Ob tem spoznanju se vzpostavita popolnoma nova samopodoba in predstava o razsežnosti bivanja. Ko govorimo o moči podob, konceptih in idejah, o tem, kdo smo, kje smo in kam spadamo, se je dobro spomniti, da so posamezniki in posameznice goreli na grmadah, hirali v ječah, umirali v vojnah in zastavljali življenja, ko je bilo treba Zemljo umestiti v vesolje samopodobe človeštva. Revolucije na nebu in na tleh so prestavljale planete, zastirale Sonce in Zemljo na koncu le potisnile iz središča stvarstva. Prva fotografija celotnega planeta iz vesolja je z leti postala ikona. Tako kot vse ikone je z množično uporabo nekoliko zbledela, pogledi so uprti v drugačne simbole, a v muzeju zgodovine človeštva bo ostala na steni slavnih podob, ki so spreminjale tok zgodovine.
7. decembra leta 1972 so bile okoliščine dovolj ugodne, da je lahko posadka Apolla 17 (Eugene Cernan, Ronald Evans in Jack Schmitt) posnela morda najbolj subtilno, vplivno in citirano fotografijo sodobnosti. Ko je Apollo 17 po začrtani poti skozi vesolje potoval proti Luni, je bilo Sonce za njihovimi hrbti, celotna Zemlja pa je bila popolnoma osvetljena. Za Cernana, Evansa in Schmitta je bila videti majhna, lebdeča v vesoljskem prostranstvu in prekrita s tanko plastjo prosojne atmosfere, podobne steklu. S svojimi belimi oblaki, zelenim in rjavim površjem ter modrimi oceani je spominjala na krhko modrikasto frnikolo.
Res je, da Modra frnikola (izvirnik je postavljen na glavo, južni tečaj stoji na vrhu krogle) ni prva slika celotne Zemlje iz vesolja. Podobne slike so že od leta 1967 prihajale s satelitov. Protikulturna ameriška publikacija Whole Earth Catalog je, denimo, leta 1968 sliko celotne Zemlje s satelita ATS 10 izbrala za naslovnico jesenske izdaje. Šele čez štiri leta je barvna fotografija Modra frnikola (The Blue Marble) zares vznemirila ljudi, ugotavlja filozof David Fideler. Šele ko smo prvič v celoti pustili svet za seboj, "smo lahko spet prebudili in globlje začutili kozmično vez človeštva z domačim planetom".[1] Oditi smo morali dovolj daleč, da smo lahko v daljavi vesolja zagledali sami sebe. Po tem dogodku Svet ni bil več enak. Ni mogel biti. Dojemanje življenjskega prostora se je razširilo. S pomočjo Modre frnikole je lahko v letih, ki so sledila, vsak prebivalec planeta videl in se zavedel, kje pravzaprav živi.
Če upoštevamo, da je bila odprava Apolla 17 zadnja odprava na Luno s človeško posadko, je fotografija iz leta 1972 spomenik človekovemu raziskovanju vesolja, artefakt iz dobe vesoljskih potovanj. Po tistem decembrskem dnevu nihče ni več potoval tako daleč v vesolje, da bi lahko fotografiral celotno Zemljo. Na svojem zadnjem potovanju na Luno so ljudje lastnoročno posneli prvo fotografijo, ki je v celoti zajela naš planet. "Človek je bil že stoletja v domišljiji in predstavah o Zemlji kot planetarni obli zelo ustvarjalen, še preden je vesoljska doba ponudila pogled na dejansko stanje in ga zajela s fotoaparatom," opozarja profesor ameriške zgodovine Oliver Kendrick na razširjeno pričakovanje tovrstnih perspektiv že pred lunarnimi odpravami (ki so konec koncev te perspektive tudi omogočile), "pričakovanje, ki je bilo pogosto nabito s predvidevanjem določenih družbenih učinkov". Posneti fotografijo domačega planeta kot popolnoma osvetljene krogle je bilo z vidika logistike za človeka neznansko zapletena naloga: pri hitrosti več kot 32.000 kilometrov na uro je bilo treba potovati skozi ozko, točki podobno okno med Zemljo in Soncem. Nekaterim je bilo jasno, da takšne priložnosti ne smejo zamuditi.
Dejstvo je, da je leta 1968 Richard Underwood, ki je bil pri Nasi odgovoren za fotografijo na vesoljskih odpravah, posebej podučil posadko Apolla 8 o potrebni logistiki za zajetje slike Zemlje, ki se dviga nad Luninim obzorjem. Na podlagi teh informacij je lahko posadka nato posnela znamenito fotografijo Zemljinega vzhoda (Earthrise). Štiri leta pozneje je bil znova Underwood tisti, ki je ugotovil, da bo nočni vzlet Apolla 17 ponudil do zdaj neprimerljivo priložnost za pogled na popolnoma okroglo in nezasenčeno Zemljo: "To bo klasična podoba," je naročil pilotu lunarnega modula Schmittu in mu zabičal: "Glejte, da jo boste posneli, ko se dvignete nad Luno."[2]
Astronavt Apolla 11, Michael Collins, je, denimo, opozoril, da je "britanski astronom Fred Hoyle že leta 1948 razmišljal o tem, kako bo prva fotografija celotne Zemlje sprožila poplavo novih idej".[3] Ravno zato, ker so jo v vesolju posneli ljudje, Modra frnikola predstavlja dokument človeške domiselnosti in pionirstva. Fotografija sicer nazorno prikazuje, kar vidijo le astronavti - tisti redki posamezniki in posameznice, ki iz svojih teles na nebu gledajo dol namesto nas in za nas, s čimer nam preostalim omogočajo nova izkustva. In s tem nove poglede prej nevidnega. Le štiriindvajset astronavtov je potovalo na Luno. Tam so bodisi pristali, krožili okoli Lune ali pa jo preleteli in se vrnili na Zemljo. Ducat ljudi je hodilo po njenem površju.

