletnim in desetletnim otrokom, precej težje pa je razlikovati med 50-letnikom in 55-letnikom," je sporočil Karthelik G. Iyer, sovodilni avtor. "Te novoodkrite kopice so nastale takrat, ko je rojevanje zvezd prvič sploh postalo mogoče," je dodala sovodilna avtorica raziskave Lamiya Mowla.

Podoba Iskrice se je zaradi gravitacijskega lečenja pojavila trikrat, kar je omogočilo podrobnejšo analizo in tudi potrditev, da so rumene pikice res povezane z isto galaksijo. Foto: CANUCS
Podoba Iskrice se je zaradi gravitacijskega lečenja pojavila trikrat, kar je omogočilo podrobnejšo analizo in tudi potrditev, da so rumene pikice res povezane z isto galaksijo. Foto: CANUCS

Prejeta svetloba galaksije Iskrica je do nas potovala devet milijard svetlobnih let, kažejo izračuni. Iskrico torej vidimo v času, ko je bilo vesolje staro 4,5 milijarde let.

Galaksija naj bi nastala približno 500 milijonov let po velikem poku. Izračune bo sicer še treba potrditi z drugimi metodami spektroskopije.

"Teleskop James Webb je bil narejen z namenom, da preučujemo prve galaksije, ki so nastale v vesolju. Osredotočili smo se na galaksijo "Sparkler", ki sicer ni najbolj oddaljena, kar smo jih do zdaj opazovali, je pa sestavljena iz kroglastih zvezdnih kopic, ki so med najstarejšimi, kar jih poznamo, in so nastale na samem začetku našega vesolja. Naši znanstveni skupini je s kamero NIRCAM in spektrografom NIRISS uspelo odkriti te oddaljene zvezdne kopice in z njimi začetke nastanka prvih zvezd," je sporočila soavtorica raziskave, astrofizičarka Maruša Bradač.

Znanstveni članek je objavljen v reviji The Astrophysical Journal Letters, v polnosti je dostopen tukaj.

Raziskovalna skupina se bo oktobra letos lotila petih dodatnih globokih polj, kjer pričakuje še veliko več takšnih – in drugačnih – najdb. Zgodovina vesolja se z Webbom počasi sestavlja.

SMACS J0723.3-7327, kot ga vidi Hubble. Foto: NASA, ESA, CSA, STScI
SMACS J0723.3-7327, kot ga vidi Hubble. Foto: NASA, ESA, CSA, STScI


11. FOTO: Luna Evropa od blizu

Sveži posnetek z oddaljenega sveta. Foto: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS
Sveži posnetek z oddaljenega sveta. Foto: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS

Nasina sonda Juno je v četrtek obletela Jupitrovo luno Evropa pri oddaljenosti 352 kilometrov. Nasa je izdala prvo obdelano fotografijo in brez dvoma bodo kmalu sledile druge skupaj s podatki znanstvenih instrumentov. Najvišja predvidena ločljivost posnetkov bo kilometer na piko. Neobdelani posnetki so že na voljo tukaj. Oblet je bil zahteven, saj je medsebojna hitrost teles znašala 23,6 kilometra na sekundo, kmalu po obletu pa se je morala sonda obrniti in pripraviti na pravilen oblet planeta.

Nasa si veliko obeta od posnetkov v mikrovalovih, ki naj bi razkrili sestavo površja. Evropa je prekrita z debelo plastjo ledu, pod njo pa je ocean tekoče vode. Največja uganka je, ali nemara ponuja ugodne razmere za razvoj morebitnega življenja.

V pripravi sta dve misiji, ki bosta povedali še več. Že prihodnje leto bo na raketi Ariane 5 izstreljena evropska sonda JUICE, ki bo posvečena lunam Evropa, Ganimed in Kalisto. Prispela bo leta 2031. Ameriški Europa Clipper pa bo izstreljen leta 2024, dospel bo leta 2030.

Juno se počasi bliža uničenju. Izstreljena je bila že leta 2011, okoli Jupitra kroži od leta 2016, čez tri leta pa bo namenoma poslana v Jupiter, da ne bi slučajno kontaminirala omenjenih lun.

Nekatere zanimive slovenske strani o vesolju

Portal Vesolje.net
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune (nova epizoda)
Podkast ApolloLajka (nova epizoda)
Revija Življenje in tehnika
Astronomska revija Spika
Revija Obramba
Agencija Tromba
Zavod Cosmolab
Spletna stran Andros
Fizik o vesoljskem vremenu: Sončni blog
Podkast Sončni blog (nova epizoda)


NA VIDIKU:

Ponedeljek, 3. oktober - Falcon 9 - Starlink

Torek, 4. oktober - Atlas V - SES-20, SES-21

Sreda, 5. oktober - Falcon 9 - Crew 5

Sreda, 5. oktober - Electron - GAzelle

Četrtek, 6. oktober - Falcon 9 - Galaxy 33, 34