Da se v njem nahajajo tudi matične celice, so znanstveniki odkrili šele leta 2001. Maščobne celice oziroma adipociti pomenijo tretjino celic tkiva, preostalo pa so matične celice, predhodnice adipocitov, fibroblasti, makrofagi, endotelijske celice in različne imunske celice.

Kostni mozeg je že dolgo glavni vir matičnih celic za terapevtske namene. V primerjavi z odvzemom kostnega mozga je postopek pridobivanja maščobnega tkiva manj invaziven, število matičnih celic pa je večje zaradi večje količine tkiva, ki ga lahko odvzamemo. Maščobno tkivo lahko pridobimo z izrezanjem ali liposukcijo.

Matične celice iz maščobe za obnavljanje tkiva uporabljajo številne mehanizme. Na poškodovanem ali obolelem mestu lahko sproščajo citokine in rastne dejavnike, ki sodelujejo pri obnovi tkiva. Ti dejavniki spodbudijo druge endogene matične celice, da pridejo do poškodovanega tkiva ter pomagajo pri njihovi diferenciaciji. Na ta način tudi pospešujejo nastajanje žil, preprečujejo odmiranje celic, delujejo protivnetno in imunomodulatorno. Lahko se tudi razvijejo v kostne, hrustančne, mišične in maščobne celice, v zadnjem času znanstveniki ugotavljajo, da se lahko spremenijo tudi v nevrone in nadomestijo poškodovane celice.

Uporaba matičnih celic iz maščobnega tkiva za zdravljenje
Prvi primer zdravljenja kostnih poškodb z matičnimi celicami iz maščobe pri človeku so objavili leta 2004, ko so sedemletni deklici uspešno pozdravili zlom lobanjske kosti po hudi poškodbi glave. Rekonstrukcijo precej velike poškodbe so izvedli s kombinacijo avtologne spongiozne kosti (vzete iz črevnice) in matičnih celic iz maščobe ter z uporabo biorazgradljivega nosilca. Po treh mesecih je tomografija pokazala reosifikacijo poškodovanega mesta. Poseg se je izkazal kot varen in učinkovit.

Vsestranska uporabnost matičnih celic
V kliničnih študijah proučujejo uporabo matičnih celic iz maščobe za zdravljenje ciroze jeter, sladkorne bolezni, poškodb hrbtenjače, pri zdravljenju hudih zlomov kosti, rekonstrukciji dojk, zdravljenju bolezni presadka proti gostitelju, srčno-žilnih boleznih in drugih. V regenerativni medicini bomo lahko z njimi zdravili različne poškodbe mehkih tkiv, kosti, hrustanca in mišic. Pri večjih poškodbah se lahko pojavi težava pri ožiljanju presadka. V estetski kirurgiji se uporabljajo za prikrivanje znakov staranja (kot polnila), popravilo neenakomerno razvitega obraza in povečanje prsi.

Zelo zanimiva je njihova uporaba pri zdravljenju bolezni presadka proti gostitelju. Ta bolezen se pogosto razvije kot stranski učinek zdravljenja s presaditvijo kostnega mozga. Imunske celice iz presajenega kostnega mozga začno bolnika zaznavati kot tujek in delujejo proti njemu. V določenih primerih klasično zdravljenje nima učinka in takrat so se kot izredno učinkovite izkazale matične celice iz kostnega mozga (ki so v tej terapiji bolj uveljavljene) in tudi matične celice iz maščobe. Oboje delujejo imunomodulatorno, kar pomeni, da zavirajo imunski sistem.

Poteka tudi kar nekaj kliničnih študij, v katerih raziskujejo njihovo uporabo pri zdravljenju srčnega infarkta, srčnega popuščanja in drugih bolezni srca. Matične celice delujejo tako, da spodbujajo rast novih žil ter s tem pospešujejo obnovo poškodovanega srčnega tkiva. Lahko se tudi spremenijo v srčne celice in nadomeščajo poškodovane. Na srce ugodno vplivajo tudi rastni faktorji, ki jih izločajo.

Veliko celic iz majhne količine tkiva
Iz 100 ml lipoaspirata že po kratkotrajnem gojenju v laboratoriju pridobimo okoli 400 milijonov celic, kar bi zadostovalo za večino potencialnih tkivno-inženirskih presadkov. 100 ml je zelo majhna količina maščobe glede na celotno količino odstranjenega tkiva pri liposukciji. Obetajoči rezultati uporabe matičnih celic iz maščobe v kliničnih študijah potrjujejo smiselnost shranjevanja teh celic v biobankah, saj bi to omogočalo potencialno uporabo celičnih pripravkov v prihodnosti. Za shranjevanje so izolirane celice primernejše kot celo maščobno tkivo, saj so izgube pri zamrzovanju tkiva precej večje.

Preden bodo široko uporabne v kliniki, je treba rešiti še nekaj težav: kako najhitreje pridobiti zelo veliko celic, ki jih potrebujemo za regenerativno medicino, kako po presaditvi zadržati celice na mestu poškodbe, kako na težko dostopna poškodovana mesta vbrizgati zadostno količino celic in kako zagotoviti preživetje celic na mestu transplantacije.

Dr. Mojca Jež, univ. dipl. biotehnologinja, in dr. Marko Strbad, univ. dipl. biolog