Kot opozarja avtor intervjuja s Cernanom, filozof Frank White, predstavljajo astronavti programa Apollo s svojimi zunajzemeljskimi doživetji neznaten odstotek prebivalstva planeta. "Gene" Cernan se spominja pogleda na Zemljo: "/.../ tedaj si rečeš: 'To je človeštvo, ljubezen, občutje in misel.' Ne vidiš rasnih preprek, religioznih ovir in politik, ki razdvajajo svet. Sprašuješ se, ali bi lahko vse ljudi na svetu spravil tja gor, se mar ne bi počutili drugače?"[4]

Trije možje iz posadke Apolla 17 so bili namreč zadnji ljudje, ki so iz vesolja videli celotno Zemljo na lastne oči. White je doživetja številnih astronavtov (v različnih programih) in kozmonavtov združil. Po temeljitem proučevanju je našel njihov skupni imenovalec: ob pogledu na Zemljo doživijo globoko prevzetost nad domačim planetom. Doživetja aha! trenutka so si tako podobna, da jih je poimenoval kar pregledni učinek.
Za preostale smrtnike je izkušnja preglednega učinka mogoča le skozi medij podobe. Izkustev na Zemlji seveda ne moremo primerjati z izkušnjami v vesolju, vendar lahko fotografijo, film ali digitalne podobe poustvarimo lažje in ceneje, kot če bi želeli tisočem in tisočem ljudi omogočiti doživetja astronavtov: "Ljudje, ki so soočeni s preglednim učinkom, v nekaterih primerih doživijo prav tako močno in celo bolj nepredvidljivo preobrazbo kot astronavti."[5] White posameznike, ki so prišli do astronavtske "zavesti", ne da bi potovali v vesolje, imenuje teranavti.
Takoj ko je bila Modra frnikola razkrita javnosti, je postala sredstvo za vsakogar, ki je skušal upodobiti okoljsko zavest. Uporabili so jo ob številnih priložnostih in na nešteto načinov. Nekaj nejasnih in nezanesljivih virov celo namiguje, da je vplivala na razvoj ameriške Agencije za varstvo okolja (Environmental Protection Agency) ter okoljske zavesti kot take.

Kot z vsako ikono tudi to nekateri častijo, drugi prezirajo, tretji se upravičeno sprašujejo o njeni dejanski moči. Vsekakor o njej govorimo in jo (če se zavedamo ali ne) nenehno srečujemo in gledamo. Veliko pove tudi Kendrickova refleksija zgodovinskih okoliščin njenega nastanka: "/.../ da se je ta novi način, kako obravnavamo Zemljo, religiozno ali drugače, razvil, ravno ko se je človek zagnal v vesolje, je predvsem stvar poetičnega naključja. Vesoljski program ni navdihnil Rachel Carson, da je [leta 1962] napisala [prvo okoljevarstveno knjigo] Nemo pomlad."[6] Po njegovih besedah so takrat pravi okoljevarstveniki takšno veselo popotovanje, do katerega je prišlo v času, ko se domači planet zastruplja, onesnažuje in sprevrača v puščavo, razumeli kot nekaj dekadentnega.

