Alberta med požarom ... Foto: Esa/Copernicus/Sentinel
Alberta med požarom ... Foto: Esa/Copernicus/Sentinel

Osrednja značilnost raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih razmerah, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih z znanstvenimi metodologijami in tehnologijami. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ponazoriti z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski bralniki ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško znamenitostjo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (KSEVT) skozi program Vesoljski vid.


Zdaj lahko Zemljo "od zgoraj" spremlja vsakdo s povezavo do medmrežja. Pravzaprav bi morali to početi vsi, saj tako mnogo lažje dojamemo posledice svojih dejanj na naše okolje. Projekt Evropske unije Copernicus, imenovan po znanem astronomu in matematiku, je nadvse ambiciozen projekt opazovanja Zemlje, v okviru katerega namerava Evropska vesoljska agencija (Esa) omogočiti opazovanje zemeljske površine, morja in atmosfere, s tem pa pomagati pri varovanju narave, urejanju urbanega okolja, izboljšanju učinkovitosti kmetovanja, spremljanju gozdov, ribištva, transporta, podnebnih sprememb, civilne zaščite in odzivov na naravne nesreče.

Konec lanskega novembra je operativno delovanje začel Sentinel-2, prvi izmed večspektralnih satelitov (Sentinel-1 uporablja radarske signale). Njegove zmogljivosti so navdušujoče – vsakih 10 dni (v Evropi vsak teden) posname celotno površino našega planeta z 10-metrsko ločljivostjo ter podatki v vidnem in infrardečem spektru. Ta nam pomaga, da lahko vidimo tudi tisto, kar je očem navadno nevidno – npr. klorofil v rastlinah in posledično stanje pridelka. Daljinsko zaznavanje se uporablja že vrsto let, vendar je bilo do zdaj zaradi velikih stroškov satelitskih posnetkov močno omejeno. Tu je Sentinel sprožil revolucijo – podatki so na voljo popolnoma brezplačno, za kogar koli.

Ogromna količina podatkov pa seveda ni preprosta za obdelavo – v manj kot šestih mesecih se je nabralo več kot pol milijona posnetkov, ki vsebujejo skoraj 250 trilijonov slikovnih pik. Vsak dan se nabere za skoraj dva terabajta materiala. Poleg tega so za analizo potrebna posebna orodja. Slovensko podjetje Sinergise je prvo na svetu razvilo rešitev za omenjene tehnične ovire in omogočilo vpogled v podatke prav vsakomur. Pripravili so tudi enostavno aplikacijo za brskanje, imenovano Razglednice iz vesolja. Zainteresirani lahko preprosto poiščejo področje, ki jih zanima, nastavijo merila – npr. čas, oblačnost, tip vizualizacije, preverijo, ali podatki na izbrani lokaciji obstajajo, ter pogledajo sliko. Kjer koli po vsem svetu. Primerjajo lahko posnetke ob različnih časih. In če pridejo čez nekaj dni, bo na voljo že sveža slika. Na začetku naslednjega leta bo Esa izstrelila še drugi satelit istega tipa, kar pomeni, da bodo podatki na voljo dvakrat pogosteje.
Za malo resnejše opazovanje je bila razvita aplikacija Sentinel Monitoring, ki omogoča primerjavo dveh posnetkov ob različnih časih – npr. uničenje gozda ob zadnjem požaru v Kanadi. Infrardeči spekter (obarvan rdeče) prikazuje živo vegetacijo. Na prvi sliki je viden začetek požara (dim jugozahodno od mesta). Na drugi sliki, posneti 10 dni pozneje, pa je dobro opazno opustošenje – zgorelo je skoraj 600.000 hektarjev gozdov. (Glej slike "Alberta" in spodnje povezave.)

V primeru daljšega opazovanja lahko pripravimo sosledje slik, kot velja npr. za gradnjo mostu Yavuz Sultan Selim v Turčiji.

Preprostost dostopa do podatkov in same uporabe je opazila tudi Esa, katere člani so 8. junija letos obiskali Slovenijo. Pohvalili so stanje razvoja na področju opazovanja Zemlje, celotne industrije in slovenskih raziskovalnih ustanov, kar bo v prihodnosti gotovo porodilo nove zanimive projekte.

Grega Milčinski, Ksevt/Sinergise





































Osrednja značilnost raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih razmerah, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih z znanstvenimi metodologijami in tehnologijami. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ponazoriti z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski bralniki ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško znamenitostjo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (KSEVT) skozi program Vesoljski vid.