Po drugi strani preseneča podatek, da se je že prvega uradnega dneva Zemlje, 22. aprila 1970, nepričakovano udeležilo skoraj 20 milijonov Američanov, ki so izražali čedalje večjo skrb za okolje. Prostor za Modro frnikolo v zavesti ljudi je torej že obstajal in zapolnila ga je z velikim uspehom.
Pozneje so iz številnih podob zemeljskega površja s satelita Terra digitalno sešili novejše različice Modre frnikole. Različica za ozadje številnih verzij zaslona na pametnih iPhonih seveda ni ena sama visokoločljivostna slika, temveč skrbno sestavljena upodobitev (različnih fotografij) s čim manj oblaki nad celinskimi področji in je – v nasprotju z izvirnikom iz leta 1972 z Afriko na sredini – osredinjena na obe Ameriki. Applova izbira Zemlje za privzeto ozadje zaslona je bistveno pripomogla k razširjanju posnetkov Zemlje iz vesolja in njihovi priljubljenosti pri mlajših generacijah in v drugih delih ter kulturah po svetu.
Ne glede na kulturno kritičnost ali potrošniški cinizem so Modra frnikola in njene kasnejše različice odigrale ključno vlogo pri zavedanju o našem skupnem okolju ter oblikovanju okoljevarstvene metaforike. Pred nastankom slik Zemljinega vzhoda in Modre frnikole smo naravo (in Zemljo na splošno) večinoma poznali z vidika pokrajine. Zdaj, ko so se zvrstili vsi prej omenjeni dogodki, lahko naravo na splošno vidimo tudi s perspektive Zemlje kot celote. Irene J. Klaver je tako prepričana, "da slike poleg eksplicitne igrajo tudi implicitno vlogo: lahko jih beremo kot znanilke sprememb v miselnosti in pozornosti, ki označujejo vznik nove miselnosti in s tem njeno nadaljevanje".
Klaverjeva izpostavlja delo Benedicta Andersona, ki obravnava domišljijo v kontekstu nacionalne države. V svoji knjigi Zamišljene skupnosti (Imagined Communities) iz leta 1983 Anderson definira nacijo kot "zamišljeno politično skupnost". Zamišljeno zato, "ker pripadniki še tako majhne nacije ne bodo nikoli poznali večine drugih pripadnikov, jih srečali ali celo slišali zanje, a vendar v mislih vsakega izmed njih živi podoba njihove skupnosti". Modra frnikola po njenem mnenju ponuja jasen zgled tega, da podobe v našem svetu niso le znaki, ki čakajo na našo interpretacijo, ampak so v našem življenju silovito prisotne in imajo velik vpliv. Klaverjeva verjame, da so podobe, kot sta Zemljin vzhod in Modra frnikola, odigrale pomembno vlogo: "V zadnjih treh desetletjih dvajsetega stoletja je vzniknila nova podoba človeške skupnosti – podoba človeštva v domačem oporišču, na Zemlji. Ta podoba je začela delovati kot komplementarna podoba nacionalne države."[7]
V dobi množičnih medijev, preseljevanj, rasti prebivalstva, globalizacije, tehnološkega razvoja in okoljskih sprememb je jasno, da bo življenje na Zemlji za prihodnje generacije velikanski izziv. V oddaljeni prihodnosti, ko bo človeštvo potovalo še dlje v vesolje, bo odkrivalo nove podobe in nove ikone. Ne glede na vse pa ni dvoma, katera bo prva. Tista, ki v prostranstvu vesolja prikazuje majceno, lebdečo, krhko modro frnikolo, ki jo vsi imenujemo naš en in edini dom.

[1] Fideler, David, Restoring the soul of the world: our living bond with nature’s intelligence, 225-226, 2014.
[2] Kendrick, Oliver, To Touch the Face of God: The Sacred, the Profane, and the American Space Program, 1957-1975, 126-127, 2012.
[3] Collins, Michael,Carrying the Fire, 1974.
[4] White, Frank, The Overview Effect: Space Exploration and Human Evolution, 37, 1998.
[5] White, Frank,The Overview Effect: Space Exploration and Human Evolution, 67, 1998.
[6] Kendrick, Oliver, To Touch the Face of God: The Sacred, the Profane, and the American Space Program, 1957-1975, 49, 2012.
[7] Klaver, Irene J., Landscape of the Environmental Imagination: Ranging from NASA and Cuyahoga Images to Kiefer and O’Keeffe Paintings, 135-153, 2014.